48. Nosh ali primérjena kaſhtiga.
En pojb meſari nosh je vkral,
Nosh vel’k je bil, ne mali;
’S meſnize s’ njim domú je ſhel,
Zhé ſkriti ga na ſhtali:
Sa lato nosh on viſoko
Porine v’ ſtreho globoko.
Kres neke dni mu pride luſht,
Klopótez ſi napravit’:
Klopótez, ker ma mozhen ruſht[1],
Da vredno bo ga ſtavit’:
Sa toto delo nosh on ma;
Gré pó-njega na ſtrého tá.
Nosh v’ ſtrehi viſoko tezhí,
No nima tu ſtolízo[2];
Pa on ſl sna pomagati,
Poiſhe ſi rajízo[3]:
S’ njoj ſegnil bi do ſlémena,
Zhi takſha bi potrebna b’la.
Pa tézhaſ, da na nosh gledi,
Nosh ſmukne dol do liza,
Na zhêli kosho navrasí?
Poshene v’ óko ſhpiza:
Pogled je prozh, ſe ne puſtí
Od kunſhtnih moshov svrazhiti.
Zhi tudi ne bi brati b’lo,
Tak denog je verjéti,
Da ludi to ſi ſkuſ’li ſo;
Od njih je prizha vséti:
»S’ kem koli zhlovek pregreſhí,
Kaſhtigo tudi s’ tém dobí.«
