O Stvarnik! tici daš perute,
da v zrake, kamor če, se dviga;
in ribi v reki daš plavute,
da kakor blisk po vodi šviga.
Ko bi bile mi krila dane,
preletel bi zraka višave,
priletel bi nad kraje znane,
tje gori med snežnikov glave;
bi doli spustil se v dolíno
na brežič tvoj, studenec hladni!
Bi sédel na stermo pečíno,
al legel spod na cvet pomladni.
Pod temnim logom slap se peni,
prenehoma vodo sreberno
razliva tù čez mah zeleni,
in tam čez votlo skalo černo;
nad njim objemajo se veje
obstranskih verb in verbic belih,
da kaj prijazne so odeje
gnjezdičev milih tic veselih.
Skoz veje sonce se ne vkrade,
puhté iz slapa ven hladíla;
učí tù peti tica mlade,
in tù je Vila mene učila.
Sem nekdaj dnove pač prekratke
zahajal semkaj k hladnem viru,
nedolžne misleč sanje sladke,
jih prepevaje v ljubem miru.
Tud' zdaj me sprejmi, vir preblagi!
Pod svoje ute posvečene,
da tù na Vile svetem pragi
iz serca pesmi duh zažene!
