Na morju pod nebom
se ladija ziblje,
med gromom in bliskom
nje jadro se giblje.
Strahòta viharja
in nja razuzdanost
čezdalje mornarju
zvišuje nevarnost.
Vse móli in zdiha
gor proti nebesom
in prosi pomoči
s solzečim očesom.
Strašna že temnota
oblake zakriva,
in lad'ja sirota
svoj up že zgubiva.
Zdihvanje in vrisk
pregluši vihár –
med gromom blisk
u jadro udár'!
Že zadnji je čas
mornarjem spoznan,
al varh je pri vas –
mornarjem vam dan!
Grom, toča poneha,
nebó se zvedrí,
mornar ne opéha,
spet moč zadobi.
Veselje sprehaja
mornarje obraz,
vsak reče v zahvalo:
Miklavž je pri nas!
