Sveti Peter na modrasi

Sveti Peter na modrasi
I. Veselodolski
Izdano: Primorski list 2. avgust 1894 (2/15), 122—123
Viri: dLib 2
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Stara pravljica pripoveduje, da so v davnih, davnih časih rekli sedajni mali cerkvici v Klancu, ki stoji pičle pol ure od želežniške postaje Herpelje, ob državni vozni cesti na Pulj – »Sveti Peter na modrasi«. Popraševaje stare ljudi, od kod to ime, ko vendar ni videti tu okoli modrasov, nisem mogel zvedeti nič natančnega.

Necega deževnega dne pa pridejo stari Roketov oče s svoje njive pod košato lipo, ki stoji pri cerkvi vedrit, ter me prijazno nagovore: No gospod! da bi mogla ta lipa govoriti, veliko bi znala nama povedati – kaj se je že vse tukaj dogodilo, od kar stoji. Jaz imam že blizu 80 let, pa vedno pomnim tako lipo, nič ni zrasla, nič se ni odebelila, samo ta-le votlina se je zadnja leta malo zarasla; ko sem bil mladeneč vojaških let, bila je votlina tolika, da smo štirje lahko v nji stali. Moj stari oče so mi pravili, da ne pomnijo, kedaj bi bila manjša, da si so bili star mož, kakor sedaj jaz, vže takrat, ko so bili Francozi za Herpeljami. Večkrat so pravili, da pomnijo dobro 12 gospodov duhovnikov Klancu, o lipi pa se nič ne ve, od kedaj je.

Jaz pa sem hodil k gospodu Berdonu k nauku za prvo izpoved. Oni so že ta »trinajsti«, kar jaz vem in pomnim. Ta naša cerkev je že stara, pravili so mi, ko sem bil še otrok, da so v starih časih k naši cerkvi nosili pokopavat tam od Vrem in od Hrušice. Takrat so rekli naši cerkvi: »pri sv. Petru na modrasi«; pa to mora biti že dolgo, ker še moj stari oče niso nič pomnili, slišali so le od starih mož praviti, da so bili tukaj hudi modrasi.

Dopadel mi je stari prijazni možiček; zato ga vprašam, zakaj so pa rekli tako, vsaj tukaj ni modrasov! Ej! bili so, bili; toliko jih je bilo, da so bili ljudje noč in dan v strahu, in bi jih tudi pregnali, kakor so nekdaj Trpčane, če bi jih en gospod, ki so prišli k nam, ne bili z posebnimi »žegni vpanali« in pregnali. Ta strupena golazen je delala ljudem silno nadlego; posebno jih je bilo menda okoli cerkve vse polno; zato so rekli »pri cerkvi sv. Petra na modrasi«. Bog je to nadlogo in šibo božjo poslal za kazen, ker so preveč preklinjali, – ko so vino in drugo robo po slabih strmih potih skozi klanec tovorili. Kaj mislite, da so bile takrat cesto, kakor dandanes do vsakega zelnika! Sedaj so povsod cesarske ceste, ravne in gladke, zato tudi denar hitro zbeži po njih in ne ostane pri nas; takrat imel je pastir več tolarjev in petič, kakor sedaj oče župan, pa kakošnih! To vam je bilo srebro, to! Ljudje so znali bolj varčevati; mladina sedaj vse zmeče za lepo, drago obleko, za tobak, pa za žganje. Takrat so ljudje vso obleko imeli iz domače robe, pa tudi davki niso bili tako hudi, ker ni cesar toliko potreboval za vojake, za železnice, šole in za druge naprave.

Ali pa veste, oče, kako so tisti gospod pregnali modrase? – Ej kako? vpanali so jih, saj so znali tudi ogenj vpanati. Tako sem slišal praviti, s »žegni« so njim prišli do živega, da so še tisto jesen zapustili naš »konfin«, spomladi so se pa prikazali v Trpcih.

Kje pa so Trpce? I kaj ne znajo? Tam na Petrinjski »gmajni«? Stala je nekdaj tam lepa vas, in tudi grad je bil tam; v gradu so bili pa »luterš« ljudje, ki so silno trdo ravnali se svojimi podložnimi kmeti. Nikoli niso prišli k službi božji, še druge kmete so odvračali od cerkve; na lov so hodili se svojimi psi, katere so morale grajščini podložne matere, kakor svoje dojenčke gojiti; zato je Bog pripustil, da se je ta golazen tam vgnjezdila. Vse so poskušali, da bi jih od tam spravili ali zatrli, pa ni bilo mogoče; tudi gospod niso mogli vbogim ljudem več pomagati in priti do živega tej kačji zalegi; ker so enkrat grede od sv. maše na polji vzeli en grozd, zato jim je Bog vzel tisto moč, da niso mogli več »panati« modrasov.

Vaščane Trpčane nadlegovale so kače tako dolgo, da je cela vas zapustila svoja stara selišča v Trpcih, ter se preselila kake pol ure od tam. Tu kjer še zdaj prebivajo, postavili so si nove hiše in gospodarska poslopja, vas pa so imenovali po priimku prvega seljana Petrinje, kakor se še danes imenuje. Grad so razrušili popolnoma, grajščinski ljudje so se pa razkropili po svetu brez sledu.

Ko so se prebivalci izselili v novo-ustanovljene Petrinje, zapustile so tudi nadležne kače prazne Trpce, ter se preselile na reko Rižano; tamkaj so pile tako silno vodo, da so začeli mlini ob Rižani vstavljati se, ker je voda vpadla. Mlinarji so hiteli ob bregu reke gledat, kam voda vhaja, da je ni do mlinov, ter dobili strašne kače, ki žugajo strugo reke vsušiti. Bil je pa vendar med njimi srčen junak, ki je posekal z veliko turško, ostrupljeno sabljo vse kače in rešil prestrašene mlinarje hude nadloge, da jim niso popile vode v Rižani. Hvaležni ljudje postavili so pri izvirku reke Rižane, tam v Predloških dolinah, malo cerkvico v čast Matere Božje; ter še sedaj radi hodijo ob shodih na božjo pot »k Materi Božji na vroček« ne samo domači, ampak tudi naši Kraševci zahvaljevat se, da jih je Bog rešil nadležnih kač.