Sveta brata
| ← Sveta Barbara | Sveta brata Slovenske legende Anton Medved |
Soror Klara-Velenjska → |
| |||||||||||||||
Sveta brata
1. Rostamila.
V Brnu, mestu starodavnem,
solze toči Svetopolk;
vlada skrb na dvoru slavnem,
med dvorjani vlada molk.
Jok odmeva po deželi,
z žrtvenikov dim kipi,
sli kraljevi v vsakem sell
prosijo zdravil ljudi.
Knežja sestra Rostamila,
dvoru radost, dvoru kras,
govor dragi je zgubila,
noč ji je odvzela glas.
Nični so zdravnikov leki,
žrtve Vesni so zaman:
Govora zamrkli jeki
devi ne privro na dan.
Sliši žalostne glasove,
vidi skrbne sle Metod;
brata svojega pozove,
v Brno ju povede pot.
Ko pa ideta po poti,
v nedro seže starši brat,
svetcu mlajsemu nasproti
prstan zaleskece zlat.
"Z roke svetega Klemena
dar sem snel si ta v spomin.
Moč mu božja dragocena,
verne zdravi bolečin."
Brno sprejme brata sveta,
sprejme zlati knezji dvor,
vitezov popelje 5eta
k devi nemi ju navzgor.
Solza ji na lice pada —
zanjo govori molče,
živa pa objame nada
breznadejno že srce.
In s Cirilom brat poklekne,
moli vroče do neba,
da ji prejšni govor jekne
in odpre ji vir srca.
V nedro potlej seže lahko,
sveti prstan zablesti,
na milobo ust ga mehko
Rostamili položi.
Ko pa usta spet odkrije
v hipu se razresi molk,
glas iz grla se izvije:
"Brata sveta, Svetopolk!"
Pred Metoda in Cirila
knez poklekne slavni, glej!
Poleg njega Rostamila,
svitli vitezi ob njej.
Blagovest Metod razkrije
mehkim srcem bojnih vrst;
in črez malo dni oblijc
dvor in kralja Kristov krst.
2. Slovensko pismo.
K zeleni gori solncu se mudi,
svetnik Ciril po temnem logu hodi,
načrt se mnog po glavi mu drevi.
Med gostim drevjem ga stopinja vodi,
kam li prispe, ne misli in ne ve;
samo to ve, da hodil ni še todi.
Rezilo ostro mu drže roke;
v stoletna debla rise z njim vrezava,
z zamišljenim pogledom zre nanje:
Povšeč mu ni izstružena pisava,
V nebo upre pogled se mu ognjen,
iz duše mu molitev tiha plava:
"O Bog, nečesa nima moj Sloven;
kar treba mu je in kar mu podeli:
slovenskih svojih nima se pismen!
Razžari mi duha! Na bukvi beli
oblike glasom nasim naj podam
in v njih tvoj sveti spisem evangelij!"
Skrivnosten veter skozi senčni hram
zaveje, kot tolažil bi svctnika,
in bukve močni vrh mu kima sam.
Naprej koraka. Prostor se svetlika.
To gozda temnega je rob uže,
Za njim razteza se ravan velika.
Ciril prehodi stezo sredi nje. —
Osupel gleda pred-se koncem pota
slovensko vas, ob njej zlato polje.
A tain na njem!- O večno-tožna zmota!
Krog stare se vrti vsa vas,
drevo po božje moli rod-sirota.
Cirilu žalost potemni obraz,
med narod gre pod bukvijo zeleno,
iz dušnih prs mogočni dvigne glas?
da vrh neba božanstvo vlada eno —
v jeziku njihovem jim razloži,
in ples ustavi ljudstvo zaslepljeno.
0či upro na sveto lice vsi.
Vesel jim blagovestnik razodene,
kaj prava vera Kristova uči.
Neznana mod se v hipu src oklene.
navda jih kes, malika s stidom zro,
sekire zavihte nad njim jeklene.
Cirilu sveto se zjasni oko,
pregiblje se mu nepokojna roka
Rezilo črte dela v zrak — samo.
Na zemljo bukev zagrmi visoka,
k njej stopi, notranji čuteč nagon,
in v lubje vreže znamenja globoka.
Odplava solnce zlato na zaton. —
Svetnik kleči. Oko obrača milo
ves narod na nebo — na bukev on.
Glagolskih. Črk se vije vrsta tam,
na njem poganstva vene zelenilo. —
Takrat na deblu mrtve bukve nam
drevo slovenske knjige je vzkalilo.
3.Cirilova smrt.
"Verni brat, zdaj več ne dvomi,
da te kmalu zapustim.
Bog je sklenil: v vedni Romi
naj pokoja kraj dobim.
Vendar čas pred smrtjo skopi
solz ne toči ne vzdihuj!
Miren bliže k meni stopi,
oporoko mojo čuj!
V Moravi sva bratom lastnim
vere luč razžarila,
s krstom jih oblila dastnim,
s pismeni obdarila.
Zrla sva plodove mnoge,
ljubi naju slave rod.
A zvršila te naloge
svete nisva se, Metod!
Tudi zadnja meja mora
čuti blagovestni glas,
siniti prosvete zora
tudi v zadnjo mora vas.
Sin sem druge domovine;
več ne morem, brat, s teboj,
zadnjikrat pa iz daljine
blagoslavljam narod svoj.
Zanj v ljubezni plemeniti
duša vedno gori ti!
Cesar zanj poslej storiti
meni moč ni, stori ti!
Z dvojnim ognjem med Slovene
seme blagovesti sej
od gora balkanskih stene
tje do Visle mokrih mej!
Ko v slovenske bo narode
vodil te korak krilat,
vrhu neba molil bode
zate, za Slovene — brat."
S solzami tedaj objame
brata bolnega Metod:
"Daj, Ciril, zaupaj vame!
kakor ti — svoj ljubim rod."
Svit obdaja bledo lice,
z ust nasmeh odseva mil.
Tihc toči brat solzice: —
Mrtev je svetnik Ciril.
4. Smrti prerok.
V svetišču Velegrajskem kleči slovenski rod.
Solzan ga blagoslavlja pastir njegov Metod.
Zavest mu vec ne dvomi — zapustil bode svet,
zato iz prs poslednji privre mu govor vnet:
"Na nebu Bog je sklenil, prestol zasedem nov,
porosil vas je danes moj zadnji blagoslov.
Varujte me, otroci! Ko v tretje sine zor,
sprejme me v svitlo sredo krilatcev božjih zbor.
A drugega vladiko ob meni zrete tu:
duhovnika Gorazda, slovenskega sinu.
Delil je srčno z mano življenja boj in mir
umeje vas in mene - ljubeč vam bo pastir."
Poklekne z Ijudstvom svetec, obraz obda mu žar;
molitev poluglasna vzkipi mu nad oltar:
Edinost hrani z Bogom in z brati in s seboj,
sijaj ti zvezda srece na veke, narod moj!"
Posrebrilo je jutro Veltavi dvakrat val
in dvakrat blcdi mesec nad Moravo je stal,
in ko se za gorami je v tretje dan rodil,
nad Velegrad je orcl priplaval temnokril.
V svetnikovo domovje plašan hiti ves rod:
Resničen prerok smrti — izdihnil je — Metod.
Gorazd se vrze predenj, poljubi roke blad;
mrliču gleda v lice in plaka Velegrad.