Pa ſhkoda, da jas kaj guzhím.
Vſak kmet je glih shivadi;
Goſpode s’ guzhom ſvadi,
No she ſe rezhe: V’ kájho[1] s’ njim!«
»Tam — tam naj njég’va ſhola bo!
Tam luzh ſe bo vushgála,
Da pamet bo ſposnála,
Kaj zirkva, kaj deshela ſo.
Pri moji kêzhki[2]! ne tak nor
Je kmet, kak néki méni;
Zhi glih jém kruh ovſéni,
Le rezh ſpreglednem dol no gor.«
»Te to kozén[3]? ˛Se tikvi[4] vda?
En vſaki naj preſhtima,
Jêl’ neka tikva nima
˛Sheſt funtov, no naj ménje dva?
V’ jeſéni kel’ko jih leshí
Predertih, no perhníjo,
Da zhréva ’s njih viſíjo.«
Tak guzhí, drémle no saſpi.
K’ neſrezhi krivez[5] piſhe sdaj;
En shelod ſe omêkne,
Na zhêli kmeta vſhekne.
On ſhlata shlak, sajavzhe: »Jaj!
Tak mali ſad, tak vel’ki shlak!
Bi shelod tel’ko vagal
Kak tikva, jas bi ſzagal!
Naj bo, kak Bog je ſtvaril, tak!«
Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/64
Stran je bila lektorirana
