Sv. Barbara

Sv. Barbara Oton Župančič

Spisano:	1903
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Tako pod solncem, kot so tu grobovi,
kjer Silvin spiš — tako bi ležal rad.
Tam izza črešenj mahoviti krovi,
črez Kulpo grad se je zazrl v prepad.

Ne žvenk zamolkli ure polunočne,
ne mirni mesec, črez polje razlit —
poldneva so fanfare svetlo zvočne
budile iz gomile te na svit.

Na glavi slamnik, paličico v roki,
tako si šetal z grička se na breg,
na travi žametni, na jasni loki
sedel si, zrl valov srebrni beg.

Bolj spod te je predrožil Spahič stari
na Kranjsko stran — in gledal je zavzet:
„Saj je umrl, hm — kaj še tod slepari?“
No, starec vidi in pozabi spet.

Kot račke so devojke perušale,
konoplje so namakale pojoč,
kot račke so se bele razbežale —
kaj takega si kliknil jim gredoč?

Le stara Manda, ta se ti približa.
„Kaj niste Silvin to, gospod? . . . Moj Bog!“
In trikrat se po vlaški brž prekriža:
„Kaj tira vas po svetu tem okrog?“

„Na Žežlju pri Mariji maše črne,
tri maše črne“ . . . Še končala ni,
on scepeta z nogo in se obrne,
in od takrat zlovoljen večno spi . . .

Ah, Silvin, vem, teh krajev ne pozabi,
kdor se svetlobe njih je nasesal . . .
A jaz — se ne prikažem stari babi,
z devojkami bom rajši kramoljal!