Sveti Jurij

← Na pustni torek

Sveti Jurij Lojze Grozde

Mladost ti moja →

Viri:	Izvir, 1935–1936, stran 174; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 203–204, (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ptički so se oženili
na svetga Grege dan,
jedli, pili so in peli,
da je odmevalo čez plan.

So ptički že z gostijo končali,
preteklo je nekaj še dni.
K nam sveti prijezdil je Jurij,
tu ostati hotel pa ni.

Jezdil je vranca iskrega,
tam iz devete dežele,
tam daleč od morja sinjega,
prišel je oznanit veselje.

Kamor on prijezdil je,
je vse zeleno,
kamor se uzrl je,
je vse zacvetelo.

Ko sveti Jurij pri nas je bil,
ga vsak lepo je prosil,
naj bi za vedno tukaj bil,
in se od nas ne ločil.

Dejali smo mu vsi tako,
pri nas, da naj ostane,
saj vince naše je sladko,
in kruh naš dost ne stane.

Pa Jurij nam je govoril,
da njega delo kliče,
čeprav bi rad z nami vince pil,
zdravice pet ga miče.

In Jurij nam obljubil je,
ko je na vranca skočil:
da kmal gotovo pride.
Konj pa zahrskal je, bič je počil.
Svet Jur od nas odšel je.