Jurčič pripoveduje točno, natančno in počasi, Erjavec naglo in prijazno. Res, da v fotografični karakteristiki delujočih oseb in v psihološkem razvoji njih dejanja Jurčič daleč nadkriljuje Erjavca, a nasproti ima Erjavec spet prednost, katere zastonj iščemo pri Jurčiči. Jurčič za prirodo nima nobenega očesa, njemu je človek glavni in jedini predmet opisovanja in opazovanja; nikjer ne nahajaš v Jurčičevih spisih kakega prizora iz večnolepe prirode; on ne vidi niti ptic, niti cvetlic, ker je preveč realist, da bi se oziral na take stvarí. Erjavčevim leposlovnim spisom pa ravno prekrasne slike in epizode, izvirajoče in zajete iz natančnega opazovanja prirode, dajó neko posebno milino in lepoto.
Prvo povest je priobčil Erjavec v »Novicah« leta 1857. Imenuje se »Véliki petek«. V Janežičevem »Glasniku« je objavil povesti »Na strijčevem domu«, »Zamorjeni cvet«, »Huzarji na Polici« in »Izgubljen mož«. — Janežičevo »Cvetje« je prineslo iz njegovega peresa »Kitico Andersenovih pravljic« — »Družba svetega Mohorja« je dala na svetlo njegove povesti »Hudo brezdno« in »Ni vse zlató, kar se sveti«. Obe povesti spadata med najlepše, mladini in preprostemu národu namenjene povesti slovenske. Vsaka njiju je vredna vrstníca Giglarjevega »Svetina« ali Jurčičevega »Jurija Kozjaka«, in zlasti zadnja povest se odlikuje s prekrasnim jezikom, prirodnim dejanjem in izborno vsebino. — Povest »Na strijčevem domu« je spomina vredna zategadelj, ker se vidi iz nje, kakó je bilo pisatelju do tega, da bi Slovencem podal novelo, zajeto iz domačega življenja, in pisano samostvorno, ne ukrojeno po tujem vzgledu. »Ta povest«, piše g. dr. L. Požar (v »Ljubljanskem Zvonu«, IX, na 624. str.)« se zdi meni najnežnejša izmed vseh; nedosežna nje milina, nedolžna tista naivnost, s kojo nam pisatelj opisuje n. pr. ljubezen svojo do bratranke, ali domače božične običaje, prijetno vabi tudi najresnobnejšega bralca spomin nazaj v blažena leta mladosti. Delujoče glavne osebe ne kažejo se nam sicer same v nikakih dijalogih, vender pa jih je pisatelj z njemu svojskim pripovedovanjem označil še dovolj jasno in tragično dejanje mikavno pa prirodno zapletel
