Super taborjenje
| ← Čajanka za psa, mačko in papagaja | Super taborjenje Cunjasta dvojčka Tatjana Pregl Kobe |
O princeski, ki je ni bilo → |
| |||||||||||
Sanja in cunjasta dvojčka Mihec in Nina so se odločili, da gredo taborit. Začele so se počitnice in vso otroci v okolici so kam odšli: nekateri na morje, drugi v hribe, tretji na kopanje v večji ali manjši bazen. Seveda bosta šla tudi Sanja in bratec k babici in dedku, kjer vedno tako zelo uživata ob jezeru. A to bo šele čez deset dni.
»Na našem taborjenju bo super,« je nestrpno vzkliknil Mihec. »Kdaj bomo končno odšli?« je bila vznemirjena tudi Nina. »Ko bosta pripravila vse svoje stvari,« jima je odgovorila Sanja, ki je pripravljala svoj spisek najhujših potrebščin za taborjenje.
Mihec je napolnil svoj mali nahrbtnik, kot bi mignil, saj se vedno hitro odloča.
Nina je v svoj roza nahrbtnik spravila že svoje kopalke, najljubše obleke, igrače in kup drobnarij, žoge pa ni in ni mogla stlačiti vanj. Solze so ji silile v oči, a nič ni pomagalo. Žoga bo morala ostati doma.
»Nataknita si čeladi, sicer ne gresta z menoj,« jima je rekla Sanja, »saj vesta, da se brez čelade ne smeta peljati.«
Najprej je v košarico za svojim hrbtom na kolo posadila Mihca, nato pa še v košarico pred seboj še Nino. Treh polnih nahrbtnikov, ki so čakali na tleh, pa tudi slučajno ni mogla več naložiti na kolo. Prostora je bilo samo za enega.
»Kaj pa zdaj?« se je prestrašila Nina. »Dva moramo pustiti tukaj, sicer taborniški izlet odpade,« je resno odgovorila Sanja. »No in katera dva?« je vprašal Mihec, zavil oči in vprašajoče mahal z rokami.
»Se vama ne zdi, da brez šotora ne moremo na taborjenje?« je podražila Sanja, čeprav je vedela, da oba komaj zadržujeta jok.
»No, vsak od vaju pa lahko v naročje vzame tisto, kar mu je najljubše,« ju je vendarle skušala potolažiti.
Vsi trije na kolesu so se pripeljali na sredino travnika. Povsod okoli je bilo zeleno, vrbe od reki so globoko sklanjale svoje tanke veje in ponujale hladno senco. Postavili so šotor in v njem je bilo tako veliko prostora! Iz svojega nahrbtnika je Sanja vzela še baterijsko svetilko, tri majhne napihljive blazine in čisto tanko odejo.
Sredi poletnega popoldneva so stisnjeni drug k drugemu ležali na blazinah, pokriti s tanko odejo, in si pripovedovali pravljice in zgodbe. Vse je bilo tako čarobno, skrivnostno in privlačno. Čisto ničesar niso pogrešali.
