Stran:Zivotopis Frana Erjavca 1889.djvu/25

Stran ni lektorirana

navdušenosti misliš ...« Ali taka skromnost pri toliki učenosti ni posebna lepota, pa tudi, žal, redka stvar?

Kot soprog bil je vedno zvest, kot oče ljubezniv in skrben. Že od prve dobe skrbel je za lepo odgojo otrok, sam jih učil in ko so začeli hoditi v šolo, je učitelje vsestransko podpiral. Doma je naloge pregledoval, otroke izpraševal, sploh vse storil, da bi mu deca lepo napredovala. In ko so šle deklice v samostansko šolo v Loki, kako ljubezniva in skrbna pisma jima je pisal! Naročal jima je v listih tudi najmanjše stvari, ki bi mogle vplivati na telesni in duševni razvoj.

Še jedno naj opomnim! Pri vsej učenosti ostal je dober kristjan. To je pokazal sam sosebno pri odgoji otrok. Otroci so morali zjutraj in zvečer, pred obedom in po njem na glas moliti. In ko jih je dal iz domače hiše, izročil jih je v skrb častitim materam Uršulinkam. (Gregorčič n.n.m.)

II.

Oglejmo si še književno delovanje pokojnega Erjavca.

Njegovo pisateljevanje je ravno tako mnogovrstno, kakor razsežno. Erjavec je napisal dolgo vrsto učenih prirodopisnih razprav; sestavil nam je celo kôpo šolskih knjig; nabral obilo jezikoslovnega jeklenega zrnja; njegove povesti in novele se prištevajo najboljšim, kar jih imamo Slovenci; v humoreskah in potopisih ga doslej še nihče ni dosegel in s svojimi »Domačimi in tujimi živalimi v podobah«, s katerimi je genijalno in samostvorno populariziral prirodopis, podal je Slovencem pravo zlato knjigo. Sploh ga ni popularnejšega pisatelja v Slovencih, nego je bil pokojni Erjavec. Njegova pisava je ugajala duhovnikom, kakor posvetnjakom; učenjak, kakor učenec, kmet in gospod prebi­rata njegove spise z isto naslado; duhovita gospodičina v gosposkem salonu, kakor preprosto kmetsko dekle v zadnji pogorski koči nahaja v njegovih spisih iste dobrodejne zabave. Erjavec je bil jeden tistih redkih pisateljev, ki je znal pisati za ves národ, a ne samó