Stričev Jurček

Stričev Jurček Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Stričev Jurček, str. 19-21, Pustov god,1965.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Stričev Jurček, ta s Pristave,
ki se naokrog podi,
da uidejo mu krave
med koruzo prek poti –
nič ne briga se za šolo,
ne za knjige in pouk,
rajši dirja naokoli,
kjer ni pack in hudih muk.
Ni mu mari za učenje,
ne za svinčnik in pero,
vabi v hosto ga zelenje,
vabi sleherno drevó.
Vé za kraj, kjer močeradi
se potapljajo v vodó,
kje pod vrbami spomladi
prvi zvončki zacvetó,
vé, kako v osír se dreza,
kje je zakopan zaklad,
kdaj dihur na dan pripleza,
kam zahaja sova spat ...

Kar dobi, vse preobrne,
vtakne v vsako stvar svoj nos,
dokler se domov ne vrne,
razcapán, krvav in bos.
Ves dan trga svoje hlače,
ki že polne so zaplat,
da vseléj, ko v vas priskače,
znova kaže zadnjo plat.
Stričev Jurček, ki iz nosa
sveča mu do ust visi,
drozda^[1] že pozna in kosa,
ne pozna pa črke i.

Opombe urednice

1. Vera Albreht, Stričev Jurček, Pionir, 1954/55, št. 4, str. 106, ilustr. Ančka Gošnik Godec. V tej različici je le ena kitica.

1. Redko uporabljena beseda za drozga