Wikivir

Stran:Zivotopis Frana Erjavca 1889.djvu/12

Stran ni lektorirana

češnjevih pešká. In če se mi je po nesreči ladja potopila, nisem dolgo žaloval, naredil sem si drugo — od popirja.« 

»Moje morje je bilo tudi živó. Žabe vsake veli­kosti so gospodovale v njem; vodni močeradi so kakor somi plavali sèmtertja, široki vodni hrosti v črnih frakih so se potapljali, vodni ščipalec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad vodo. Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele. Še po noči v sanjah sem bil pri njih in o pomladnih večerih, ko sem že v postelji ležal, bila mi je najslajša muzika regljanje mojih žab, ki sem vse poznal, od najmlajše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa je imela tri rmene proge. Najprej je jel debel moški bas poskušati žalostne glasove, odgovarjal mu je pa tanek glas — zdelo se mi je, da ga poznam. — Nekaj časa sta si odgovarjala v zateglih akordih, potem vse potihne: ali v tem hipu zagrmi ves kor, in regljanje se je razlegalo daleč okoli v neizrečno moje veselje, ali v veliko nejevoljo moje matere. In tudi po zimi, ko je regljajoča moja banda spala pod ledeno skorjo, imel sem na morji nepopisno veselje. Bilo je mraz, da je vse pokalo; s sosedovim Andrejčkom sva se pa drsala na vrtu, da so iskre švigale izpod podkovanih petá, — kadar ni bilo matere domá. — Nikoli te ne bodem pozabil, mlaka na vrtu! Dnevi, ki sem jih preživel kraj tebe, bili so najsrečnejši!«

A kmalu je bilo konec te lepe idile, ker zgodaj že je izgubil Erjavec svojega očeta.

Neko noč ljubljanski mesárji neusmiljeno pretepó Erjavčevega roditelja; zjutraj ga najdejo nezavestnega ležočega pred klavnico in umrl je, stoprav 32-letni mož, malo dnij potem.[1] Pri Erjavčevih se je udomačilo uboštvo. Naš Fran je iz šole gredé večkrat gladen po­biral po tléh češnje, katere so poizgubljale branjevke; o prostih dnéh pa je s starejšo sestró hodil na Gólavec po gozdno suhljád. Čez nekoliko let se mati njegova znova omoži v Zálog, Fran pa ostane pri stari svoji

  1. ↑ Tako mi zatrjujejo verjetne priče, Erjavčevi še živi so­rodniki,in tako mi je pravil tudi Erjavčev prijatelj iz mladih let, pokojni dr. V. Zarnik. Erjavec sam pa je vedno trdil, da mu je oče umrl nagle, a prirodne smrti. L. Pis.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/w/index.php?title=Stran:Zivotopis_Frana_Erjavca_1889.djvu/12&oldid=167673«