Sveta noč boljševika
| Sveta no boijševika Radivoj Peterlin |
Omenjen je še Peterlinov psevdonim Petruška
| |||||||||||
Bila je prekrasna noč. Zadnji krajec meseca se je sredi milijonov zvezd pomikal počasi k zatonu in razsvetljeval sneženo stepo čisto narahlo, nežno, komaj zameteno, V njegovem svitu se je lesketalo le orožje treh rdečevojnikov in pa podkove njih konj.
Bili so en Rus, en Let in en Poljak. Jahali so čisto počasi, ker se jim ni nikamor posebno mudilo, in se pomenkovali med seboj o tem in onem. Konje so prepustili samim sebi: naj gredo kamor hočejo, oni bolj vedo, od kje po senu in po obilju diši. Jahali so namre na bero.
»Čudovito malo snega je padlo letos,« pravi po daljšem molčanju Rus, »in še tega je burja v jezove skupaj nanesla, drugod pa je pustila zemljo čisto golo.«
»To je sreča za nas vse, ker drugače bi že zdavnaj vsi ostali brez konj in pešakovali kot strelci. — Krme za noben denar ne dobiš, ako jo s silo ne vzameš, o ovsu pa niti misliti ni ve treba; človek bi kmalu njegovo ime pozabil,« reče Poljak in pogleda na Leta.
»Kar ti, Orlinski, govoriš, je gola resnica,« pritrdi Let; »težka je za konje. Pri »črni megli«, ki je prišla s Kavkaza k nam na pomoč, jih je ostalo od cele divizije komaj par sto glav, vsi drugi leže na Volgi in po stepnih jarkih. Mi smo, kar se tega tiče, še dosti srečni.«
»Bork!« ogovori Rus Leta. »Kje si pa ti zamenjal tako imenitnega konja, ko si prej vedno jahal na kljusetu.«
»E, to je dolga historija! — Polkovnik me je poklical pred enim tednom k sebi, in ko sem prišel k njemu na stanovanje, je rekel: Tukaj imam prav važno pismo; z vojaško pošto ga nočem poslati, ker pride bogve kdaj. Ali bi ga ti ne mogel s seboj vzeti v Dubovko? — Zakaj ne! Če hočete takoj! — No, dobro, pravi, tukaj imaš pismo, to-le je pa za na pot — in mi je sunil dve »kerenke«[1] po štirideset rubljev v roko. — Pa kôsi poprej!«
Kaj bi čakal na kosilo, sem si mislil, saj tako vem, da bodo spet slane ribe in leča. Zdaj-le je deset ura, po poti lahko zavijem h kakšnemu kmetu, se vsaj belega kruha in ovčjega mesa najem. Tako sem tudi storil. Eno uro sem jahal prav imenitno, konj je bil namre spočit. V Jerzovki sem zašel v gostilno, pokosil sem in celo pol kozarca smrdljivega žganja mi je žid od nekje prinesel. — Malo zakasnil sem se, a do noči bi bil rad v mestu, in preganjal sem konja. Začetkoma je že še šlo, toda čimdalje huje je bilo. Konj je vedno bolj in bolj pešal. Nazadnje je potegnila burja in ml pihala naravnost v obraz, in sneg je začel padati Naenkrat se je konj ustavil, in čeprav sem ga bil z nagajko, se ni ganil z mesta. Zlezel sem z njega in ga vlekel za uzdo počasi za seboj. Tako sva se plazila po ledu dalje, burja pa je cvilila in tulila in gnala sneg, da ni bilo videti bregov Volge ne na levi ne na desni. Hotel sem že pustiti konja in iti sam dalje, ko zagledam pred seboj nekaj črnega. Kmet se jo peljal z vozom v Caricin. »Zdravstvuj! Zdravstvuj!… Daj sem konja!…«
»In ti ga je dal?« vpraša Orlinski nestrpno Leta.
»Kaj pa je hotel narediti?! — Ko sem stopil h konju in ga začel izpregati, je v jezi skočil k meni z bičem in zakričal: »Že tako ste nas, rdeči hudiči, do kosti objeli, zdaj naj pa kar na cesti oddam še poslednjega konja.« In pahnil me je od voza. Jaz sem pa potegnil sabljo in ga parkrat udaril. Izpregel sem hitro konja in odjahal…«
»Torej si ga ubil?!« je pristavil čez nekaj časa Rus.
»E, kako pa! Samo dva prsta sem mu menda odsekal, drugič sem ga pa le s topim koncem oglušil… Sicer sem pa takoj nato srečal celo vrsto sani; ti kmetje so ga vzeli s seboj.«
Nobeden ni ničesar rekel na to in molče so jahali dalje. Vsak je razmišljal o svojem.
Mesec je že zašel. Orlinski je zastrmel v tiho zvezdnato no in se spomnil preteklih časov. Bede je sanjal o rojstni vasi, o domačih in o svojem življenju.
Rojen je bil v prikarpatski pogorski vasici kot sin učitelja; rastel je in hodil v šolo, v gimnazijo v Samboru in postal sam za učitelja. Ob času ruskega umika iz Galicije je bil kot devetnajstletni mladenič odpeljan v Rusijo, v Caricin, kjer je potem ves čas živel. Revež je bil, mnogo je moral gladu pretrpeti, preden je dobil službo pri mestni elektrarni. Po prevratu se je čisto pogreznil v politiko, hodil na shode, govoril in se silno navdušil za boljševiške ideje. Eden prvih je vstopil v komuniško stranko, in ko so se kozaki bližali Caricinu, je šel kot dobrovoljec na fronto. Že v mestu, na fronti pa še bolj, je spoznal, da se idealni komunizem, komunizem kakor ga je čutil in živel v svoji sicer otroškočisti, toda že brezverski duši, komunizem, za katerega zmago je šel v boj, loči od ondotnega komunizma kakor dan od noči. Vsa ta pokvarjenost, goljufija, rop, požig, ta grozodejstva, ki se jih je poslednji čas nagledal, vse to se mu je gabilo do dna duše. Rad bi vse skupaj vrgel proč in zbežal vseeno kam; no, beseda ga je vezala. In saj bi ga ne pustili, a če bi sam šel, bi bil kot ubežnik kaznovan.
…Danes je tam na Poljskem sveti večer, a on jaha… krast, tirjat, in če drugače ne, ropat. A njegova stara mamica, njegov oče, njegova sestra Zosja kleče morebiti ravnokar pred jaslicami in molijo Boga zanj, za nevernika, roparja, ubijalca. Če še žive, bogve, kje so? Še pred razsulom ruske armade je zvedel od prijatelja, da so tudi njegovi roditelji zbežali pred Nemci v Rusijo in da žive nekje v Saratovski guberniji na malem hutoru… No, to je bilo že zdavnaj, in najbrž so se že vrnili v Galicijo… Ah, kako rad bi jih videl… Ozrl se je v ono stran in gledal dolgo, dolgo v potemnelo daljavo in v mežikajoče srebrne zvezde nad njo. Bodite srečni, srečni!
Prijahali so na obronek. Spodaj v mali dolinici, dobro vrsto daleč, se je svetil trak potoka in je črnelo nekaj hiš in gospodarskih poslopij. Pri zadnji hiši nekje je zalajal pes, in zopet je bilo vse tiho. Tukaj so se ločili, da gre vsak po drugi strani v vas, da bi bilo manj šuma in da bi se jih ljudje preveč ne bali, ali, če je le mogoče, niti ne opazili. Zmenili so se, da se vsi spet na tem mestu snidejo.
Orlinski je pustil Rusa in Leta naprej, in ko sta se ta dva že skrila v dolini, je jahal počasi čisto v drugi smeri proti vasi. Sklenil je, da ne bo na noben način več ropal ali kradel. Rad bo plačal, ako le kje kaj dobi, saj denarja ima dosti, niti ne ve, kam naj ga dene.
Ko je zavil za prvo gospodarsko poslopje, se mu je skozi okno male na samem stoječe hišice zasvetila luč.
Tam ljudje še ne spe, si je mislil, tjekaj pojdem in prosil jih bom, naj mi prodajo, če drugega ne, vsaj eno klobaso in hlebec kruha. Skočil je s konja, ga privezal k plotu, sam pa se je napravil k oknu, pogledat, kdo da je v izbi.
Najprej je zagledal luč: svetilka je visela v kotu in razsvetljevala male, borno opravljene jaslice. Sredi sobe so klečali, obrnjeni k jaslicam, starec, starka in dvanajstletna deklica. Ravnokar so odmolili rožni venec in litanije, ker je starec še držal v roki rožni venec in molitvenik. Orlinskemu je postalo tako čudno pri srcu, ko je gledal to sliko. Milo se mu je storilo, spomnil se je domačih ljudi.
»Zosja!« je rekla starka, »moli še par očenašev za brata Vladislava, da bi mu Bog dal srečo in zdravje in da bi se kmalu videlil« Ravno isti trenutek je hotel starec položiti knjigo na mizo, ki je stala pri oknu, toda padla mu je na tla. Vsi trije so se obrnili proti oknu, in Orlinski je čez toliko časa prvi zopet videl drage obraze staršev in sestrice.
»Oče naš!…« je molilo dekletce. Orlinski je pa stal kakor okamenel pri oknu in gledal v sobo. Ali naj potrkam, da mi odpro? je pomislil… Ne, ne smem. Vsaj, če bi stopil pred nje, moralo bi me biti sram mojih dejanj pred temi dobrimi, pobožnimi ljudmi; onečastil bi njih tiho bivališče. In če bi zašel, saj bi se moral vseeno vrniti v vojsko, k boljševikom, a tega bi starši ne prenesli… Naj si rajši predstavljajo v mislih njih starega, dobrega, čistega Vladislava!…
Odšel je tiho od okna, odvezal konja, skočil nanj in odjahal na hrib. Tam sta ga že čakala tovariša. Let Bork je ravno privezoval k sedlu mladega, debelega zaklanega prašiča in se zadovoljno režal.
Sklici uredi
- ↑ Bankovci, ki jih je izdal minister Kerenski.