Svarilo ostavljene neveste

Svarilo ostavljene neveste, renska pripovedka
Izdano: Drobne povesti Družba sv. Mohorja, 1910
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kako poldrugo uro od Badena, ob vojni cesti, kjer se jame dolina polagoma vzpenjati v gorovje, stala je nekdaj altenburška graščina; od katere pa ni dandanes sledu več, razven imena, ki ga hrani nekov dvorec, kateri je nastal najbrže iz nekoč h gradu spadajočega ozemlja. Rod plemičev altenburških, ki je imel todi svoj sedež, je že kmalu po tridesetletni vojni izumrl. Gašpar Altenburžan bil je poslednji svojega rodu. Še kot mladenič zaročil se je z neko krepostno, a ubožno gospico iz soseske; a je kasneje prelomil dano besedo in poročil mlado, premožno vdovo. Vsled tega je njegova prva nevesta toliko žalovala, da je nevarno obolela. Ozdravila je sicer zopet, a le da bi počasi grobu zorela.

Nasproti je bil Gašparjev zakon navidezno srečen; žena povila mu je četvero dečkov in eno hčerko. Posvetnega blaga imel je v izobilju in nikoli se ni niti domislil preteklosti.

A nekega dne stopi mu nenadoma podoba prve neveste pred duha, ne da bi si bil vedel razložiti, kako se je vrinila v vrsto njegovih misli in — postal je nakrat nemiren. Kar mu sporoče, da želi tuj menih govoriti ž njim, dal ga je vstopiti. Bil je resnega, skoro otožnega obličja.

»Gospod vitez!« nagovoril ga je menih, »jaz prihajam ravnokar od smrtne postelje neke device, ki sem jo spremil na njeni zadnji težki poti. Nekoč bila je vaša nevesta. Prinašam vam njeno odpuščenje, a obenem neko prošnjo: Obrnite svoje misli proč od sveta kvišku k Bogu; kajti čakajo vas še velike bridkosti in vi boste poslednji svojega rodu!«

»Vem pač, da sem krivico storil oni, ki se me je spomnila še o smrtni uri,« rekel je vitez. »Ali njena prerokba me ne more plašiti: saj mi cvete četvero zdravih, krepkih dečkov.«

»Umirajoči gledajo često jasneje!« odvrnil je menih resno in se poslovil.

Vitez se ni mogel otresti neke temne slutnje, a mislil si je: Ako mi vzame Bog tudi dvoje ali troje otrok enega vsaj pusti mi gotovo, da se ohrani v njem ime Alterburžanov.

Še se je bavil s to mislijo, ko vstopi služabnik z novico, da je najmlajši deček pal v ribnik, večji ga je hotel oteti, a se je pri tem sam ponesrečil in oba našla sta smrt v vodi. Naslednji dan našli so starejša dečka mrtva v njunih posteljah. Strop se je vdrl nad njima in ju ubil.

Sedaj je vitez pač uvidel, da ga je zadela roka pravice: sam si je nalagal ostra pokorila, dajal obilo miloščino in se odpovedal vsemu svetnemu veselju. Le eno upanje mu je še ostalo: mala hčerka, ki je res ostala pri življenju in lepo rastla. Sleherni dan molila sta roditelja: »Bog nebeški, vsaj to nama pusti!« In zdelo se je res, kot da je njuna molitev uslišana.

Berta, tako je bilo ime deklici, preživela je svoja roditelja. Dopolnila je osemnajsto leto, ko sta ji oče in mati umrla. Ali usoda njene hiše vzgojila je v nji nekako otožnost, ki se je zdelo, da hoče izpodkopati njeno življensko moč. Poslovila se je od svetnega hrupa in živela v tihi samoti, tesno združena s svojim Odrešenikom, najboljšim tešiteljem vseh stiskanih in obteženih.

Altenburško posest pa je podarila cerkvi v dobrodelne namene.