Stran:Zivotopis Frana Erjavca 1889.djvu/34

Stran ni lektorirana

kako čisto je bilo njegovo peró! Nikoli ni zapisal nobene besede, ob katero bi se mogel kdo spotikati v moralnem ali étičnem oziru. Njegovi čisti spisi so lep odsev plemenite njegove duše. Lepo je opazovati mla­dino v šoli, kadar pride v berilu na vrsto Erjavčev spis. Obrazi se učencem razvedré, okó jim žarí in po petnajst rok se vzdigne na jeden pot: vsak hoče brati!

Preverjen sem, da on, ki je dela Stvarnikova slavil v taki nedosežno lepi besedi, kakor doslej še nihče v Slovencih, on je prejel od vsemogočnega Stvarnika zsluženo plačilo. A dolžnost naša je, da ne zábimo njegovih sirót. Njemu, ki je otrokom našim v spisih svojih ostavil toliko duševnega užitka, smo dolžní, da skrbimo za hčeri njegovi. In dozdanja požrtvovalnost mi daje veselo poroštvo, da slovenski národ izpolni tudi to svojo dolžnost!

V Ljubljani, dné 20. listopada leta 1889. Fr. Levec.