Stric iz Amerike
| Stric iz Amerike Rado Murnik |
| |||||||||||
Obitelj gospoda Hilarija Kvaka se je zbrala polnoštevilno v salonu. Resno sta se držali priletni gospodični hčerki, dolga Dora in kratka Lora. Lora se je rada jokala, zato je imela rdeč nos in oče ji niso rekli drugače nego Malora; Dora pa je bila vsa bleda, kakor bi jo bil kdo namazal s parmazanom. Resneje so se držali gospod ata Hilarij, k natakaricam in vsemu slabemu nagnjen mož. Najresneje pa so se držali modra mama Rotija, dostojanstveni in samozavestni kakor kokoš, ki si domišlja, da luč tega sveta zagleda po njeni zaslugi novo Kolumbovo jajce.
„Stric Lipe se je vrnil iz Amerike!" so otvorili životna gospa Rotija tajno sejo. „Dvajset let je bil tam. Povabil nas je jutri na majhno južino."
„Dobro, prav dobro!" se je razveselil gospod Hilarij in se obliznil.
„Treba nam je biti previdnim," je nadaljevala žena in ožgala moža s karajočim pogledom. „Bodimo hladni z njim! Bogve kakšen ušiv revež je."
„Zakaj neki?" ji je ponižno nasprotoval soprog. „Nemara je pa še prav premožen. Strici iz Amerike so navadno bogataši. Morda je celo milijonar!"
„I — seve!" je zarentačila soproga prezirljivo. „Kaj se ne sanja vse tebi! Slišala sem, da hodi prav revno opravljen, da stanuje pritlično v dveh sobicah in da nima skoro nobenega pohištva!"
„Milijonarji imajo svoje muhe, ljuba moja!" je zagovarjal gospod Hilarij svojega strica. „Če bi bil jaz milijonar, bi stanoval prav rad magari v kurniku!"
„No, saj bomo videli! Pa, kakor sem vam rekla: le ne preveč prijazno!"
— Podoben obiteljski zbor je sklicala gospe Rotije svakinja Terezija, njena strupena prijateljica. Gospa Terezija je bila prav taka strastna mestna klepetulja kakor Rotija; suha dama je imela precej bujne brke, da bi jih bil vesel vsak ničemerni petošolec. Vobče je bila bolj moškemu podobna; vsakdo bi bil mislil na prvi pogled, da je le pomotoma preoblečena v žensko.
Njen mož Ulrik tudi ni bil navaden možakar. Ljubil je zložno prebavljanje, zametaval ljubezen in se ni vračal ob eni ali ob dveh ponoči domov, kakor drugi pošteni meščani, ampak šele ob treh je vztrajna zamuda kolovratil ob zidovih in ograjah proti domačim penatom.
Imela sta edino drobno hčerko Jacinto, ki pa je bila sitna in čemerna za obedve bratranki Doro in Maloro. Nežna prismojenost se ji je podajala izredno dobro.
Obravnava gospe Terezije je bila malone docela taka, kakor obravnava gospe Rotije.
Drugi dan sta se sešli obe družinici Kvakovi pri starem sorodniku v pritlični sobici.
Stric iz Amerike je bil suhljat starček, vendar še vedno krepak, vedno prijazen in vesel. Na njem in v sobi ni bilo najti nobene posebne elegance.
Edino, kar je zanimalo goste, to je bila okusno pogrnjena miza in usnjat kovčeg, čezinčez olepljen s pisanimi listki tujih železnic in parnikov.
Stric je vse vljudno pozdravil in jim predstavil gospoda Protinoviča, svojega najboljšega prijatelja, ki je z njim prebil mnogo let v Zedinjenih državah. Stričev znanec je bil elegantno opravljen in na njegovih prstih so se lesketali krasni dragulji.
Gostje so sedli okrog mize. Gospe sta zehali kakor za stavo, gospoda nečaka sta gledala po kotih in po stropu, kakor bi prežala za muhami, Jacinta, Dora in Malora, vse tri gracije Kvakove pa so sedele podobne petrefaktom fosilnih devic iz paleozoične dobe.
Stara strežnica je prinesla dvoje podolgastih krožnikov s finimi narezki, hrenom in z rdečo redkvico, potem pa piva v steklenicah.
„Dobro, prav dobro!" se je oglasil gospod Hilarij; revež je pa umolknil takoj zopet, zakaj gospa soproga mu je stopila pod mizo z neusmiljenim poudarkom na levo nogo.
„Zakaj bi bil podlaga tujčevi peti?" si je mislil teptani gospod Hi larij in si skrivoma sezul levi čevelj ob desnem.
Stric Filip je prijazno molčal, le zdajinzdaj je ponujal gostom, naj si vzamejo tega in onega. Ulrik, Hilarij in gospod Protinovič so pridno segali po božjih darovih, dame pa so se držale ošabno in mrzlo.
Kadar je prinesla strežnica kaj drugega na mizo, jastogov, rib, testenic, divjačine itd. — je vselej gospod Hilarij hvaležno pohvalil „američansko južino, koder tako malo govore, jedo pa toliko!" in pozdravil vsako novo skledo z glasnimi vzkliki: „Prav dobro! Izborno! Bog nam daj še mnogo zdravega apetita!"
Njegova milostiva je bila kar vsa trda od same jeze. Bala se je, da pride stric Filip v povračilo Bog ve kolikokrat zastonj malicat in morda celo denarja prosit na posodo. Toda zastonj je stopala na sezuti čevelj porednega moža; Hilarij je bil vedno bolj zidane volje in natakal pridno sebi in drugim cvička in bizeljca.
Gospod Protinovič je marljivo opazoval goste in se včasi nekam čudno nasmehnil. Ulrik se ni zmenil za nikogar in je mašil v se, kolikor je mogel, srečni Hilarij pa je kar ukal na tihem. Njegov čevelj je bil že ves pohojen, ko je zapazila razjarjena gospa Rotija grdo goljufijo svojega zakonskega moža pod mizo. Jela mu je torej pritiskati drugo nogo na vso moč kakor igralec na pedal pod klavirjem med prav živahno koračnico. Vendar gospod Hilarij ni maral ostati v hudi stiski; obul se je in kratkomalo zamenil svoj sedež z Ulrikovim.
Tedaj je vstal stric Lipe in se oprostil za malo časa, češ, da je pozabil še nekaj naročiti.
„Odkod pa poznate gospoda Filipa Kvaka? " je vprašala Rotija Protinoviča, ko je odšel stric.
„Seznanila sva se v Ameriki pred petnajstimi leti. Slaba je predla obema, milostiva, prav slaba. Zadel naju je velikanski polom, naju in marsikaterega drugega. Izgubila sva obadva malone vse premoženje. No, počasi sva jo prišpekulirala zopet kvišku."
„Kaj pravite, gospod Protinovič, ali je imel vaš prijatelj mnogo sreče?" je vprašala Terezija.
„Več nego jaz."
„Med nami. . . koliko cenite strica?" je hitela gospa Rotija.
„Ne vem nič natančnega in ne morem prevzeti nobene odgovornosti! — V Ameriki so pa govorili, da premore svoj svetli milijonček!"
„A-a-a!" so zapele Jacinta, Dora pa Malora in pokazale trikrat dvaintrideset plombiranih zob.
„Naš stric!" je cvilila Rotija. „Milijonar!"
„Naš preljubi striček! " je pomagala Terezija genljivo.
„Pijmo ga!" je vpil Hilarij. Malora se je že jokala.
„Pijmo . . . in jejmo!" se je davil Ulrik, ki si je odpenjal že drugi gumb.
V tem se je vrnil stric Filip s postrežčkom, ki je prinašal šampanjca.
Sedaj so vsi Krakovi gledali gospoda iz Amerike s popolnoma drugačnimi očmi. Vse na njem se jim je zdelo imenitno in zanimivo. Stric Lipe jim ni bil vec prezirani klativitez in pustolovec, ampak više bitje, polubog. Rotiji in Tereziji je bilo silno žal, da ga nista počastili v svili in da sta se držali s hčerami vred tako kislo in oholo. Trudila sta se, da popravita zamudo in Rotija je dregala zdaj po nogi svojo Doro, kadar se ji je zdela prepusta. Hilarij in Ulrik sta ga slavila v navdušenih napitnicah in mu želela vsak še po sto let. Zabavali so se dolgo v noč.
— Odslej sta jeli Terezija in Rotija brezobzirno tekmovati med sabo. To so bile dirke v besede pravem pomenu, zakaj svakinja je hotela prehiteti svakinjo, da ne bi ji izpodgrizla in odnesla stričeve blagonaklonjenosti. Gospodu iz Amerike se je godilo izborno. Zdaj ga je povabila Terezija, zdaj Rotija. Stari gospod se je pomladil kar vidoma; to gospema pravzaprav ni bilo všeč. . . No naposled je mož le zbolel.
Komaj je zvedela to Terezija, je že letela h gospodu Protinoviču in ga vprašala vsa objokana, če je naredi stric kakšno oporoko; on, Protinovič da bo to najbrže vedel, samega bolnika vpraševati in vznemirjati da je nerodno itd.
„Oprostite, da pušim," je dejal Protinovič mirno.
„O — prosim, le, le! — Ali je — «
„Kajpada je naredil oporoko," ji je odgovoril stričev prijatelj. „V tistem pisanem kovčegu jo ima shranjeno. Volil je skoraj vse narodnim in dobrodelnim društvom!"
„Ni mogoče!" je viknila gospa Terezija. „Oh — glejte, gospod Protinovič, vedno ste nam bili tako dober prijatelj . . ."
„Vaše priznanje me veseli."
„Vidite, hčerko imam pa nobene dote zanjo!" se je legala. „Kdo jo bo maral brez denarja!"
„Jaz že ne!" si je mislil Protinovič in dejal na glas : „Prav imate, dandanes je denar sveta vladar in prej menda ni bilo dosti drugače."
„Lejte: gospod Protinovič, saj ne govorim zase, ampak za svoje ubogo dete! Posredujte, vplivajte na strica, da — prenaredi oporoko!"
„Z največjim veseljem! Upam, da se mi posreči!"
Gospa Terezija bi ga bila objela in poljubila, ako ne bi bil previdni gospod v pravem času vteknil dolge pipe v usta in se skril v gostem oblaku dima.
Vsa vesela je odšla, ko se je bila tisočkrat in tisočkrat vnaprej zahvalila ljubeznivemu gospodu.
Nekoliko pozneje je obljubil Protinovič tudi gospe Rotiji vse tisto kakor Tereziji. Dosegel je res, da je naredil stric nov testament.
Bolezen ni bila huda, okreval je kmalu. Gospema pa je zasijala luč novega življenja. Naročali sta sebi in hčerkam najdražjih oblek, se vozili okoli, vabili goste in se zabavali brez konca in kraja. Druga je hotela prekašati drugo, zakaj vsaka je mislila, da dobi po stričevi smrti velikanski kup denarja.
Že sta jeli obedve obitelji delati dolgove, ko je nenadoma preminul stric.
Hilarij in Ulrik sta se držala klavrno; dame pa so najokale toliko titularne žalosti, da je presedalo celo stari strežnici. Vsi pa so bili radovedni na novo oporoko v starem kovčegu.
Ko so ga odpirali, sta se potili gospe Rotija in Terezija od razburjenosti tako, da bi se omehčal vsak kamen. V kovčegu pa ni bilo drugega nego bukve sv. pisma s pozlačenim napisom: Novi testament.