Svetá odkletev
| Svetá odkletev Poezije 4 Simon Gregorčič |
Za Wikivir prirejeno po http://www.ijs.si/lit/gregorci.html-l2.
| |||||||||
Sen sanja srce moje zlat:
odprto je nebo,
in ven se vpisuje zbor krilat,
kaj bo, kaj bo pač to?
Čuj, gori kliče višnji Bog:
"Nocoj bo svet odklet,
in konec bode rev, nadlog,
in raj mu vstvarim spet"!
Kot jasni vtrinki trop duhov
spusti se v solzni dol,
nesoč zemljanom blagoslov
in lek za žal in bol.
In razkropi se sončni trop
isreč na vse strani,
pod slamnati in zlati strop
zdraveč, blažeč hiti.
Kjer joka se nesreče sin,
otre mu z lic solze,
kjer najde hišo bolečin,
odnese ji gorje.
In krog po svetu trop bleščeč,
skoz temo šviga noč,
in bliska meč krepko vihteč
razganja teme noč.
In zmot, laži in zlobe duh,
zavisti kleti gad
in srd, krivica in napuh
grme v pekla prepad!
In bes, ki v srcu tičal je,
celo v najboljšem -- skrit,
duh božji ga izbičal je,
poslan nas poblažit.
Resnice sonca sije zdaj,
ljubezni greje žar,
in cvet je zopetcvetni raj,
in srečna vsaka stvar.
Oj, to je zemlje vzvišan god,
človeštva zlati dan!
Prenovljen svet, prerojen rod,
kot bložji spev krasan!...
Z višav nadsončnih kraljev kralj
se zemlji nasmehlja
iz prst njegovih iz daljnjih dalj
jo dvigne do neba.