Sveta noč (Domoljub)
| Sveta noč ... (Slika) I. Kosar |
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 24 (16. decembra) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Težko želeaje na rokah in nogah ga je tiščalo in rezalo v meso, kot bi ga kdo zbadal z brušenim mečem. Uprt na mokro steno poleg trdega slamnega ležišča v temni ječi je srepo strmel v gluho noč, ki ga je obdajala. Skozi malo, s debelim želesjem omreženo okno so sijale trepetajoče zvezde s polnočnega nsbii; njfh srčbrni trakovi so padali migljaja na umazano slamo, plezali j>p mokri st/Bni in se poigravali z j^tnikovimi zmrSenimi lasmi- Slednjič so zopet izginili skozi umazano lipo...
V polnočno temo zavite ulice pod jetnikovim oknom oživ 6 naenkrat, Gosta truma Ijudij hiti po njih. Trdi sneg^ Škriplje pod hitrimi koraki. Temuo-modro nebo se vspe^ja od vshoda do zahoda kakor velikanski obok in nit} meglice je ni, da bi motila to temno-viSnjevo barvo. Bieda mesečina, spojena z luejo plamtečih zvezd odseva v trdem spegu po visokih strehah, da se ti zdi, kot bi bili nasuti sami beli, bleščeči biseri, Dasi jf pozna noč, so vendar vsa okna razsvitljena; tu pa tam stopi kdo iz gorkp sobe v zimski mraz, tedaj se vsuje morje svetlobe skozi priprta vrata na zmrzli sneg, aa zabieSči kakor živo srebro, če je obsije žarno solnce. Vse se zavija v gorko suknje, ko stopi na ulice in naglo stopa po opobli cesti, da se ubrani mrazu. Srtčo, ntir in zadovoljnost bereS na vseh obrazih in žive, daai nekako retao zroče oči pod velikimi Obrvi ti znanijo, da vlada tudi doN v prsih, tudi v nikdar m'rnem srcu, nocoj — mir.
Sveta noč j e . .. že spom'n nanjo vzbudi v človeškem srcu neko neznano srečo, neko neskončno blaženost, katero drugače malokdaj ali pa nikdar ne občuti. Misli mu pob »4 » daljne, daljne fese, tja v mali. Betlebem, kjer ae je rodilo človeltvu pred 2000 leti v pol podrtem hlevu ivflidaitfe, kjer je to noč nedolžno deta v Marijinem naročju prineslo človeštvu odrešenje, srečo, mir, po katere« je v greh zatopljeno ljudstvo tisočletja in tisočletja hrepenelo. In v srce mu saveje globok čut hvaležnosti do neskončnodobrotljivega, vseljubečega stvarnika. Niti sopati si ne upa ta|co kakor drugikrat, boječ se, da ne skali one globoke pobotnosti, ki mu je objela nocoj duSo. Vse se mu zdi tako skrivnostno, tako veličastno kot n kdar. Pri srcu mu postane tako gorko, tako mehko, da bi najraje pal na kolena in molil... molil večno.
Kdo bi se čudil nocoj, videč, da se oro«6 oči soseda, klečečega v osamljenem kotiču domače cerkvice v tistem hipu, ko zadoni s kora najlepSa, najkrasnej*a pesem, kar jih je človeško uho kihy floto: Mir ljudem na zemlji, Ki so dobra, svete volje , . . Se dobro se ne zave in obresti mora debeli, gorki solzi, ki sta mu skrivaj zmočili lastni očesi. In tvoja soseda? Glej jo, tudi ona si brile z veliko ruto vels, orosena lica, in tam dalje, poglej po cerkvi... nič kot solze — solse srčne hvaležnosti do stvarnika. Sveta noč, čas največjega veselja sa vse človeitvo se izpremeni v hipu v najlepšo daritev, ktero poklanjajo človelka srca novorojenemu Izveličerju. Zastonj se trudijo ustna, da bi brala iz debele maSne knjige božične molitve, zastonj se trudijo, da bi molila to ali ono molitev, ktero so ponavljala že tolikokrat te tolikokrat; solae der6 po licih in srce še krči v prsih pri misli, da tti vredno tolike milosti, kakorSno je noooj poslalo nebo. Toda; ni li spoznanje lastne nevrednosti pped Vsemogočnim najboljša, najglobokejfla molitev? . . . Jetnik se je sklonil ob svoji postelji in posluSal, kaj pomeni nenavadno življenje in vrvenje ob tako posni, polnočni uri na ulicah. Koliko nofiij je že prebil preklinlajoč sebe in svet, ljudi in Boga, preklinjajoč pravico, ki ga je tako težko udarila, in vendar ni Se nobeno noč čntil ob tako posni uri življenja, takega življenja doli na ulioab, kot je nocoj. Rohnele so nevihte, divjali viharji o črnih noč« h, a on je Škripal z zobmi in rožljal z verigami v svoji mokri, samotni ječi, kot bi hotel prevpiti, prekričati grom in bobnenje v naravi. Tako je prebdel pogosto celo noč, preklinjajoč lastno usodo, dasi mu je prigovarjalo nekaj doli v prsih, da je zas!užil še mnogo, mnogo več sa svoje brezštevilne hudobije kakor to ječo, da je zaslužil — smrt. Šele proti jutru se je zgrudil onemogel na mokra tla, da je mislil jetničar, ko je nalet tako ležečega, da je mrtev
Življenje na ulioab je za nekaj časa potihnilo. Zvonovi bližnje cerkve so se oglasili is visokega, kakor opominjajoč prst v nebo molečega stolpa, da je odmevalo krog in krog v jasno, mrzlo noč, kakor bi se Cule mttozvoCne -pesmi nadiemeljskih bitij...
Zvonili so k polnočnici... Jetnik ae jo zganil, ko je sMsal te mile, v pozni, nenavadni url ie milejše glasove. Vzdrhtel je na vsem telesu, dvignil glavo, kakor bi hote! vprašati, kaj pomeni vse to; tisti hip se au razjasni spomin, srce se mu bolestno skrči in ustni mu nebofč zal epe četi: 'Sveta noč . . .1« Da, sveta noč, a kjo. jo praznuje on? Kje? V temni, mokri ječi, vklenjen v trtko železje. Samo sredi temnih, nepredirnih zidov... Jeto k M zgane ia nasloni ob zid. Sapa mu je tako teSka, železje ga tako tf80lv gloda do kostlj, kot ga ni •e nikdar. Sveta noč...! ln on? Mitfli mu pobito preko omreženega okna, preko debelih zidov, ki ga zapirajo že leto in dan, prelete mu gore in doline, reke in gozde, prelete dotgo vrsto let Ojegovrga življenja tn on je — v rodni vosi kot mal, nedolžen Otrok, bivajoč konci vasi v pol podrti bajti sam s staro materjo.
Revsčioa in nič kot revSčina po vseh kotih, kamor pogledaš. Niti potrebne obleke, niti kruha nimata... in vendar kolika sreča vlada v mladem, nepokvarjenem srcu-l Ne matere ne očeta nima, ima pa staro mater, ki se trudi, da mu nadomesti oba. V spomin mu prid», kako sta obhajala zadnjo sveto BOČ, prodno mu je umrla Se stara mati.
Kltčal je poleg upognale, sive starke doli pri stranskem altarju in držal sklenjeni roki. Molil niker ga jo motilo prelepo petje na koru, ker so ga motiti z zlatom pretkani ptaflči duhovnikov pred attarjem . .. Zadremal je v starkinem krilu . . .
Kdiknrt je 2e spalv naročju stare matere in vendar ni i imel le nikdar tekib sanj! Videl je, kako se je jaeno, z zvezdami poouto n«bo naenkrat odprlo tam na sredi oboka in zažarela je luč, da mu je slepila oči. Vse zvezde so naenkrat obledele in ugasnile pred to lučjo. Is nebes je splavala truma angeljev, lepših kakor so bili oni pri velikem altarju, in njih perutnice so bile iz samega suhega zlata. Med sabo so ruieti malo deta, figsr glavica se je svetih, kakor solnce. In peli -so ti angtfti -peli, kakor Se on ni sliSal nikdar! Vedel ni kaj pojejo in vendar mu je delo tako dobro, tako mebko, da bi najrajse splaval za njimi. Čez nekaj časa priplava *a njimi drug angelj, sam, lepši kakor vsi drogi. Ko zsg!eg» nJega doli pod sabo, doli na zemlfi, krene naglo »zttrtirttf perutnicami, hoteč so ustaviti v hitrem poletu, a ta btp se odkrofii od breljuti mal ko Mek zlata ln p««e njmau ravno na lice. StraSno ga speče in že hoče v sanjah zajokati, v tem trenutku pa se spusti ange|j is viaav prav de njega, se nagne nanj ia ga poljubi na rožna ustna take mebko, tako sladko, da se vzbudi ii lepih eanj... In glej, nad njim je bila sklonjena vela stara mati, ki ga je potjaMjala tako prierčno, tako vtoče na ustna, na Reih pa £» je pekla njena lareča — solz« . . . Toda tako pelnočnioo je obhajal takrat, ke je bil Se otrok, nedolžen otrOk. Posneje? . .. Jetnik je globoko vzdiha". Morda si je mM te mladostne sreče, te blasenosti? Morda 1 hginHa mu je izpred očij ta slika njegofe prve, največje sreče in s» njo so se mu vrstile drage, Mika sa sliko, vsaka groznejsa od drage. Kakor če stojimo na kakem hoftau tn gMamoJpod sabo leiečo ravnino, natanko razločimo pot, ki ee t|je ob vznožji briba, se počasi vzdigeje ki dospč eteMnjifi na vrh, tako jo glodal jetnik v tem hip« vao eteee avojega življenja, M ga je vodila od prve mladostne sreče po največjih pmgrehah ia ga stednjič frvedtaaa oilj'— v ječo, t želfezje Z;H se mu, da vidckri-nedoftntt ntev aa svojih omadesevtmtb rokah, zdi ae ma, da mm etopant denarji iežč na (Ju*, ma oMežtdjefO pw», d*ne more sopsti... In on je do danes proMInjal svet tnljudi, Boga in nebom-, zakaj ga je posvetna pravic« obsedihr v to, zanj tako grozno peklo, v mokro, dosmrtno ječo l In vendar je »služil — smrti Jetnik M strese, vztrapeta ihi ie- zgrudi na trdo slamo...
Minila je se dolga vrsta let, odkar ni bHo njegovo oko mokro, a ncooj so mu tekle goste, vroče tottfr po rtrekavih lieih aa okovja prsa — —— Polnočniea je minila. S srečo, zadovoljnos^o na obrazu, z mirom v srcih so^se vračali ljudje lit cerkve . . . Sveta noč je prinesla spravo grešnega čleveitvaf-rveč&ousmiljenim stvarnikom, a prinesla je tudi jetnika-sr^čo, mir, mir katerega ni občutit že lata in teta. Klečal je r kotu ječe in prelivajoč solze molil do poznega jutra . . .
Tako veselo, tako vzvifcene svete noči pač niM« ni obhajal kakor — on!