Stran je bila lektorirana
32. Medved ali ſhkodliva sámera[1].
Medveda vſtraſhi jagrov rog,
Borſht[2] môre sapuſtiti; —
Napreshe ſvojih ſhtireh nóg,
Hití na póle priti.
Prebiva tam en dugi zhaſ,
No da je ne b’lo zhuti
Od jagerſkega roga glaſ,
Nasaj ſe verne k’ huti.
˛Skerb perva je, da pride tá,
Hraſt gledat’ od vſe ſtrani,
Ker v’ ſvojem dupli[3] ſtan mu dá,
Gde vetrom ſe obrani:
Pa dare[4] pride na to ſtran,
Do dvéri ſvoj’ga kóta,
Sagledne puno gnesdo vran,
Mermrá no mater ſhpota.
»Gdo tebi je, falajdriga[5]!
Dopuſtil tu sgodnjáti?
Hotivov[6] tvojih zvizh ne dá
Pozhivati, ne ſpati.
˛She blato mi dolpalo bo
Od njih na mojo zhêlo:
Pobêr’ ſe prozh, ne bodi to,
˛Si iſhi drugo ſêlo.«
˛She medved prav ne ſklene guzh,
She vuſta odpre vrana:
»»Kaj, mermrek! kaj ti vushge shuzh?
Ne vóſhiſh mojim ſtana?
