Strte nade

Strte nade

Celofan Zadrega, razumete, neskončno ljubi sonce. Kajti sonce – priznajmo in roko na srce, kot se reče – je resnično vsesplošna dobrina. A nekateri ljudje so že tako: smola se jim lepi na pete od bele zibeli do črne jame, kot poje pesnik. In Celofan Zadrega – no, res, ljubčki, tičal je v smoli od peta do nosu. In neskončno je ljubil sonce.

Edino okno njegove izbe je obrnjeno na vzhod kot musliman pri molitvi. Ponuja se tako rekoč soncu v poljub. A ta poljub, vidite, ostaja neizpolnjeno dejstvo, kot se reče. Kajti na sredi med soncem in oknom kipi v nebo cerkveni stolp. Da, prav nasproti oknu Celofanove izbe. In meče senco čez vso zaprašeno šipo. Niti ščepec sonca se ne ukrade v sobo. Ves ljubi božji dan – senca čez okno. Vidite, zaradi cerkvenega stolpa.

A Celofan Zadrega – kot smo povedali že večkrat, tako rekoč dvakrat – Celofan Zadrega neskončno ljubi sonce. In ta senca cerkvenega stolpa mu trga življenjski smisel, kot se jasno izražajo filozofi. Te sence ne bo prebolel. Dobil bo kaverno na pljučih, o tem ni dvoma.

A oni dan, razumete, mu je zasijala nada. Kajti vojska se bliža Ljubljani. In po mestu, hej, kot telegraf: zdaj, zdaj bodo prišli! Holaj, naši gredo! A sredi v sladko medico, glej, kapljica pelina, kot bi se izrazil lirik. Šušlja se namreč to in to: more, požigajo in cerkve, ljubčki moji, porušijo do tal.

In Celofan prisluhne tej kapljici pelina. Pozanima se in povpraša takole naokrog:

»Cerkve, pravite, da rušijo?« 

»Rušijo, bogme!« mu odgovarja ta ali ta. »Rušijo cerkve! Lahko mi pljuneš v oko, če ni res. Posvečena usta, vidiš, so povedala.« 

In Celofanu vstaja up. Že vidi, vidite, sonce preko porušenega stolpa na svojem oknu. Še izprašuje, a ne kar tako naravnost, kot bi cepil trske. Lahko bi postalo sumljivo. Temveč lepo naokrog:

»Morijo, pravite?« 

»Morijo. Vse tako imenovane mobilizacijske letnike pomore, kot bi pihnil.« 

»In požigajo?« 

»Da, vse požgo. Kot Atila, hunski politični komisar.« 

In potem vpraša Celofan kar tako, kot bi ga ne zanimalo kdo ve kako:

»In cerkve? Rušijo cerkve?« 

»To drži,« mu odgovarjajo, »cerkve porušijo najprej. Preden zasedejo pošto in telegraf.« 

In vsej strahoti navkljub, kot se reče, se Celofanu smeje srce. Zastran sonca, ki ga neskončno ljubix… Prišli so. In ljudje, vidite, so jih čakali po ulicah, na cestah in trgih, na oknih. Celofan jih je čakal pred cerkvijo. S kruhom in soljo, po starem slovanskem običaju. In na cerkvena vrata je prislonil kramp in lopato. Za rušenje.

Minili so dnevi. Celofan ne čaka več pred cerkvenimi vrati. Skoznje hite možakarji, ženice in otročički molit Boga in prosit ga za vse dobro.

A Celofanovo okno bo ostalo slej ko prej v senci.