Pojb she pri vratah zhaka,
No da je Herzog priſhel,
Krizhí: »»Goſpod, to mate
Sa zeli slat drobíſha!««
Savseti[1] Herzog pojbi
˛Se naſmejí na glaſ,
Rekozh: »Si kaj obdershal?«
»»Ne, rezhe, ne sá-’n laſ!
Drobíſh is rok mu vseme,
No ga pred njím preſhtéje;
No da nej’ nizh falílo,
˛Se pojbizh ſladko ſméje;
Pa ne sapſtonj: ſe troſhta
Dobíti almoſhtvo.
No lon sa ſvojo svéſtoſt:
No tak je tudi b’lo.
Da ne je mel vezh ſtarſhov,
Od vſéh sapuſhen ſhtêrzhek
Tak njega k’ ſebi vseme
Dobrote puni Herzog:
Puſti ga v’ ſhole iti,
Saſtopnoſt v’ njih dobí:
En svéſti no saſtopni,
Kaj mén’te, ſe sgubí?
Ne. Da je velik sraſel,
No ſhole vſe opravil,
Je Herzog njega kzhaſi
V’ deshelſke ſlushbe ſpravil.
Kak svéſti no saſtopni.
˛Slushevnik ſkos je mél
Od Herzogov lubésen,
Kak dugo je shivél.
- ↑ Savseti ſe: erſtaunen, in Bewunderung gerathen.
