dve leti za njim. Take vrle osme šole, kakeršna je bila l. 1854.—55., ni še videla bela Ljubljana. To so možje, kateri so nam poleg Cegnarja, Valjavca in Levstika pred dvajsetimi leti osnovali našo leposlovno, osobito pripovedno literaturo, in kateri so v življenje obudili Janežičevega »Slovenskega Glasnika«. Jeseni l. 1854. združili so se namreč osmošolci Bril, Mandelc, Tušek, Zarnik, Jenko in naš Erjavec ter začeli pisati literarni list »Vaje«. Shajali so se vsako nedeljo popóludne v Mandelčevem stanovanji v Eggenbergerjevi hiši na sedanjem Prešérnovem tergu št. 2. Vsak je prinesel s seboj, kar je v tednu spisal ter svojim prijateljem na glas čital. Kar je kritika odobrila, tó je prišlo v »Vaje«. Skupen izprehod na Rosníce (Rosenbach) ali v Šiško na Vodnikov rojstveni dom je zaključeval take literarne nedelje. To je bil naš slovenski »Hainbund«!
Spomina vredno je tudi, kaj posebno je bil povod, da so se ti mladeniči združili v literarno delovanje. Jeseni l. 1854. napravili so gimnazijalci o vélikem dinastiškem prazniku javen koncert. A tedanji katehet G. je strogo prepovedal osmošolcem pri tem koncertu peti katero si bodi slovensko pesem. Dijaki se gredó v svoji žaljeni národni zavesti potožit k svojemu prijatelju in tedanjemu slovenskemu pisatelju g. D. Dežmanu. V krasnem ogovoru jih je ta navduševal, naj národu svojemu vedno ostanejo delavni in značajni sinovi. Beseda je dala besedo, in dijaki poprosijo g. D. Dežmana, naj on začne izdajati leposloven list slovenski. Ta jim obljubi. A ko so se oglasili že mnogi pisatelji slovenski, da mu hoté pomagati, g. D. Dežman pravi, da ne — utegne listu biti urednik. Stvar se je razdrla. Ali dijaki so ostali mož-beseda ter začeli pisati svoje »Vaje«. In kaj so pisali ti osmošolci? Vzemi Janežičevega »Slovenskega Glasnika« prvih deset zvezkov v roke! Kar tu nahajaš Jenkovih, Erjavčevih, Mandelčevih, Zarnikovih, Tuškovih spisov — in lepa versta jih je! — malone vsi so bili že l. 1855. porojeni in v »Vajah« priobčeni. Te »Vaje« so bile tedaj v istini zibel »Slovenskemu Glasniku«. Iz tega pa tudi vidimo, kako resno in pridno so delali ti dvajsetletni mladeniči, zlasti Erjavec, že takrat.
Po zvršeni maturi leta 1855. odloči se Erjavec za učiteljski stan in odide na Dunaj študirat kemije in
