Sveti Florijan v Luni

== Sveti Florijan v Luni

==

V zlatih starih .časih, ko so bile krave še po grošu- teleta pa po krajcarju, je služil sveti Florijan za pastirja. Vsako leto je zaslužil krajcar; služil je tri leta in si prislužil tri krajcarje2. Sklenil je oditi po svetu. Gospodar ga ni rad odpustil, ker je bil priden, vesel in dobrosrčen; a kaj je hotel. Da bi mu pa pastirček ne mogel kdaj oponašati skopuštva, mu je dal za nameček še lepo novo suknjico. Pastir jo je veselo drobil po prašni cesti in zadovoljno žvenketal s krajcarji v žepu, suknjico pa je nosil kar v roki, tako mu je ugajala. Potoval je, pa ni vedel, kam bi pravzaprav šel, niti kaj bi z denarci. Srečal ga je siromašno oblečen popotnik z lepo črno brado in ga poprosil za krajcar. Dal mu ga je, saj je imel v žepu še dva, čez roko pa suknjico. Žvižgaje jo je drobil naprej. Prišel je za ovinek. Tu ga je poprosil za krajcar popotnik, na moč podoben prvemu. Pastirček mu je dal drugi krajcar in se niti ozrl ni za tujcem. Na tretjem ovinku je pastirčka spet prosil za krajcar popotnik, ki je bil tak, kot bi bil brat prvih dveh. A pastirček ni gledal niti na zadnji krajcar niti na to, komu ga je dal in je šel dalje. Žvenketati z denarjem seveda ni mogel več, pač pa je to delal popotnik. Prav, da pastirček tega ni slišal. Morda bi bil tedaj vendar malo hud, vsaj toliko, da bi pljunil ali da bi sam sebi pokazal roge, kakor je naredil gospodar, kadar je šel od doma, da ne bi dobil urokov. Pastirčku ni bilo več treba držati roke v žepu in paziti na denar, zato si je oblekel suknjico, da bi jo ubral naprej. A spet je stal čudni popotnik pred njim in ga prosil še za suknjico. Tedaj se je tudi pastirčku čudno zazdelo, da so si vsi popotniki podobni kakor krajcar krajcarju in vsi enako slabo oblečeni. A mislil si je: »Siromak je že star, jaz pa sem mlad; nikoli nisem imel suknjiče in je tudi zdaj ne potrebujem.« Zato jo je dal popotniku. Tujcu je tedaj zažarel obraz in pastirček je spoznal v njem samega Kristusa, ki je vprašal pastirčka: »Florijan, s čim naj ti povrnem krajcarje in suknjico?« »Ni treba, saj ni plačila vredno! Če si pa smem kaj dobrega želeti, naredi, da bom vedno mlad in vesel in da se bom vedno smejal,« je menil pastirček. Izpolnila se mu je želja. Prišel je v Luno in od tedaj se vsak mesec pomlaja in vedno dobrohotno smeje, posebno v mlaju, kadar gleda mene ali tebe ali koga drugega.

1 groš = novec v vrednosti 5 tolarjev. 2 krajcar = novec v vrednosti tolarja.