Slovansko zemljo krije oblak temote,
očetje naši v smrtni senci spijo.
Jim zvezdic jasnih žarki ne svetijo
v ti strašni noči – v grozni noči zmote.
Bogá sinovi ne poznajo Slave,
pozlačene scer zidajo hramove,
al v njih častijo krive le bogove,
ž njih dviga se malikom dim v višave.
Triglav s človeškim rodom gospoduje;
Perunu silnemu se ogenj pali;
se Ladi, Živi koljejo živali;
kar trta dá, se Kurentu daruje.
Kak dolgo bodo sini, Oče mili,
od tebe v zmoti ločeni živeli,
lažnjivim bogom pesmi slave peli,
okol altarjev častne vence vili?
Sej stal na Golgati je križ visoki
za svet vesoljni. Tudi za Slovane
so krvavele Tvoj'ga sina rane,
njih grehe spirali krvi potoki.
Narodi drugi križ že Tvoj častijo,
poznajo že Mesija blágo rojstvo,
Te molijo, o trikrat sveto Trojstvo,
vstajenja srečnega se veselijo.
Pa zjasni lice si moj narod dragi,
naj se veselja srce tvoje taja,
ker za-te solnce lepših časov vshaja,
se bližajo že dnovi srečni – blagi.
-
Ciril in Metodi, možaka častita,
nevtrudno v dežele slovanske hitita.
Oblake želita neverstva pregnati,
luč vere narodom slovanskim prižgati.
Možaka častita Ciril in Metod
slovanski osrečiti hočeta rod.
Ne strašita truda se težkega dela,
v kraje neznane hitita vesela.
Le dalje, le dalje čez hribe, doline,
po trnjevih potih čez gole strmine!
Možaka častita Ciril in Metod
slovanski osrečiti hočeta rod.
Zdaj tuga in skrb spremení se v veselje
spolnjujejo njima presrčne se želje,
ker znamenje križa Slovan že objema,
in Kristuta vero in krst že prejema.
Možaka častita Ciril in Metod
osrečila blagi slovenski sta rod.
Al Kristusa vera nikoli ne mine,
s spomina beseda pa ustmena zgine:
Zatoraj pa blagovest sveta dva brata
Slovanom v besedi slovanski podata.
Možaka častita Ciril in Metod
osrečila blagi slovenski sta rod.
-
Oblak beží – nebó se kaže jasno,
na njem pa sije solnce sreče krasno.
Maliki studni v prahu zdaj ležijo,
ostanki njih v valove se valijo.
Slovani hrame Večnemu gradijo,
altarji Njemu sveti se bliščijo,
na Njih presveto Jagnje se žrtvuje,
oblak kadila k nebu se dviguje.
V hramovih pojejo kršanstva sini:
„O trikrat Slava, Tebi Trojedini,
da je dobrota Tvoja noč pregnala,
v srcih naših novo luč prižgala!“
„Vidva, ki vzeta v rajske sta višave,
ozrita se na zemeljske nižave!
Nikar otrok nas svojih ne pustita,
pri viru milosti za nas prosita!“
