tovarišev in priznanje načelnikov« (S. Gregorčič na navedenem mestu). —
Drugo leto svojega bivanja v Gorici dné 23. oktobra 1872. leta se oženi Erjavec z lepo, ljubeznivo gospodičino Marijo Frfilavo. A veseli dnevi njegovega zakona so bili kratki. Mlada žena zbolí nevarno in ni še dobro okrevela, zgodí se Erjavcu druga nesreča. Dné 23. avgusta leta 1873. po noči je v Gorici razgrajala silna nevihta; strela udari v Erjavčevo stanovanje in ubila bi bila brez dvojbe obá, Erjavca in gospó njegovo, da ni bil na veliko srečo k posteljima napeljan zvònec, po čigar jekleni vrvici je odskočila smrtonosna električna iskra. Strah, katerega je Erjavčeva gospá prebila tisto noč, imel je zánjo hude nasledke; poprej vesela in živahna, trpela je odslej na razdraženih živcih. Iz tega zakona je dobil Erjavec troje otrok: Ljudmilo, Milutina in Mileno.
Z vso očetovsko ljubeznijo se je oklenil svojih otrók, zlasti živahnega dečka Milutina, ki je razveseljeval vso hišo. A tudi v to srečo je nemila usoda posegla z neusmiljeno rokó. Duševno in telesno lepó razviti in bogato nadarjeni Milutin umrje po kratki bolezni dné 9. marcija leta 1884. v sedmem letu dôbe svoje. Tega udarca globoko čuteči Erjavec ni mogel preboleti, zlasti, ker je bil nesrečni mož prisiljen ločiti se tudi od svojih dveh hčerá ter ji iz hiše domače poslati v Škofjo Loko tujim ljudem v vzgojo. —
V svetovni zgodovini, kakor v vsakdanjem človeškem življenji velikokrat opazujemo rodbine, katere od rodú do rodú preganja usodna tragika, dokler z neusmi ljeno močjo ne uniči zadnjega bitja.
In takim nesrečnim rodbinam bi jaz prišteval Erjavčevo.
Očeta so mu ubili ljubljanski potepuhi; mati se mu je ubila sáma; v mladosti še je izgubil svoja dva brata; smrt mu je vzela iskreno ljubljeno sestro. Zapuščena sirota je ostal sam na svetu!
In ko si hoče ustanoviti domače ognjišče, spet poseže vmes tista tragična usoda, razdere mu srečo, ugrabi mu dragega sina, odvede ljubljeni hčerki; a te nesreče ni še dovolj — tudi on sam mora priti na
