Svatba (Slovenski narod)

Svatba anonimen

Izdano:	Slovenski narod, 18. oktober 1909, 19. oktober 1909, letnik 42
Viri:	239, 240
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Srebrn srp je plaval med zvezdami in rezal bele oblačke, ki so se razposajeno lovili po nebu, zakrivali drug drugega in v tesnem objemu nato splavali naprej nad vode studene gore zelene. Pa kaj bi o tem, čemu bi skrbel za nočno ženitovanje lahkomiselnih in nestanovitnih popotnikov sinjega neba! Rajši poglejmo, kako se ženi Zaplotarjev Andrej pri lepi Nežki!

Visoko lestvico je pristavil in splezal po njej do prijaznega okenca, na katerem so cveteli nageljni. Ker je bila gorka, julijska noč, je bilo okno na stežaj odprto in Andrej je nekaj časa poslušal rahlo dihanje lepega dekleta. Ko se je naslišal tega, je poklical:

»Nežka, ali slišiš moj glas, angelci so prišli v vas!« 

Nežka je nehala dihati, in tako je Andrej vedel, da se je že zbudila in potuhnila. Zato je nadaljeval:

»Kar k oknu priteci in mi dober večer reci!« 

Nežka je vzdihnila in se dolgočasno zasmejala: »O Andrej, zakaj me pa budiš! Ali si res tako mlad, ali pa nič ne delaš podnevi, da mi še ponoči ne daš miru.« 

»Glej jo no, kaj še ne veš, da sem ženin, in da iščem neveste? K tebi sem prišel, da te pobaram, če hočeš biti moja. Saj veš, da imam tri hiše in dvajset krav. Ali ti je prav?« 

»Tako je, Andrej! Ne rečem ravno, da te ne vzamem, ali nič posebno mi nisi povolji. Kaj si pa imel z Anžonovo Špelco! Kar povej! Saj so te videli, kako sta brala jagode tam po Primoževem lesu!« 

»Nežka, Nežka,« se je razvnel ženin, »to pa že ni res. Še poznam jo komaj. Samo to vem, da ima rjavo kočomajko ob nedeljah. Ti imaš pa žametno, zato imam tebe veliko rajši.« 

»Že dobro, kar domov pojdi, in če mi imaš kaj povedati, se pa v nedeljo oglasi, ko bomo vsi doma.« 

»Pa nikar ne zameri,« je še dejal Andrej.

»Žalosten fant je to,« je mislila Nežka, ko je odšel. »Pa grd je, kozav in ves kriv je že. In dolge, koščene roke ima, brrr!« 

Kar stresla se je, tako malo ji je bil po volji.

»To je pa Žagarjev Tonček že ves drug korenjak. Nabiksane škornjice nosi, zavihane mustačke in gleda kakor sam zlomek. Tistega bi pa rada imela, tistega,« je sklenila Nežka. »O, zakaj nima Tonček treh hiš, zakaj ni Tonček Andrej, kako bi bilo veselo!« 

Vzdihnila je in zaspala.

V tem trenotku pa se je prislonila lestvica znova na njeno okence, in zopet je nekov korenjak, golorok in temen, plezal navzgor.

»Nežka, če sem tvoj, oglasi se mi koj, če ti pa nisem všeč, grem rajši preč.« 

Dekle si še ni zmelo oči, a takoj je spoznalo po glasu, kdo stoji pred oknom. Zasmejala se je veselo in živo ter skočila k oknu:

»Joj, Tonček, ali si res ti! Pozdravljen bodi, da te ni bilo tako dolgo v vas.« 

Podala mu je roko.

»Zakaj pa nič ne govoriš? Ne veš, kako te imam rada. Ravnokar je bil Zaplotarjev Andrej pod oknom in me je vprašal, če ga hočem. Oh, zakaj me rajši ti ne vzameš?« 

»Nežka, saj veš, kako je. Pri nas je vse narobe. Stari je vse zapil, in drugi mesec grem po svetu.« 

Dekle je zajokalo in objelo fanta okoli vratu.

»Oh, da mora biti tako! In nazadnje bom morala vzeti Andreja. Drug me ne mara, ker nismo bogati. Zaplotarja pa nobena druga noče, ker je grd kot satan.« 

Tonček je molčal in trdno stiskal dekletovo roko.

»Z menoj veš, kako je. V Ameriko pojdem in ne bo me več nazaj. Pozabila se bodeva, in tako bo najbolje.« 

Nežka je vzela nagelj z okna, ker je bil napotu in je Tončka tesneje objela.

»Nazadnje bom seveda vzela Andreja. Ali ti počakaj vsaj tako dolgo, da prideš na mojo svatbo. Še enkrat naj bom vesela s teboj!« 

Tonček je molčal in nekaj mislil. Nato se je nagnil k dekletu in ji na uho dolgo dolgo šepetal.

»Ne, ne, tega ne!« Se je branila Nežka. »Vse drugo, samo tega ne!« 

Znova se je sklonil k njej! V tistem trenotku se je srebrn srp na visokem nebu skril za kopo blestečih oblačkov, od vseh strani so se gnjetli nagli nebeški popotniki in ga popolnoma zagrnili. In potem so začele mežikati zvezdice in v strahu trepetati, ker ni bilo več nikjer njihovega srebrnega tovariša. Drhtele so, in svetle solze so jim padale iz oči in tekle v črno noč. A ko se je nazadnje srp vseeno izvil in rešil izpod oblakov, se je začuden oziral na zeleni vrtič ob beli hišici. Lestvica je bila še vedno prislonjena, a Tončka ni bilo nikjer, in tudi Nežke ni bilo pri oknu.

Srp je vprašal zvezdice, ako se videle, kam je izginil, ali niso mu hotele odgovoriti. Sramežljivo so drhtele in trepetale.

»Kaj mu to mar,« so si mislile med seboj, »saj tudi me ne vprašamo, kaj je delal za oblaki s tisto tanko meglico, ki se ga je tako zaljubljeno ovijala.« 

II.

V nedeljo je prišel Andrej s svojim očom na Neškin dom. Bila sta svatovsko opravljena, v visokih gorenjskih štebalah, s srebrnimi gumbi na telovniku in v kosmatih rjavih kastorcih.

»Ali nam boste dali dekleta,« ja vprašal stari, ko so se pomenili o lanskem snegu. »Ali nam boste dali tistega dekleta, ki jo za Nežko kličete. Tegale fanta ženim, pa sva jo kar k vam mahnila.« 

Nežkina mati je bila vdova, sedem otrok je še bilo pri hiši, in brez gospodarja.

»Poklicali jo bomo. Če je njej prav, bo tudi meni. Fanček, steči po Nežko v kamro! Precej naj pride dol!« 

»No, zdaj pa še ti govori z dekletem,« je dejal stari Zaplotar Andreju, ko je prišlo dekle v hišo. »Ti si silil sem, boš že vedel, kaj in kako.«

Andrej je bil danes skoraj korenjak. Črni suknjič, bela srajca, židana, rdeča ruta za vratom — baš korenjak.

In tako je dejal:

»No, no, saj veš, Nežka, prišel sem po besedo. Tri hiše imamo in dvajset krav redimo, kaj ne, oče?«

Stari je pokimal.

»Dve dekli ti bosta pomagali in mati. Stara Špela je tudi pri hiši, če je prav stara, pa je še za delo. Še zmirom spleza na češnjo, letos jih je nabrala dve cajni.« 

Nežka se je dolgočasno smejala in je topo gledala grdega snubača. Bleda je bila v obraz, trudna, in nič se ji ni ljubilo.

»Že dobro,« je rekla. »Kar sem ti obljubila, to bom izpolnila.« 

Nato je začel stari zavoljo dote, in ko je zvedel, da ima dekle tristo zapisanih na gruntu, je zagodrnjal:

»Zavoljo bogastva nisva prišla k vam, ampak zato, ker je dekle pridno, in ker sta že vajena drug drugega. Veš ti, Marjana,« tako je bilo ime materi, »bolje se bo godilo tvoji hčeri, kakor se je pa tebi. Saj sem se tudi jaz ženil v mladih letih pri neki lepi Marjanici. Pa me nisi marala in si vzela rajše svojega Janeza. Zato si pa ves svoj živi dan napletala sok in krompir. Tvoja hči pa je pametnejša, in ti lahko zahvališ Boga, da je tako.« 

Mati ni odgovorila. Gledala je v tla in mislila na mlade čase, ko je še nosila rdečo ruto, rožast predpasnik, svetle čižmičke in rože na licih. Spomnila se je svojega Janeza, zastavnega korenjaka, in ga primerjala z Zaplotarjem. In skoro ji je bilo žal Nežke, in čudno se ji je zdelo, da se je hči odločila za Andreja, ki je bil že mlad ves kriv in pust in dolgočasen.

Stari je udaril ob mizo in spregovoril:

»Saj vem, kako je, Marjana! Tegale jabolčnika, ki si ga nam prinesla na mizo, ne bomo pili! Ti, fantič, kako ti je ime? Jožek si. Skoči k Francom, pa prinesi štefan vina, rmenega! Pa ne smeš nič sam piti, da bi potem prilival vode! Če ne te bom za ušesa!« 

Nežka je zardela, in sovražno je pogledala starega, mati pa je pogledala skozi okno in se naredila, kakor da je preslišala Zaplotarjeve besede.

»Spekla si pa dobro, Marjana!« je pohvalil nato in grizel kos orehovega štruklja.

»Sedi no bliže, Nežka, sedaj se me boš že morala privaditi.« 

Prišlo je na mizo vino, in ko so ga spili, sta snubača odšla.

»Dolgočasna moža sta to,« je dejala Nežka. »Ali ne, mati?« 

»E, nič se ne brigaj zato! Spala boš pa le na mehkem!«

Hči se je solznih oči ozrla skozi okno.

III.

Nocoj ni srpa na nebu, zakaj požeto je klasje, in tudi zvezd ni, ki bi z drobnimi, jasnimi očmi gledale na zemljo. Ali zato švigajo bliski od severa na jug, križajo se in krešejo kot jeklene sablje, grom rjove in tuli.

Nežka obhaja zadnjo svojo dekliško noč. Lučka gori v njeni kamrici, na stolu je njena poročna obleka in bel venec. Dekle gleda, a nič veselja ni v njenih očeh, zamišljena je, in polijejo jo solze.

»Zakaj sem se udala Andreju? Mari bi ostala dekle, morda bo imel Tonče v Ameriki srečo in me ne bo pozabil.« To premišljuje in težje in težje ji je srce, in grenkejše so solze, ki ji teko po licih.

Pri oknu zasliši šum, ogleda se in vidi in sliši Tončka:

»Kaj ti je, Nežka? Ali si tako vesela, da jokaš, ali si pozabila, da je jutri tvoja poroka?« 

Dekle ugasne luč in pride k oknu.

»Zakaj si prišel danes? Ali te ni groza te noči?« 

»Ali ti ni prav? Samo še nocoj sem prišel, in jutri na svatbi me vidiš zadnjikrat. V nedeljo gremo, in ne vidiva se več, morda nikoli, ali pa takrat, ko —« 

»Zakaj govoriš! Ali bodi vesel, ali bodi tiho. Dovolj sem žalostna, in najrajša bi videla, da vse to ne bi bilo resnica. Ne morem se privaditi misli, da bom Andrejeva. In vsega si ti kriv! Ali ti je treba v Ameriko? In če greš, ali ne bi mogel vzeti mene seboj?« 

Tonče je molčal, čutil je, da ima dekle prav.

»A kaj bi bilo, da te vzamem? Lakota in reva. Jaz nisem za ženo, in kakor ti je danes hudo, da vzameš Andreja, tako bi se čez leto dni kesala, da ga nisi vzela. In to bi bilo še hujše.« 

Dekle se je solzilo.

»Ni mogoče drugače. Pustiva to, in imejva se rada še zadnjo noč!« 

Ko je Nežka to slišala, je naglo zaprla okno, a fant se ni ganil, dasi so lili curki iz nebes, in so gromeli bliski. Nenadoma je dekle odprlo zopet okno in solzni svoj obraz je nagnilo k njegovemu.

»Ne jezi se, dragi, greh je, ali jaz te imam tako rada!« 

Objela ga je z obema rokama.

»Ali tiho, moj Bog, če bi Andrej zvedel!« 

Ali bi zavriskali, ali bi se zajokali?

Svatje so se vrnili od poroke, in nevesta Nežka le sedi pri svojem ženinu Andreju. Vse je veselo, vse raja in pije, od pastirja do ženina. Stara Špela sedi za pečjo, s suho brado giblje in je kuhane ajdove štruklje. Godec Martin pa se priduša in kolne svoje suho grlo, kadar gre starešina mimo. Vsi so ozaljšani s šopki; kar je boljših svatov, imajo sveže nageljne in rožmarinove vršičke na prsih in za klobuki, prežovci pa se postavljajo s suhimi rožami iz rdečega in zelenega papirja. Družice in neveste so vse ovenčane, rdeče so in brhke, vse so lepše od neveste, ki je vsa pusta in bela kot zid.

Svat Tonče pije in je vesel, poje in pleše. Najboljši plesalec je in najrajši bi se vrtil kar naprej z nevesto. Pa to ne sme biti, in drugovi so mu nevoščljivi in nevoljni. Ženin Andrej pa se ne briga za to.

Široko sedi za mizo, reži se na vse grlo godcu Martinu, ki pripoveduje vesele povesti o fajmoštrovi kuharici, ki gruli kot prase in poje kot petelin. Časih samo z ušesi pomaje kot zajček, in ženin se zakrohota in zarjuje. Bogme, baš se ima dobro.

No, in proti večeru, pa nenadoma začno svatje povpraševati, kje je nevesta? Nikdo ne ve, ženin ne ve, on sedi za mizo in se reži, Tonček bo vedel. Ali kje je Tonček! Njega tudi ni.

Drugovi so hudi in pihajo od jeze, bijejo ob mize, da skačejo litri do stropa.

Nazadnje se začne zanimati tudi ženin.

»Ino, kje je pa nevesta?« 

»Saj res, kje pa je?« povpraša stari Zaplotar.

Pa onadva se kmalu naveličata povpraševati. S starešino pijejo in se menijo o zvezdah.

In potem stopi nevesta v hišo. Vsi jo pogledajo in se smejejo:

»Ali si bila v kamrici, brez ženina?« 

»Ha-ha-ha!« Široko se smejejo in smejejo.

A drugovi so drugega mnenja. Pri vratih se zasliši hrup, vrišč, polom. Stoli se lomijo, lesene noge bijejo ob glave, steklenice vrše po zraku. Glasneje in glasneje bije govorica, o Tončku se sliši, o nevesti, o skednju —

Tonče pride v hišo, čelo ima prebito, obraz ves polit s krvjo.

»Kje je tisti plašar, ki me je, kje je rokovnjač?« 

Vse utihne, še ženin se neha režati, in klarinet, ki je pel pesem o ribarici mali, še enkrat zacvili in utihne.

»Kje je tisti plašar, ki me je?« povprašuje Tonče.

»Tu-le je!« se oglasi mlad drug, širok fant, zateklega lica, opraskanega čela. Zagrabi na mizi dolg, oster mož, s katerim so svatje rezali kolač.

»Tu-le je!« 

Skoči k Tončku in mu zasadi v sence jekleno špico.

Ali bi vriskali, ali bi jokali!

Ženinu je okamenel smeh na licih, in nevesta je smrtno bleda.