Strte peruti
| Strte peruti: Novela Marica Nadlišek-Bartol |
psevdonim Márica
| |||||||||||||
Časih sem sedela ž njima prav dolgo pod košatimi kostanji pri stari, zapuščeni kapelici. Mati me je sicer cesto opominjala, naj ne tekam za njima, ker sta že odrasli, učeni gospodičini, jaz pa še neveden otrok.
Obetala sem vselej, da ne pojdem nikdar več; toda kadar sem vedela, da se bliža ura, ko pojdeta gospodičini navadno na izprehod, hitela sem po čist predpasnik, pogladila si lase in sedla pred hišo.
Ko sta se glasno govoreč prismijali po stopnicah, upirala sem sedaj v to, sedaj v drugo proseče svoje oči, nagnila glavo in takó pomembno nabrala ustna, da sta me zdajci razumeli.
Pogledali sta se, nasmehnili, poljubili me in me povlekli za sabo.
Vsa srečna sem jima hotela v povračilo nositi košek, v katerem sta imeli delo, knjige in morda tudi kaj slaščic zame.
Bili sta moja sestra Vida in nje prijateljica Danica, ki je končala šole za vzgojiteljice in prišla ob velikih počitkih k nam.
Ondu pod našimi kostanji jima je jako ugajalo. Sestra moja je delala, Danica pa ne, ampak čitala je vedno sedaj glasno sedaj tiho, v tem pa se pogovarjala takó na glas, da sem si mislila: »Čemu jo je neki Vida poklicala k sebi, če se vedno prepirata?« Ali ko sem jo začudena gledala, poskočila je k meni, pokleknila in me poljubuje stiskala nase; jaz pa sem bila vesela, da je prišla k nam gospodičina Danica!
Bila je pri nas dober mesec. Minilo pa je od tedaj deset let.
Kostanji razprostirajo še tamkaj svoje veje kakor tedaj, sestre moje in Danice pa ni več tu, in jaz tudi nisem več otrok, ampak odrasla gospodičina kakor ónidve tedaj ...
Deset let! Kolika izprememba v tem času! ...
Pred nekaj tedni sem videla Vido in Danico, ali kakó malo me spominjata nekdanjih prijateljic, kakovo nasprotje je med njima!
Ob desnem soškem bregu, južno od solnčne Gorice ima svoje širo posestvo tvorničar Lavrič. Ob lepem poslopji in okrog njega se lahko opaža skrbno gospodarstvo. Povsod je vse v redu, povsod se kaže blagoslov nebeški. Gladke peščene poti drže po vrteh, polnih cvetic in sadnega drevja; vmes pa stoje prijazne zelene hladnice z vabnimi klopicami.
Na večer je bilo prijetno v hišnih prostorih z bogato opravo med toliko in toliko onih nežnih stvarec iz ženskih rok, katere pristujejo tako dobro ter ugajajo očem in ljubko vplivajo na posetnika, dasi so odveč. Vse je dihalo blažen domači mir, zadovoljnost in srečo, óno sladko omamljivost, katera je navadna v medenih tednih srečnih zakoncev.
Gospodinjila pa je tukaj moja sestra Vida, in to ne šele nekaj dnij, ampak že sedem let.
Živela je mirno poleg dobrega moža in treh lepih, živahnih otrók.
Vida je bila že deklica resna in realnih mislij. Sanjala ni o svetu, kakeršen se nam slika v romanih, izgubljala se ni v neplodnih sanjah in dasi še mlada, mislila je vender stvarno in trezno. In kakó je bila srečna! —
Deževalo je že kake štiri dni zaporedoma, in hladno je bilo takó, da ni bilo vreme kar nič podobno onemu koncem velikega travna.
Bila sem že dva tedna pri Vidi na nje domu. Jezila sem se na vreme in ropotala po hiši, da utolažim svoj srd. To pa je svaka in sestro mojo le veselilo, zakaj šalila sta se z menoj, nagajala mi, ozirala se v sive oblake in se hudomušno razgovarjala.
»Glej, Vida, glej, kako se dreve oblaki proti Gorici! Nič ne bode, še dolgo bode deževalo. To pa vender ni prav, da dež takó nagaja našemu ubogemu gostu!«
»Molči, Božo, bodeta pa Vidka in Janko več znala, če je takšno vreme, ali ne vidiš kakó ju nesrečni naš gost uči vse jutro?«
V tem pa sem jaz bobnala po oknu, toda ko sta me le preveč razkačila s svojim razgovorom, pobegnila sem ter šla mučit in nadlegovat v kuhinjo ubogo Luco.
Toda napočil je venderle krasen dan. Soča se je urno valila čez jez, in solnce, ki se je upiralo v belopenečo vodo, zlatilo jo je takó čarobno, da smo stali kakor zamaknjeni na nje bregu, ne meneč se za to, da je škropila voda v nas.
Vetra ni bilo več; komaj čutna sapica nam je donašala vonjavo cvetic z vrta, dočim se je s kostanja blizu nas vsipalo nežno belo cvetje na nas in so se v bližnjem gozdu oglašali ptiči.
»To je zate!« dejala sta svak in sestra.
In res je bilo zame! Zrla sem na reko, ki je bila tu takó široka, in želela sem si — nedaleč tja čez njo, toda v čolnu samo do ónega brega in nazaj.
»Ti, Božo,« pravim svaku pri obedu, »odškodovati me moraš za draženje v minulih dneh; preveč si me jezil.«
»No, s čim, duška, morda s poljubčkom?«
»Imej ga zase, ali nekaj drugega mi moraš storiti.«
»Kaj takega?«
»Prepeljati nas moraš v čolnu čez Sočo! V tvornici si bil dopoldne, popoldne te torej ni treba, veslanje pa je takó prijetno.«
»Beži no, ali ne vidiš, kako dere narasla Soča? — Vreme se pa tudi še ni ustanovilo.«
»To je pač lepo; bolje se bodemo gugali! Ali bi rad. da bi teklo kakor po olji?«
Z vsemi izgovori me ni mogel prepričati. Videč, da se držim takó čmerno, obetal mi je, da gremo v čoln skoro po obedu.
Nisem se motila.
Bilo je lepše in bolje, nego sem si mislila in upala.
»Soča je mirne nravi in se hitro utolaži,« dejali smo, brodeč po nji.
Tudi starejša otroka Vidka in Janko sta bila z nami in kakó sta pluskala po vodi, kako vriskala in se smijala! »
In ti si jima hotel ukrasti to veselje, Božo?« rekla sem svaku, ki se je bil dolgo dolgo branil, predno ju je vzel s seboj.
Ko smo bili še sredi Soče, vzela sem otroka vsakega na jedno stran, in skoro se je razlegala iz njiju čistih grl zibajoča pesenca, katero sem ju naučila v prejšnjih dneh:
»Bega ob veslu čolniček legak,
Voda ga nese kot lastovko zrak;
Veter od juga meglice topi,
Solnce se zlato v valovih blišči.«
Zadovoljna sem bila z učencema, in njiju roditelji menda tudi z učiteljico; pesem nam je zvabila še več veselja v srce.
»Gospoda, gospoda!« zaklicala je Luca z brega, »gospodičina Danica je tu!«
»Bodisi!« dejala sem družbi.
Onadva pa nista mislila tako.
»Nazaj!« veli Vida odločno; »to ne gre, da bi nas videla, kakó se vozimo dalje; užalila bi se in odšla.«
Udala sem se le nejevoljno. —
Bili so že vsi zbrani v vzprejemni sobi, ko. sem vstopila.
»Danica, poglej našo malo!» dejala je Vida. Ona pa je skočila k meni, tesno me objela in vzkliknila:
»Kako si — kako ste vzrasli! Seveda, leta teko!« pristavila je kakor sama zase, prijemši se za čelo. Počasi je odšla na svoj sedež.
Iz prva smo govorili vsi, ker je bil pogovor splošen, toda ko je odšel moj svak Božo, vnel se je med sestro mojo in Danico živahen razgovor, kakor bi mene ne bilo v sobi ali kakor bi bila še vedno ona nekdanja, »mala.«
V tem pa sem jaz opazovala Danico in toliko da se nisem čudila na glas.
Itak visoka, zdela se mi je še višja; nje obraz je bil koščen, nos tenak, malone prezoren, ustna bleda in vela, prstje na rokah pa beli in tanki.
In to da je ona lepa, živa Danica pred desetimi leti? Nemogoče! In vender je res! Oči, lepe oči, so njene, in njih ogenj vzplamti časih kakor pred desetimi leti, in kakor tedaj jih zakrijejo temne, dolge trepalnice.
Bilo pa je samo to, kar me je še spominjalo — nekdanje Danice, zakaj tudi nje govor ni bil več nekdanji, kaj li vedenje!
Zakaj tako, zakaj tolik razloček med Danico in Vido? Je li prvi čas brže tekel negoli drugi?
Vida je vedno stara Vida: resna, preudarjajoča in premišljena; nje obraz je poln, lepa plavka je od nekdaj, samo obilejša. Tudi nje mišljenje in vedenje je ono od nekdaj, prav tako kakor nje lepe modre in resne oči.
»Ali je gospodičina že dolgo pri tebi?« vpraša zdajci Danica.
»Dobra dva tedna in še bode, kaj ne, Nada, da ti je tukaj všeč?«
»Tedaj me lahko kdaj poseti,« pravi Danica; »daleč ni do mene.«
»Veš, Danica,« meni Vida, »naša nekdanja mala Nada tu-le se zdi mi prav tako sanjarska, kakor si bila ti.«
»O, Bog jo obvaruj! Bog vas obvaruj, Nada! Nikar, nikar! Vido posnemajte in ukazujte naravi svoji, najsi bi jo imeli še toli nesrečno; brzdajte domišljijo, ne dovolite, da se vzpenja previsoko; velujeta pa naj pamet in srce vzajemno.«
Danica je govorila odkritosrčno, oduševljeno. »Sanjariti, sanjariti,« nadaljevala je za nekaj časa; »poglejte mene in Vido, potem pa sodite, je li bolje pasti domišljijo z neplodnimi sanjami, ali je bolje misliti trezno.« —
Ker je morala Vida po opravkih, šla sem z Danico na vrt. Poskušala sem jo kratkočasiti in v trenutku bi bila pripravljena vse storiti zanjo. Povedali sva si marsikaj iz življenja, največ dogodbic, ki ne sezajo v srce in ne žaloste, dasi bi bila jaz najrajši slišala povest o Daničinem življenji.
Ugenila je menda mojo željo in dejala:
»Oprosti« — naprosila sem jo, naj me tika kakor nekdaj — »oprosti me pripovedovanja; tako dobro kakor jaz ve tudi Vida, kako se mi je godilo. Ako te zanimlje, naj ti pripoveduje ona.« —
Drugega dne na večer se je odpeljala Danica, naprosivši nas še, naj jo skoro posetimo.
Nekaj ur pred njo se je odpeljal tudi Božo v Gorico. Dejal je, da se vrne šele pozno v noč.
Zamišljeni sva zrli z Vido za Daničinim vozom, dokler me ni Vida lahko udarila po rameni, rekši:
»Ali vidiš ubogo sanjarsko dušo, kakova je?«
Zvečer sva sedeli z Vido v nje posebni sobi. Čitali sva. Vida je bila nemirna, večkrat je vstala, zaprla knjigo in stopala po sobi. Ustavi se pri pisni mizi in potegne iz predalčka zavitek listov.
»Nada!«
»Kaj je?«
»Sem pojdi! To so Daničina pisma.«
»To? Dosti jih je.«
»Ne dam ti jih čitati vseh, samó povedala ti bodem, kaj je v njih. — Spominjaš se lahko še ónih dnij, ko je bila Danica pri nas — kaj bi se jih ne spominjala? Ko je odšla, nastopila je učiteljsko službo v prav majhni kraški vasi. Misli si Danico od tedaj in majhno kraško vas! Vtiska njenega prihoda v to vas bi ti ne mogla opisati takó, kakor mi ga je opisala Danica sama.«
Rekši razgrne Vida pismo, obsezajoče več stranij, pisanih naglo in široko. Brala sem:
Na Krasu, dne 4. vinotoka 1878.
- Vida moja!
Veseli se z menoj! Uvedli so me kakor kraljico v nje dvore. Moji dvori! Ali naj ti jih opišem? Ali naj ti prej opišem svojo stolico?
Moja stolica je majhna vas, kakeršne še nisi videla; majhne in črne so v nji hiše, pred njimi pa ni dehtečih vrtov, ampak le kupi gnoja, kjer brska domača kuretina. Na oknih okrog hiš vise cunje, katere so oprale domače žene v vaškem kalu. Njive so rdeča prekopana zemlja, polna belega kamenja. In to kamenje je tudi meja med sosednimi njivami, katero skrbno čuvajo, da si sosed ne vseje zrna ajde čez svoje. Sredi vasi je belobarvana hiša, najlepša in največja; to je vaška krčma. Nadpisa ni na nji, čemu tudi, saj ve vsakdo, kaj pomeni zelena veja nad vrati, in ker je to jedina krčma v vasi, ni se lahko zmotiti. Semkaj bodem pristopila vsak dan opoldne h goli prozi po dveh ali treh urah nebeške poezije v šoli! Umazani mršavi pes in rejeni črni maček mi bodeta drugovala, kadar odide debela krčmarica, ki ima takó zmršene lase in precej zamazan predpasnik.
Nasproti hotela je naša univerza.
Ko je pridrdral v vas moj voz, stikalo je glave staro in mlado. Kazali so me in si šepetali. Pred mojim dvorom pa me je čakal nadučitelj z ženo in kopo otrok. Milostno me je vzprejel sloki moj načelnik. Imel ni svetlega cilindra, ne gladkih rokavic, ne črnega fraka. V zamazani kapi in v jako ponošeni obleki mi je podal žuljavo roko in mi dejal prav milostno, da mi bode dobro, celo prav dobro, ako bodem prav — prav ravnala. Nasmehnila sem se tej opomnji in se lahno priklonila, ko mi je predstavil svojo soprogo — preprosto ženo iz vasi — ter mi našteval celo kopo svojih otrók po imeni, kakor bi molil litanije: Peter, Pavel, Janezek, Tonček, Jožek, Mica, Tomaž, Vencek, in še ne vem, če sem ti vse naštela.
Odvedel me je v moje stanovanje, za nama pa je drsalo osem parov nog v obilih težkih čevljih, dasi je menda mati svojo deco klicala k sebi. —
Moja soba je pristen pravokotnik in ima le jedno okno, to pa na cesto, in to je dosti!
Znali so menda mojo navado, da zjutraj, ko se vzbudim, preštevam vse črtice na stropu, da poskušam, če »me ljubi« na narisanih zvezdah v sredi in na oglih ter da tako časih zabim na uro; zato je po stenah in po stropu vse belo.
Danes zjutraj smo imeli mašo, in vodila sem proti cerkvi koncem vasi dolgo krdelo bosih in obutih, zašitih in raztrganih, čistih in umazanih dečkov in deklic, šumečih kakor roj bučel.
Ker imamo še danes prosto, pišem ti, Vida, da vidiš, kam je usoda zakopala Danico in vso nje poezijo!
Poljubuje te, ostajam vedno
Danica.
Nasmehoma sem oddala Vidi list.
»Ali ti ugaja, kakó piše?« vpraša me.
»Da; zdi se mi, da imam ono vas pred očmi — toda res ni šala zapreti živo, izobraženo, duhovito, poetiško dekle v tako puščavo!«
Vida zmaje z rameni in iztika dalje po listih.
»Kakor prvi dan ni bila Danica tudi pozneje zadovoljna v novem bivališči,« prične iz nova. »V šoli je bila Pegaz v jarmu, zunaj šole pa se je čutila tako samo in zapuščeno, da ni vedela, kam bi se dela. Ker ni rada delala, prečitala je mnogo knjig, katere smo ji morali pošiljati od vseh stranij. Vem, kakove nazore je imela Danica o učiteljskem stanu. Oduševljena je bila zanj in mi je cesto pravila, kako bode šola nje vrt, otroci pa nežne cvetice, katere bode vzgajala. Lahko je govoriti, predno se poskusi! Misli si veliko otrok v nizki sobi, v zatohlem prašnem zraku, vrhu tega marsikatera trda buča poleg neukrotnih otrók. — ‚O, kako lahko je govoriti o vzvišenem učiteljskem pozivu, kako lahko oduševljati v šolah mladino za ta stan!‘ vzkliknila je Danica pogostoma. ‚Vrt, vrt, lepa primera, toda pojdite tudi poskušat, ali je res tak vrt, pa ne v mesto, ondu so ljudje zavedni, nego v to vas!‘
Prešla je jesen, zima in malone vsa pomlad, ki je bila mrzla in deževna. Ne morem ti povedati, kako mi je pisala Danica ob dolgih jesenskih in zimskih večerih, katere je prebila prav sama v nunski svoji sobici. Svetovala sem ji, naj bi šla k nadučitelju, toda zavrnila me je: ‚K nadučitelju? Poslušat prepir med večjimi otroki, pobirati mlajše, ko padajo za vsakim korakom, poslušati njih vik in krik, ki mi seza še semkaj dovolj močno? Zibati in jim peti — ne, to ni zame! Ali poslušati njega, kam bode sadil krompir, kam repo, kam fižol, ali njo, koliko piščet se je izvalilo, koliko jih je mačka snedla, koliko jajec nosi bela, koliko pisana kokoš? Zdelo bi se mi, da se mi rogajo vsi nemški klasiki v moji knjižnici in da me Prešeren vpraša:
Kak perdeluje se krompir nar bolji,
Kako odpravlajo se ovcam garje?
Šele malega in velikega travna so nastali zanjo srečnejši dnevi, ko je mogla časih iz vasi proti železniški postaji pol ure odtod. Pot je bila lepa in prijetna, in kakor mi je pravila Danica, s kratkočasno knjigo se je komaj zavedela in že je bila tam. Načelnik tamošnje postaje, samec v najboljših letih, zagledal se je v Danico in jo zasledoval, če je le utegnil. Nad dva meseca je hodil za njo, pisaril ji ter ji odkrival ljubezen, toda milosti ni dobil pri sanjavi Danici. Svetovala sem ji večkrat, naj poskusi občevati ž njim, da se mu sčasoma uda, vender je bilo zaman. Izvolila je rajši mučno življenje v šoli, dasi ni njemu nikdar odločno zapovedala, naj ne hodi za njo. Morda ji je dobro v delo v kratek čas! Čakaj, naj najdem jednega onih listov, v katerih je pisala o njem.« —
List je slul tako-le:
Na Krasu, dne 15. velikega travna 1879.
- Vida draga!
Malo me poznaš, če mi svetuješ ono. Saj ga ne poznaš! Ali hočeš njega opis?
Srednje rasti, čokast, širokih prsij in pleč; na kratkem vratu se giblje debela glava s temnimi lasmi, z velikimi topimi očmi, nekoliko zakrivljenim nosom, tankimi ustni in ščetinasto redko brado. Roke in noge primeroma majhne, hoja težka, gibanje okorno, govorjenje skozi nos, obleka, kakor je navadna železniškim uradnikom — to je oni junak!
Znaš, Vida, kolikokrat si me dražila? ‚Povej, Danica, naštej, katere imaš rada!‘ In jaz sem ti naštevala: ‚Tega sem imela rada zaradi tega svojstva, ónega zaradi drugega i. t. d. Ali takega, ki bi mi popolnoma prijal, nisem še dobila.‘ —
Šolsko leto se je bližalo koncu, in že je Danica prosila službe drugje. Razmerje z železniškim uradnikom je bilo vedno isto, in kar mi pri Danici ni ugajalo kar nič, bilo je nje igranje s tem možem. Ognjeni pogledi, ljubeznivi nasmehi! Če pase ji je približal, zapodila ga je ali zbežala od njega. Izgovarjala se je pozneje, da je delala tako iz dolzega časa, in nekoliko se je tudi silila, da bi ji ne bil takó zopern — zastonj!
V velikih počitkih sem jo posetila na nje domu, in zopet sva prebili nekaj lepih prijetnih dnij kakor prej pri stari naši kapelici. Srečna sem bila jaz, ker sem nedavno spoznala Boža in ga takoj ljubila kakor on mene. Lepe, ljubeznive liste sem prejemala in odgovarjala sem prav tako. Ognjevita pisma je dobivala tudi Danica, katerim je odgovarjala le malokdaj in hladno. Prigovarjala ji nisem več, vedela sem, da bi bilo zastonj, sosebno ker je Danica že prejela obrok za drugo službo. Ondu, v slovenski vasi na furlanski meji, bila je prve dni dokaj srečna, zakaj spominjala se je še prejšnje vasice in jo primerjala sedanji dokaj večji in prijetnejši. Skoro pa je zopet tožila in mrmrala, saj je bila daleč od mesta in v vasi ni bilo ljudij, da bi občevala ž njimi, ne blizu železniške postaje, da bi se s kom igrala. Po toliko zasmehovanem železniškem uradniku se ji je tožilo najbolj, ker je pogrešala ónega laskanja in tistega ljubečega ter udanega srca. Ne vem, ali se je kesala od srca ali le na videz, toda kesala se je. Mislila je, da bode on še vedno gorel zanjo, da bode še vedno prejemala pisma v kratek čas, toda motila se je.
Danica in samo Danica je mogla storiti to-le: Pisala mu je dolg, dolg list, ponižala se, prosila ga oprostila ter mu dokazovala, kakó ji je bil mil in ljub. Da je bilo to vse le pretirano in le zato, ker je pogrešala družbe, misliš si lahko, ako se le spomniš, kako je prej pisala in govorila o njem. Dobila je, kar je zaslužila, list od njega s samó dvema vrsticama:
‚Kaj za manoj boš jokala, Ko si ur’co zamudila?‘
Iz dolzega časa si je domišljala, da ga je vedno srčno ljubila ter se je še bolj vnela zanj po tem lakoniškem pismu. List mi je dohajal za listom od nje, in jezila sem se skoro, ker so bili po mislih vsi jednaki; vsi so tožili o nje nesrečni ljubezni. Danica pa ni, da bi dolgo gorela za isto stvar. Srce njeno je zahtevalo hitre izmenjave, in nje preživahna domišljija ji je bila takoj na pomoč. Zašla je na književno polje! Vsa srečna mi piše nekoč, da se hoče povsem posvetiti narodu svojemu, da hoče pridno pisati in tako imeti vzvišen zmoter v svojem življenji. Odobravala sem nje misel in želje ter ji prijateljski svetovala, naj ne leta v svoji domišljiji preveč v višave, naj se drži dejanskega življenja. Smijala se je tem nasvetom. Ona da bi pisala tako, ona? Saj ve, v kakšni stroki Slovencem nedostaje knjig, in te se bode lotila. Delala je menda res, kakor je obetala, in čudila sem se, da je vztrajala še tako dolgo. Za nekaj mesecev dobim od nje poročilo o nje delu in uspehu. Najbolje, da ti pokažem óni list, ker se ne spominjam vseh vzklikov in bi ti ne vedela povedati, kako mi je pisala. Evo ti pisma!«
Čitala sem:
N N, dne 26. sušca 1880.
Še vedno se mi zdi nemogoče! Toda saj imam črno na belem! Oh, Slovenci, Slovenci, pač ste še ubožni, ko ne umejete prave poezije nebeške!
Ne le mislila, zavedala sem se, da veselo vzprejmó novo obliko in novo snov v malo svoje slovstvo. Zato me je tem bolj zadel njih odgovor, in tem bolj me je zabolelo — ne zabolelo — pomilovala sem jih samo da so zavrgli to, kar bi bilo le na čast njih nedostatni literaturi.
Ali čemu pišem to tebi? Saj si prav taka kakor oni in tudi ti misliš kakor drugi! Vender pa lahko prečitaš ta moj proizvod, kadar ti ga dam, da začujem tvojo sodbo.
Huda sem, takó huda, da ne morem več pisati. Ubogi Slovenci!
Pozdravlja te
Danica.
»Njenega spisa nisem ne prečitala ne videla,« pravi Vida, »ona mi ni več govorila o tem, jaz pa je tudi nisem vprašala. Morda se je sama uvedla, da so govorili dotičniki prav. Uničen ji je bil torej tudi ta namen nje življenja. Sama sem že premišljala, česa neki se sedaj poprime Danica. In glej I Usoda je skrbela zanjo, ponujala ji je izmenjavo za izmenjavo. — Bila je blizu nje vasi lepa vila, katera je Danico že večkrat jezila s svojimi vedno zaprtimi okni in vrati. Gospodsko to posestvo mislila si je, ‚dajalo bi mi lahko dovolj zabave, ko bi ne bilo vedno tako zapuščeno; zakaj ni tu žive duše?‘ Koncem velikega travna pa uzre, idoča na izprehod, vsa okna v vili odprta, in v solnci so se belila snežnobela zagrinjala na njih. ‚Evo, skoro bode družba, ker se prostori zračijo!‘ mislila si je in ni se motila. Bogata Finsterjeva rodbina je imela tukaj svoje bivališče za nekaj vročih mesecev. Ko se je Danica seznanila z rodbino, bila jim je dobro došla, saj so si na kmetih tudi sami želeli družbe. Lepa, še dokaj mlada gospa Gemma Finsterjeva se je strinjala z Daničinimi nazori prav dobro — bila je prej sloveča italijanska pevka. Skupaj sta se izprehajali, skupaj igrali in skupaj čitali italijanske in francoske romane. Danica je bila srečna in zadovoljna; bila sem tudi jaz, dasi me je malone pozabila v novi svoji družbi. Ni mi opisovala natanko koraka za korakom, izprehoda za izprehodom, zabavnega večera za zabavnim večerom, pisala mi je malo, ali s tem mi je tudi povedala, da je zadovoljna, da je zopet nekdanja živa, vesela Danica. — Razven gospe sta bili v vili še dve deklici, nje hčerki, ki sta se Danici jako priljubi. Gospod Finster je prihajal v vilo samo ob sobotah zvečer in pred prazniki ter dovedel s sabo še kakega znanca; ostajal pa je v nedeljo in čez praznike v vili. Tudi med tednom je kdo prišel h gospe iz mesta ali okolice, in Danici je bilo vedno prav dobro. Tudi šola ji ni delala dosti preglavice, ker je imela malo in že večjih deklic. Kadar jih je odpravila, čakala jo je prijetna družba nje tovarišice, s katero sta hodili po okolici ali se kratkočasili v vili. Poslušaj, kako mi je pisala.«
28. VII. 1880.
Popolnoma sem prerojena v tej družbi! Za lepim in veselim dnevom uživam še lepše in vesele dni; radosti moje ne kali druga misel razven te, kaj bode z menoj, ko odidejo ti iz vile — in najbrže v Italijo za vedno!
Ali čemu bi se bala oblakov, groma in treska, ko še sije solnce tako lepo? — Gospa Gemma ima kakih dvaintrideset let, a človek bi ji pripisoval veliko menj. Samo jeden pogled nanjo, in zna se, da je Italijanka, južna Italijanka. Kakor oglje črnih očij, temne a gladke polti, vitkega stasa, živa, poetiška, romantiška je moja tovarišica.
In ta njen glasek!
Čudna je bila tvoja opomnja o pevki; ali res misliš, da morajo biti vse jednake? In če druge ni, Gemma je gotova izjema; ko bi jo ti le poznala! In kakó se imata rada z možem, dasi bi jo on, Nemec, želel nekoliko drugačno — bolj za dom in hišo da bi bila njegova Gemma ter se menj bavila s knjigo in umetnostimi. Ali tega ne bode, medve že pridno netiva ogenj druga drugi; žena se mora in mora vzdigniti nad navadna vsakdanja opravila!
In njeni hčerki! Starejša je vsa mati, oni lasje, one oči, oni grški nos, óna živahnost; druga pa mirna in premišljena kakor oče. Toda malokdaj sta pri naju. Mati ji ima sicer jako rada, vender ji je takó navadila, da ji dasta mir ter nista po nepotrebnem okrog nje. Pridna in zvesta hišna ji ima v svojih rokah.
Čuj jo; tukaj je žel Oh, ona ne more biti brez mene! ‚Danica!‘ kliče me s sladkim svojim glasom in italijanskim naglasom, ‚Danica!‘
Z Bogom za danes!
»Šolsko leto se je bližalo koncu«, pripovedovala je Vida nadalje, »ali Danica ni mislila, da bi šla iz svoje vasi.
Pisala mi je, da pride o velikih počitkih za nekaj dnij domov, in zajedno mi je častitala k mojemu poročnemu dnevu, češ, da bode v mislih navzočna tudi ona. Ker sem imela oni čas mnogo posla, nisem ji odpisala. —
Prišla je domov koncem počitkov, res samo za nekaj dnij, in ni me poiskala.
Kakó se začudim, ko dobim nekega dne listič s poročilom, da se je odpovedala službi, ker hoče biti odslej vzgojiteljica samó deklicam gospe Finsterjeve! Nobeno ugovarjanje bi je ne oviralo.
Ločili sta se tedaj najini poti, in prestalo je najino dopisovanje. Ona je dobila osebe, s katerimi se je umela bolje nego z mano, jaz pa sem prišla ravnokar semkaj.
Minila so takó tri dobra leta, ne da bi bila kaj slišala o Danici. Naznanila mi je pred odhodom le toliko, da bode s Finsterjevimi za stalno v Bologni.
Po dobrih treh letih dobim ta-le zavitek listov.
Sreča se je obrnila od nje, in tedaj se je zopet spomnila mene ter se mi izpovedala, da si takó olajša srce in gorje:
V Bologni, dne 2. VIII. 1884.
Ali se še spominjaš nekdanje Danice? In če se je spominjaš, ali ne misliš nanjo jezno, da te je tako pozabila?
Ne, Vida moja je dobrega srca in izvestno ne zavrže spokorjene grešnice! Ne zavrže je, ko zasliši, kako jo tepe usoda!
Dolgo, dolgo nisi cula o meni in tudi jaz o tebi ne.
Upam, da si srečna v novem stanu, in kakó bi ne bila, ako si ohranila vedno trezno svoje mišljenje? Porojena si pač pod srečno zvezdo!
Ali sedaj začuj o meni, poslušaj zgodbo treh let!
Iz vile smo prišli sem-le v učeno Bologno, kakor jo imenuje De Amicis. V začetku sem bila vsa iz sebe, videča solnčni jug, deželo, kjer cveto citrone!
Dan za dnevom sem dobivala novih zanimljivostij, novih novostij, in zima, katere se pri nas bojimo, bila je tu kakor prijetna pomlad.
Učenki moji sta bistre glave in napredovali sta brez posebnega napora. Le nekoliko ur na dan, in bila sem slobodna; smela sem sanjariti, izprehajati se ali čitati. In vender mi ni preostajalo časa, tako me je prevzela ta izprememba!
O pustu je bila hiša Finsterjeva zbirališče prvih umetnikov in zaščitnikov lepih umetnostij. Saj je slava gospe Gemme še živela, in gospod Finster je bil še prej dobro znan.
Oh, Vida, kako lepe, kako nebeške so bile one ure!
Zastonj bi ti jih slikala z najbujnejšimi barvami; ne mogla bi ti jih opisati z najlepšimi besedami!
Tam pri mizici med dvema oknoma je bil navadno moj prostorček ob teh večerih.
Družba je bila razkropljena po več prostorih, tu pa je bil moj kotiček in meni nasproti je sedel on — Alfonz. —
Ali naj ti ga opišem?
In ko bi hotela, ne morem ga opisati; saj ne vem kakšne oči in lase, kakov nos, kakšna usta je imel; drugega ne vem, nego da je bil kakor magij, pred katerim sem bila krotka kakor jagnje, da sem ga gledala kakor vzvišeno bitje, da sem poslušala njega glas kakor nebeško melodijo; ...
Spominjam se one nemške pesmi, kjer dekle odgovarja, ko jo vprašajo, kakov je nje ljubljenec:
»Ich weiss es nicht, ich hab’ ihn lieb,
Und das ist mir genug«.
Ko je bil pri meni on, bila sem brez trme, brez domišljavosti: da, malone brez volje. Povedati ti pa moram, da ni bil lahek metuljček, ampak resen mož. In ljubil me je, ne takó kakor jaz njega, takó bi bilo nemožno njega nravi, toda ljubil me je!
Svaril in opominjal me je tako ljubo in milo, da sem si želela vedno takih svaril.
»Nekoliko hladneje, Danica, nekoliko hladneje!« in vzkipela nisem več, vsaj pred njim ne. Tako me je opozarjal na napako za napako, in trudila sem se, da bi se poboljšala njemu, le njemu na ljubo.
Bil je voditelj nekovega glasbenega zavoda v Bologni in gospó Gemmo je poznal še iz prejšnjih časov.
Bil je sloveč glasbenik in tudi slikal je dobro; meni vsaj se je zdelo, da je tudi v tem dovršen umetnik.
»Danica, vas poskusim nekoč naslikati,« dejal je, »ali kaj, ko ne morem vpodobiti óne porednosti v vaših očeh, ne vseh vrst smeha na vaših ustnih, ne gracijoznega gibanja vašega! Brez tega pa bi bila slika mrtva.«
Pri teh večerih sem zabila na vse druge goste, videla in slišala nisem drugega nego samo njega. Drugi so se pogovarjali, šetali, igrali ; midva pa sva razpravljala vsakeršne stvari, in on — čuješ — on je hvalil mojo italijanščino ter pravil, da mu ugaja slovanski moj naglas.
Mimogrede mi je gospa Finsterjeva požugala s prstičem, ali dasi je hotela svarilo svoje zakriti s šalo, vender sem umela, da ji ni prav, ker sem vedno le ž njim. Toda kaj sem hotela! Vstala sem ter šla k drugi skupini, toda jezik moj, ki je vedel njemu toliko pripovedovati, bil je kakor zvezan, vsak pogovor mi je bil pust, in oči so iskale le njega. Ali gledal me je tudi on iz drugega kota, ujele so se najine oči, in skoro sva bila zopet skupaj.
Nekega večera sva bila še vsa vneta v zamišljenem pogovoru, ko pride gospa Finsterjeva z brzojavom za Alfonza. Le-ta pogleda pečat in prebledi; bilo je na njem »Firenze«, njega rojstveno mesto.
Molče ga odpre, prečita in ga da meni.
Njegov oče je nagloma obolel, in ako ga hoče videti še jeden-krat, naj se podviza.
Gledala sva se molče nekaj časa, potem mi je dal roko, stisnil mi krepko mojo, uprl mili dolgi pogled name in dejal: »Z Bogom, Danica, za nekaj časa!«
Pozdravil je ostale goste in izginil. —
Po štirih dneh dobim list njegov z novico, da mu je oče umrl in da mora ostati še nekaj časa doma v tolažbo stari materi in da uredi ostalino.
Še zmiraj so bili pri nas zabavni večeri, še zmiraj dosti družbe, toda jaz sem se odtezala, kolikor je dopuščala uljudnost.
Najrajši sem bila v prostih urah sama ter mislila nanj ali mu pisala, dasi mi je odgovoril šele na nekaj pisem, izgovarjajoč se na opravke. Povedal mi je, da je vesel in srečen, če mu pišem, da mi pa ne more odgovarjati tako pogostoma.
Minil je prvi, drugi teden, in jaz sem bila po poučevanji, po sanjarenji in po pismu zanj — vsakdanje moje opravilo — zopet stara Danica, živa in vesela. —
Ko se nekega dne vrnem z deklicama z vrta, dobim v obednici gospó Gemmo z mladim gospodom.
Ime mu je bilo Stern in bil je daljen sorodnik gospoda Finsterja; prišel je, da si ogleda Italijo in nje znamenitosti. Imel je kakor zlató svetle lase prav take brčice in žive plave oči.
Govoril je naglo, majal se in se vedno igral s paličico. Ko je gospa z deklicama odšla, ostala sva sama, in vnel se je med nama živ pogovor sedaj v nemškem sedaj v italijanskem jeziku. Ko smo po obedu posedeli pri mizi, šalil se je z gospodom ter mu pravil svoje dogodke, klanjal se gospe, pošiljal name goreče poglede in se igral z otrokoma.
Bil je takó živ in videti takó otročji, da nam je bil takoj domač in da bi se bila jaz skoro igrala ž njim kakor z otrokom.
Vsak večer je bil gost v Finsterjevi hiši, in vsak večer sem največ občevala ž njim.
Ugajala mi je njega preprostost takó kakor njegova malone otroška živahnost, njegova lahka duhovitost, v kateri je prehajat s predmeta na predmet, tako kakor njegov molk, pretrgan samo z glasnimi, globokimi, a neresničnimi vzdihi, katerim smo se vsi smijali in on z nami.
Gospa Gemma naju je rada videla skupaj, dasi še ne vem, zakaj.
Bila sva res prava otroka!
Jedenkrat na teden pa sem prejemala Alfonzove liste, in tega dne me je dražil bolj nego kdaj.
»Samó jedenkrat na teden, to vam je ljubezen, to! Vsak dan in celo dvakrat bi vam jaz pisal, ko bi bil takó srečen! To vam mora biti ribja kri v tem človeku!«
Ugovarjala sem mu samo zató, da bi ne obveljala njegova; sama pa sem mislila potem, da je v tem venderle nekaj resnice.
Samo jedenkrat na teden in še tedaj hladno!
Očitala sem Alfonzu, in čudil se je, kako mi je prišlo to na misel potem, ko sem bila dosedaj vedno le zadovoljna.
Odpisala sem mu nato strastno, da potrebujem njega listov, toda on je ostal pri starem običaji. —
Sedela sva nekega večera s Sternom drug pri drugem.
Umolknila sva, in on je vzel album z mize ter pregledaval slike, časih upirajoč vame ognjeni svoj pogled.
Prišel je do moje slike in obstal, motril mene in sliko:
»Danica!«
»Kaj je?«
»Vi prašate?«
»Moram, sicer ne vem, kaj hočete.«
»Vi ne veste?«
»Kakó bi?«
V tem pa je snel sliko mojo iz albuma in jo gladil z roko.
»Dajte jo meni, Danica!«
»Ni moja, gospa Gemma ukazuje.«
»In če mi jo da ona, ali ste zadovoljni?«
»Ne.«
»Trdosrčnica, dajte mi jo, da me bode spominjala srečnih dnij v Bologni!«
»Ako so bili srečni, spominjali se jih bodete itak brez slike.«
»Danica, vem, da mi, žal, ne morete biti več nego prijateljica, bodite mi vsaj to!«
»Saj sem vam bila od prvega dne.«
»In ne sme li prijatelj dati prijatelju slike?«
»Zakaj ne?«
»Ali dovolite, da jo vzamem s sabo?«
»Vzemite jo!«
»Hvala, gospodičina Danica!« Hotel mi je poljubiti roko, toda naglo sem mu jo odtegnila, zajedno pa ga potegnila za sabo, ker me je trdno držal. Naglo se je tedaj z ustni doteknil mojih las. Drzen je bil, jako drzen, toda takó otročje lahkomiseln, da se mu je moralo oprostiti. —
Jednakomerno so pohajali dnevi, veseli vsi in brezskrbni.
»Stern bi bil moral že davno nadaljevati svoje potovanje in zamudil se je dolgo, dosti dlje, nego si je mislil, in tega ste krivi vi, Danica,« dejala je gospa Finsterjeva.
Naposled je moral dalje. Solznih očij mi je podajal roko in vzdihal kakor gledališki igralec, jaz pa sem se mu smijala, dasi ne od srca, zakaj bil se mi je prikupil.
»Odšel je vender, hvala Bogu!« dejala sem potem sama v sebi. —
Drugega dne mi je naznanil Alfonz, da pride za teden dnij.
Odpisala sem mu takoj, da ga že težko pričakujem, in pisala sem mu vsak dan.
Minil je teden, in minil je tudi dan, ko bi moral priti, toda ni ga bilo in pisal mi tudi ni ...
Minil je drugi, tretji teden — nič!
Trpela sem neizrečno. Liste, ki sem mu jih pisala, dohajali so mi nazaj z opomnjo, da ga ni več tam. Kje neki biva? V Bologni ga tudi ni bilo.
Zvedela sem pozneje zadosti — preveč!
Lažnjivec, ta Stern s svetlimi lasmi in licemerskimi očmi; lažnjivi glumač!
Odpotoval je dalje na jug in se ustavil dlje časa v Florenciji ter tu zopet iskal zabave.
Srečala sta se z Alfonzom v neki rodbini in bila že nekaj večerov skupaj; tretji v družbi pa je bil Alfonzov najboljši prijatelj.
»Torej odpotuješ že pojutrišnjem?« dejal je Alfonzov prijatelj, »in ne daš se zadržati?«
»Ne morem.«
»Seve, Danica tvoja te že težko čaka!«
»Kdo? Danica?« vpraša Stern začudeno.
»Da, Danica, moja nevesta.«
»Čudno, takó redko to ime, in vender imava oba Danico.«
»Vi Danico? Saj to ni nemško, ne italijansko ime.«
»Ne, slovansko je, in Danica, ljubica moja, je ta-le.«
Ko Alfonz ugleda sliko, prebledi in potem se skoro poslovi.
Odpotoval ni od tam, ker je moral drugi in naslednje dni ležati.
Opisal mi je na toliko listov ta-le pogovor in dejal, da mu je sedaj jasno, zakaj sem silila po odhodu Sternovem, naj pride, ker mi je bilo namreč dolgčas.
Odpisala sem mu takoj, a tega pisma, mojega izgovora ni vzprejel, list mi je došel nazaj, pisala sem drugič ter čakala jeden, dva, tri dni, ves teden — nič!
Po štirinajstih dneh dobim pismo nazaj z drobnim lističem, spisanim po njega materi, da je Alfonz — umrl kakor njegov oče — za legarjem! — —
Povest moja je končana. Povedala sem ti vse, le strašnih muk ne, katere sem prebila. Ali mi je Alfonz oprostil ali mi je verjel, da sem nedolžna? Ali se je ločil s srdom v srci?
Ta misel me je mučila prav takó kakor zavest, da ga ne bodem več videla.
O Sternu nismo slišali dosedaj še ničesar, in kar množi mojo bol, to je resnica, da vidim gospó Gemmo brez srca, brez čustva za mojo nesrečo.
In sedaj, sedaj, Vida moja, končal se je moj sen, in strašna resnica me mori! Ko bi me ti videla!
Kadar mi je srce takó bolno, skrijem obraz v blazino in kličem: »O Bog! Daj, da najdem tolažbe v molitvi, tolažbe, katere iščem zastonj drugje!«
In to pomaga, solze se mi vlijo, dobrodejne solze! Utolažijo mi morda srce, ki hrepeni po njem in ga ljubi bolj nego kdaj!
In sedaj, Vida, usmili se me! Tukaj ne morem več ostati, več ne na tej zemlji!
Dočim bivam tu, umrl je moj dobri oče, ki je bil takó hud, da sem šla toli daleč.
Mati je sama, k nji moram, in naseliva se zopet kje v neznatni vasi. Prosim te, pozvedi za prazno službo in poroči mi!
Upajoč, da se skoro snideva, poljublja te tvoja
Danica.
Razžalostil me je ta list, in sklenila sem storiti za Danico, kar bi bilo možno.
Povabila sem jo, naj pride takoj k meni, toda odbila je to povabilo in šla k materi.
Ni ji bilo treba čakati dolgo, in bila je nameščena nekje v Furlaniji. Živela je tam z materjo prav tiho; spomini, nekdanji srečni spomini, vstajali so ji čestokrat v mislih. Tolažila se je ž njimi in ni se jih branila. »Mož, katerega sem tolikanj ljubila, vreden je večnega spomina,« dejala je večkrat.
Bila je tam dve leti; koncem dveh let ji je umrla mati, in ona si je zopet zaželela na slovensko zemljo.
Tule v Brdih je že malone leto dnij, tukaj poučuje in — čudi se! — šiva, plete, kuha, čita malo, sanjari ne več.
Baš sinoči mi je dejala: »Glej, Vida, vzpenjala sem se čez mejo! Pa sedaj? Kar sem nekoč zaničevala, to je sedaj moja zabava, sedaj — ko so mi strte peruti!«