Suhi plaz (Škrlatica 2643 m)
| Suhi plaz (Škrlatica 2643 m) Anton Švigelj |
Dr. Anton Švigelj
| |||||||||||||
Slabe volje smo sedeli: moja žena, prijatelj L. Rogl in jaz v soboto 16. septembra 1905 zvečer v prijaznem trentskem zavetišču pri »Zlatorogu«. Rogl je hotel črez Komar na Triglav, midva pa črez Kriške pode na Suhi plaz. Vseh pet ur hoda iz Kranjske gore črez Vršeč nas je močilo in bolj in bolj nam je odnašal kakor iz škafa lijoči dež vsako upanje na lepo nedeljsko turo. Slednjič smo sklenili olajšati nahrbtnike do najpotrebnejšega, drugi dan pa jo udariti črez Luknjo v Aljažev dom, in naj tudi same prekle dežuje. Hrabremu sklepu je sledil planinski krok in komaj je bila še sobota, ko smo šli leč z zavestjo, da imamo za spanje le še preveč časa. Nismo pa še dobro zatisnili oči, že je priropotala pridna gostilničarka, češ, tri je ura in lep dan bo. Ne rečem, da sem ji nadel najlepših imen, ko sem vstajal — pogled skozi okno pa mi je pokazal jasno, zvezdnato nebo brez meglice in oblačka, ki jih je bil vse prepodil ostri sever. Ženo in gosp. Rogla se mi je posrečilo zbuditi s prav silovitimi sredstvi, no končno sem ju vendarle spravil pokoncu. Skočil sem še k pol ure oddaljeni Mariji Dev. v Trenti po vodnika Tožbarja, ki je zvest svoji besedi prejšnjega večera, da tako ne bo nič, tudi zaležal.
Okoli petih stoprv smo odhajali po veličastni dolini Zadnjici proti orjaškemu hrbtu Triglava. Pri izviru Krajcarice smo se ločili: Rogl na Komar, mi pa po znanem potu nad Velim potokom navzgor h Kriškim podém.
Prišedše ob devetih tja nas je pozdravil Razor v vsej svoji jutranji krasoti. Kakor močna trdnjava se je s Planjo vred začrtaval proti sinjemu obzorju; tenka snežna plast mu je bila črez noč pregrnila nebrojne skalne stolpiče, da je žarel v nepopisnih bojah, obsevan od jutranjega solnca. Umeli smo, zakaj ga naziva dr. Kugy najlepši in najponosnejši stolp Julijskih planin. Kdor je po čemerikavem, deževnem večeru zadel drugi dan čisto planinsko vreme, ve, da so nebrojni Tožbarjevi in moji vriski doneli v veličastno gorsko tišino. Ko je hotela še moja žena zaukati, sva jo pa brž pregovorila, naj ne kliče dežja.
Po kratkem zajutrku smo hiteli naprej po novi slovenski stezi nad spodnjim, večjim Splevtskim jezerom na sedlo med Stenarjem in Sovatno. Kjer se cepita od tu stezi v levo na Križ in v desno naravnost nizdolu v Vrata, sva se z ženo pomenljivo spogledala in od srca nasmejala. Za naju je bilo to mesto historično. Tu smo se par tednov prej, prišedši ob megli z Razora, besedičili o pravi smeri steze v Vrata, tu je zvesta naša tovarišica gdč. Darinka F. izustila krilate besede: »Jaz hodim samo po markiranih potih« ter jo pogumno mahnila po tedaj baš novo zaznamovani poti na Križ. Aljažev dom pa nas tisti večer ni videl — spali smo spričo nastale zamude pod milim nebom lice v lice očetu Triglavu, pravi podmilonebniki.
Hoja po svežem zraku nas je docela razmajala in kmalu smo bili na Vratcih med Stenarjem in Križem. Odtod smo se morali spustiti po debelem skalovju v kotlino »Grunt« med Stenarjem in Rogico. Solnce je menda ne obseva dostikrat, kajti našli smo jo vso zaledenelo. Cepin je zapel in ledeni kosi so kar žvižgali po zraku, ko sva s Tožbarjem kresala stopinje. Dereze bi nam bile po tej ledeni strmini kaj dobro služile — a kdo je mislil o tej turi nanje? Tako smo za razdaljo pičlih sto korakov potrebovali debele pol ure in solnce je šlo že na poldan, ko smo slednjič došli na »Ruše«. Črez strmo, stopničasto, tupatam s travo obraslo in globoko razjedeno skalovje nas je vedla pot ob vzhodnem pobočju Rogice črez prodasti »Zadnji Dovg« v velikanski, proti dolini Vratom odprti kot med Rogico, Gamsivcem in Suhim plazom. Naravnost kvišku je kipela pred nami mogočna južna stena Suhega plaza in odločno odbijala vsak naklep, priti na vrh črez njene gladke, skalnate ploče. Vedel sem iz popisov dr. Kugyja, da vodi z gorskega konca mel, ki se tod posiplje proti Vratom, zelo težavna pot na vrh skozi »veliki kamin». Šel sem si ogledat to strmo drčo. Po njej bi pač morali stopati prav oprezno in naporno plezati sosebno črez skalno preveso, ki v sredi zastavlja pot. To naju z ženo ni strašilo, za silo sva imela tudi vrv z seboj, no, Tožbar ni ugodil najini želji: hodil še ni tod in pozno se mu je zdelo. Zato smo poiskali Rabičevo smer. Ko sta namreč dr. Kugy in Komac skozi »veliki kamin« rinila na Suhi plaz, je našel nedavno umrli Groga Rabič, sloveči mojstranski lovec in vodnik, drugi, primeroma lažji dohod poševno črez južno steno. Te smeri mu ni težko najti, kdor je čital popis. Nekako sredi melu se spušča iz stene stopničast, skalnat predzidek, s katerega vodi na desno vijugasta, ozka polica više in više do globoke zareze med vzhodnim grebenom in ostrim zobom.
Tod črez smo jo udarili ter oprezno in varno stopali po tesnem zidku bolj in bolj navzgor. Prav pred zarezo nas je ustavil kake 3 m visok, gladek, navpičen žleb, kjer smo se radi oprijeli gesla »viribus unitis«. Takoj onkraj zareze vodi podoben, malo nižji žlebič strmo navzdol in odtod naprej se pričenja krasno in zanimivo, ne pretežavno plezanje na levo navzgor. Držati se je nekoliko pod vzhodnim grebenom, ki ga Suhi plaz spušča v dolino Vrata, in vzporedno ž njim. Ozki, komaj dobro vidni zidki se menjavajo s poči in zarezami v skalovju, včasi se je treba z rokama potegniti kvišku, včasi nogo visoko zastaviti, ker ni mesta, ki bi bilo sicer varno. Počasi smo prihajali više in više, dokler nas ni ustavil okoli dveh popoldne pogled v globino, ki nas je nenadoma obdajala od vseh strani. Na vrhu smo bili, kjer še ni bilo dosti turistov, gotovo pa nanj do tega dne še ni stopila ženska noga. Zato je moja žena tudi tako hitro poiskala pod skalnatim »možicem« pločevinasto škatlico, kjer je preperevalo devet vizitnic, in jim hitro pridela svojo. Prav je imela.
Razgled ni tako velikanski, kakor bi ga človek pričakoval, raz ta mogočni vrh, ki gospoduje ob zahodni strani Vrat. Poučen pa je radi pogleda v skupino Špika, Ponice in Dovškega križa. Proti severu se ti ustavijo oči šele na turških velikanih: Velikem Kleku in drugih znancih s Triglava, proti zahodu te strašijo drzne severne stene vitkega Razora in zavaljenega Prisojnika, proti vzhodu te pozdravljajo stari znanci: vrhovi Karavank od Kepe črez Golico in Stol do krasnih Kamniških planin, tik pod teboj zeleni najlepša naša planinska dolina Vrata, iznad nje pa se dviga pred opojenimi očmi ogromna in preobsežna severna triglavska stena, vrhu nje pa orjak Triglav, podoben spečemu levu na srebrno-snežno obrobljenem podstavku. Od nikoder se ta naš stari očak tako lepo ne vidi kakor odtod. Ves, kakršen je, raste pred teboj in kipi proti nebu od širokih tal do ostrega vrha ...
Že davno je šuštel sneženi krop v samovaru in še sva stala z ženo zaverovana v veličastno to sliko ... Slednjič je bilo treba misliti na odhod. Tožbar nama je še pokazal dostop s severne strani, koder je privedel par dni prej dva češka turista. Divna pot — par metrov skalovja, ostalo pada v vratolomni strmini nevidno v globočino. To pot naziva češki veleturist dr. Dvorsky najtežjo, kar jih je našel v naših planinah, vštevši Montaževo skupino. Prihranila sva si jo za letos.
Z vrha doli je šlo hitreje, ker smo se z medsebojno pomočjo hitro spuščali po skalah in žlebičih ob grebenu. Niso nas motili velikanski prepadi ob levi, katerih prej navzgor gredoč niti opazili nismo; pozna popoldanska ura nas je podila in kmalu smo priplezali črez zarezo v prvi večji žleb z južne strani. Tožbar se je spustil z nenavadno spretnostjo meni nič tebi nič tiste tri metre doli ter brž naredil prostor meni, ki sem se držal bolj principa adhezije, dasi me je v tem oviral nahrbtnik. Moja žena pa je potem dobila dovolj opore na podstavljenem mojem cepinu. Črez strmi mel smo se kar odpeljali in se črez dobro poldrugo uro po odhodu z vrha že poslavljali. Tožbar je šel naravnost črez Vratca in Kriške pode v Trento, midva pa sva jo mahnila na levo po lovski stezi v Aljažev dom. Smer je bila jasna: po skalah, koder so se poznale zarisane črte lovskih podkovanih črevljev, skozi nerodno strm, prodast žleb in že sva bila prav pod ledeno kotlino, kjer je pel dopoldne cepin. Držala sva se navzdol čim največ skalnih sten ob levi. Ker pa sva radi nastopajočega somraka le preveč hitela, sva morala seveda par nepotrebnih sten še preplezati, dokler nisva dobila dobro vidne steze, ki naju je privedla ob sedmih zvečer par korakov pred severno ograjo Aljaževega doma na kolovozno pot iz Mojstrane.
V domu sva pri čaši vina navzočnim par znanim prijateljem-turistom brž svetovala, naj preizkusijo to velezanimivo in ne pretežavno turo, katero je odtod izlahka napraviti v enem dnevu ... Žal, da pota iz lovskih ozirov ni smeti zaznamovati, sicer bi Suhi plaz kmalu postal moderna gora.