Sveti Senan (Prešernove poezije)

Sveti Senán.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Zato, da b’ od ženskih ne bil zapeljan,
podal na otòk se je sveti Senán.
Valovi šumijo okrog in okrog,
otòk ni dotaknjen od ženskih bil nog.

Na morji se vzdigne prav velik vihar,
vse kliče svetnike na pómoč mornar.
Strašnó se valovi, vetrovi tepó,
in strele letijo, grom trese nebó.

Tje barko k otoku vihar pridrvi,
z nje deklica stopi z nebeškim’ očmi.
Dve skal’ci vzdiguje strah prsi mokré ...
Senánus je zmoten, se d’jat kam ne vé.

»Vihar me pridrvil je sèmkaj do vas.
Pod streho vzemite me, oče, ta čas,
da se posušim, in prosite Bogá,
da pošlje drug veter, da vreme nam dá!« —

„»Za vreme,«“ ji reče, „»jaz hočem molit’,
na tem pa otoku ne smeš se mudit’!
Menih sta in ženska nasprotne stvari ...
Le hitro od tod proč, ker se že mrači!«“

Poklekne in prosi za vreme Bogá.
Poležejo koj se valovi morjá,
in luna zasije, zvedri se nebó ...
Proč deklico mokro vetrovi nesó.

Senanu se sanja potem vse noči
od deklice nedrij, od njenih oči;
da v smrtno bolezen pogreznil jo mraz,
in da jo spovedat’ zamudil je čas.

In kadar vihar spet na morji buči,
po barki ozira se s skrbnim’ očmi.
Ak žensko pridrvil vihar bi tje v stran,
pod streho bi vzel jo, spovedal Senán.

Tam čaka zastonj in zastonj se kesá.
Nazaj med ljudi se Senánus podá.
Od tod se menihi ženstvà ne bojé,
za dušo in truplo njih radi skrbé.