36. Vuk ali odvseta ſlushba.
Vuk je v’ borſhti glaſno ula[1],
Da ga je liſíza zhula:
Gledat gré, kaj mu falí.
Vidi ga pod grobom ſtati,
Glavo s’ prédnimi zhoháti,
S’ sóbmi ſtraſhno ſhkripati.
Vſtraſhi ſe ga, she zhé vujti,
Miſli: On zhe mene vbujti[2],
Sato déla takſhi krizh;
Pa da ulit’ le ne hénja,
˛Stopi k’ njemi is ſmilénja,
,Se nakloni, ſuzhe bizh.
»Striz! kaj tvoja je neſrezha,
Kera tebe tel’ko pezhe?
Le povej, ti k’ troſhti ſem.«
»»Glej! ſheſt zelih lét ſem ſlushil
Levi, no ſi to saſlushil,
Da pred njega prit’ ne ſmem.««
»»Miſli, kak ſem bil zhaſtiti,
Lazhen nigdar, vſigdar ſiti,
Da ſem prí-njem v’ ſlushbi bil.
Vſi podloshni ſo ſe báli,
Da jih ne bi toshil krali,
Míte[3] ſem, kak vodo pil.««
»»Sdaj je konez vſéga toga[4],
Da bi jas le svedit’ móga[5]?
Sakaj ſe kres me jesí?
Jas ſem njemi sveſto ſlushil,
Nizh ſe prí-njem ne sadushil,
Denog me od ſe ſpodí.««
