Sursum corda
| Sursum corda! Pomladnje slike J. G. Dobletinski |
| |||||||||||||
Oj ljuba, če bi jug ne vel,
nikdar bi ne bil prišel ...
Le jadra jug še bolj napni!
Krmarjeva pesem iz opere „Afričanka“.
Bila je neizmerno dolga doba počitka, ki se je sčasoma spremenil v nekako topo in mrtvo otrplost. Vse je mirovalo, pogreznjeno v splošno spanje in prav nič ni dramilo molčečnosti in miru. Dežela je spala in spalo je mesto, spal je hrib in log, in po gorskih žlebih in nizkih grapah ter vsenaokrog se je pretakalo spanje, v katerem smo snivali sanje, medle in nerazločne. Le zdajpazdaj so se od nekod začuli zategnjeni in nerazločni vzdihi in priplaval je po vsemiru do nas zveneč vrišč, podoben ječanju izgubljene duše. Ob tem ječanju nas je vsikdar spreletela bojazen in žalost se nam je naselila v dušo, da je postala zbegana in nestalna. — To vse je trajalo dolgo, neizmerno dolgo, v bledih dneh pogina, in ko so smrtne sence plavale po ozračju. Bil je to pokoj, ki je postajal močnejši in neznosnejši od dne do dne.
Kar naenkrat pa je stresel vsemir silni klic: Kraljica prihaja! ... Ob tem klicu je bilo videti, kakor bi se za hip zgenila cesta in se stresel mestni trotoar. Ob mogočnem tem klicu je naenkrat oživela planina in log, polje je ozelenelo in travnik, zaduhtela je njiva, prebudil se je les in zažuborel je potoček v gori, skrit kakor lisičja dlaka.
Tak je bil klic, ki je stresel vsemir in prebudil spečo naravo. Tedaj se je zdramilo tudi prebivalstvo ter radostno prisluškovalo silnemu klicu. Prihajal je v mesto vitez na iskrem konju, ves v zeleni opravi in klical kakor kraljevi herold z mogočnim glasom: Kraljica prihaja! ... Meščani so začeli odpirati vrata na stežaj in hiteli na ulice in odpirali so okna ter jih ozaljšali s zelenjem in pestrim cvetjem, da tem lepše sprejmejo prihajajočo kraljico. Neizmerna radost je objela človeška srca. Prišel je vitez na široki trg sredi mesta in se je popel z konjem na veliki kup oledenelega snega ter zaklical od tam: Kraljica prihaja! ...
Ko je hipoma skopnel sneg pod konjevim kopitom, je jahal dalje, ter klical venomer z monotonim glasom enake besede. In ko je že davno izginil za prvimi hišami širokega trga, donel je njegov klic iz vseh stranskih ulic ter prinašal nebroj ubranih akordov njegovega klica kakor glas fanfare. — Poletel je na široko polje. Tudi tam je odmeval njegov čisti, visoki bariton od bližnjih in daljnih gora ter nosil po odprti planjavi tisočere zvoke: Kraljica prihaja! ...
Ko je donel heroldov klic iz kraja v kraj in odmeval vsenaokrog, je prišla kraljica. Pred njo so stopale mehkih korakov njene oprodkinje, krasne hčere viteza črnega teloha, plave vijolice, trobentice, marjetice, zvončki, zlatice in divji žafrani. Vsa ta truma se je globoko klanjala mladi, prelestni kraljici Vesni. In prebudilo se je stotisoč spečih src in sprejelo ljubezen tako ognjevito in živo, da so vzplamtele visoke gromade, ki gorijo sedaj neprenehoma, nočindan ... Marsikatero srce se je spojilo s srcem in sedaj živita jasno srečo, ker je padel vanje svetli žarek od biserov diadema kraljičinega ...
Ob prihodu Vesne je zadonela krasna kadenca v veličastnem motivu koralovem: Sursum corda! ... Kvišku srca ! — — —
Srečala sta se na Mestnem trgu. Oba sta bila mlada in sveža in sreča jima je sijala iz obrazov. Ona je pravkar kupila od kmetiškega dekleta sveži šopek vijolic. — „Daj mi vijolice, Milica!“ je zaprosil mladi človek in iztegnil roko za šopkom, katerega je vrtela mlada gospodična med drobnimi prstki. Ona pa je brž odtegnila roko, v kateri je držala vijolice. „Ne sedaj ti ji h ne dam. — Pridi zvečer, veš,“ je pristavila z nasmeškom, in šla sta dalje, tesno drug ob drugem — — —
Noč je. Za smrekovim gozdom, ne daleč od vasi stoji čedna, bela hišica. Lahek jug podi raztrgane megle na zapad. Kadar se pretegnejo megle, zasveti luna skozi smrekove vršiče in za hip je zopet mračno, ko je jug pripodil nove megle. Tesno ob zidu so zložena drva, na katerih stoji lestvica, naslonjena na okno podstrešne sobe. Pravkar obseva luna na lestvici sedečega kmetiškega fanta, ki se pogovarja z mladim dekletom. — „Čuj Ana, daj mi tisti šopek, katerega si imela danes za pasom, ko si prišla k naši materi ... Daj ga no,“ je prosil fant in šepetal dalje: „Že prej bi najrajši poprosil zanj, pa so bili mati poleg. Zato sem prišel sedaj po njega ... Ali ga daš?“
Dekle je izginilo od okna. Sem od vasi se je v tem trenotku zaslišala ubrana pesem vaških fantov:
„Prišla je pomlad zelena,
kak si lepo razcvetena ...
Fantje so dopeli prvo kitico in napravili v poslednjem akordu neizmerno dolgo korono. — V tem je prišlo dekle nazaj k oknu. Njena bela roka, v kateri je držala šopek, se je zablesketala skozi omrežje, na katero je padala mesečina. — „Na!" Je reklo dekle v smehu, ter mu podalo šopek. On pa je začel poljubovati sedaj šopek, sedaj roko dekličino. — — —
Mrači se. V hribu poje kos večerno pesmico v kratkih presledkih in kliče svojo ljubico k počitku. V daljavi se je oglasil večerni zvon. Zadišal je jasmin, južne sapice pa odnašajo šumenje bližnjega mesta tja nekam daleč. Čižek se je še poslednjič oglasil prav blizu. Na klopici, za živo mejo, sedi mlad parček v tesnem objemu. Deklica je bila položila glavico na prsi svojega ljubčka in se ga oklenila z obema rokama okoli vratu. Dolgo sta ostala tako. Naposled zašepeče ona: „Dragec, ali bodeva vedno tako srečna, kakor v tem blaženem, rajskem trenotku?“
—Ah kako je krasno! ... Ti si vir vseh mojih misli! ... Tu imaš vijolice, za katere si me prosil že davi na trgu ... Kaj ne, da jih imaš zelo rad?“ —
„Ah tako rad! Toda tebe, cvet moje duše, imam še tisočkrat rajši! Kako neizmerno te ljubim, Milica!“ ... In dvoje usten se je spojilo v dolg, vroč in opojen poljub — — —
Takšna je mladež na pomlad, ko zadiši španski bezeg in zavejejo južne sapice, pomešane z vonjem rož in črešnjevega cveta. — Le moje srce je ostalo hiša žalosti, iz katere so pravkar odnesli črno oblečeni pogrebci resnih obrazov mrliča ..... Umrla je v njem ljubezen .... Sedaj prihajajo vrtnarjevi delavci trdih in nerodnih in težkih korakov ter nosijo iz hiše cvetje. Pogasili so voščenke, ki so gorele ob mrtvaškem odru umrle ljubezni, in cvetje, ki ga nosijo sedaj iz hiše, diši močno po dimu voščenk. Same mirte so, resede in teje, katere so zvenele v mojem srcu. —
Eden delavcev se je zadel ob visok svečnik tako, da je padla raz njega debela sveča z močnim treskom na tla in se prelomila na več koncev. Padec, ki je pretrgal mrtvo tišino, je bil enak padcu špičastega kamna, katerega je vrgel grobar na svežo rakev, ležečo v grobu. Kamen se je zasadil globoko v rakev in odčesnil od nje kosec lesa, da se je pokazala bela lisa ... Sedaj stoji moja hiša popolnoma zapuščena in prazna ter močno diši po vonjavi voščenk, v katero se je pomešal duh mirte, resede in teje. Ta vzduh je tako težek in zoprn, da se je izogibljejo tujci in domačini zelo na široko, ker ni mogoče najti v njej mirnega prebivališča. Ugasle voščenke stojijo pokonci ob praznem mrtvaškem odru ter so edine priče, da sta se sem naselili smrt in samota. —
Vse je uničil septembrski mraz, kar je v pomladi krasno cvetelo .... In te voščenke so edine priče nekdanje velike grmade, ki je silno gorela v mojem srcu. A prihrul je orkan iz Sahare ter pogasil in raztresel silno grmado, pa pokončal in uničil vse mlade nade .... siroooo! Oj zbogom mlade, strte nade! ... Sedaj razsaja veter iz puščave, siroooo, kralj in neomejeni vladar puščave ....