Sveti ogenj
| Trst v žepu Sveti ogenj Marko Kravos |
| |||||||||
Oooooo!
To ni samo glas začudenja, ki mi uhaja skozi odprta usta. Dajem si duška, ker sem iz sebe. je na svetu še kaj tako gromozanskega? Čudežnega? Molim, kričim, plešem in se smejem, vse hkrati. Ooooool Oooooo!
Kres na Klancu pred našo hišo je največji. Plameni se poganjajo više od električnih žic. Iskre pršijo pod nebo in tam visoko ne razločiš, kaj je iskra in kaj zvezda.
Z lučkami je ovešen tudi zvonik farne cerkve. Po oknih hiš gorijo svečke, vsaj po tri, štiri na vsakem. Zvonovi pritrkavajo - poganski ognji gor in dol - ker je predvečer farnega patrona.
Oče ob našem kresu zapoje in sosedi se mu pridružijo. Ko začnejo zmajevi jeziki pojemat, drezam s palico in delam iskre. Ko se palica vname, rišem z ogorkom v temo ognjeno kačo. Starejša mularija medtem skače skozi ogenj, da se za njihovim hrbtom spotegne dim in kak zubelj. Zajočem, ker moram proti polnoči domov in v posteljo.
Od Klanca mi prinaša v sobo na podstrešju klepet in duh po dimu. Kako bi človek spal … Skočim k okencu, kjer na polici dogorevajo svečke. Skušam videti prek njih. Potem me pritegnejo njihove nemirne duše. Če katero ugasne prepih ali moja sapa, jo spet obudim k življenju.
Mama me spet spravlja v posteljo. Nekoliko postoji v sobi, da bi se umiril. Skušam se potajiti in zatisnem oči, kot bi zaspal. Samo da se bo mama odpravila proč...
Praprotno seme - zakaj pa ne bi bilo res? Škrat z zakladom. Zarišeš ris okrog sebe in ti ne morejo nič niti vedenci. Poslušam in razumem, kaj
govorijo ptice in miške. Zjutraj bom izkopal zaklad. Na gorečih metlah letijo skozi noč čarovnice. Na Klek letijo, mene pri miru pustijo … Ris me varuje. Saj sem ga naredil z ožgano triletno špico. Bi moral rabit lesko? Na hribu ni leske. Gotovo bo tudi jesenova palica prav. Moja britvica ne reže. Botra Bernardka ima oster nož, z njim prereže »križkraž« nad očesom, ko se mi naredi ječmen. Ona splete ob kresu najbolj čarodejen kranceljček, ker pozna divje rože. Tudi nad našimi vrati visi krancelj … in varuje hišo. Kaj pomenijo črke G M B? Kdo jih je narisal? je močnejši drenov les ali kreda? Strah čepi na strehi in je bel. Duhovi imajo duh po zažganem …
… po dimu diši še zjutraj, ko se zbudim. Tečem k pogorišču kresa, kjer se še kadi. Pobrskam po pepelu in nalagam na tleče oglje bilke, sla-
mo, špičke. Piham. Spet se vname, gori. Mama se smeje in pravi, da se moram okopat danes tudi za včeraj, ker ves dišim po dimu. Pa saj je
ogenj čist, ne? Dim ne smrdi, ampak diši. Mama se smeje, oče poje.
Vrabci na žalost samo ščebetajo in sosedov pes samo laja. Nič ne razumem njihove govorice. Pri Sv. Ivanu ne rase praprot s čarobnim seme-
nom. Še kresnice se pojavijo vsakih sedem let, samo ko je pomlad kisla in mokra.
Bom imel pa vžigalice v žepu namesto tistih kresnic.
Ukresnem. Pri špetanpoko najprej zagori žveplo nad kapico. Komaj je videti, ker brli z modrim ognjem. Nos moraš držat proč, ker če ne, ti os-
tri smrad zvabi solze in kašelj. Šele potem zasije plamen, ki ga pritakneš suhi travi, drobirju ali rožju, ki je ostalo od obrezovanja trt.
Sosed kriči, da se to ne sme, da bo prišlo do požara in da rabi suhljad za zanetit. Dvakrat ali trikrat vseeno podtaknem krotek požar, dokler ne dobim od mame dve po riti. Saj ne boli, a mama me nikoli ne tepe. Mora že bit kaj res prepovedanega.
Potem kurim na našem vrtu. Oče me nauči, da je treba ogenj ogradit s kamni ali staro opeko, naredit ognjišče. On, zgleda, razume mojo strast.
Večkrat pride iz delavnice, občuduje moj ogenj in doloži kak zmečkan papirček. Drugače nima za moje opravke nikoli nobenega časa.
Zelo redko mi pomaga kurit sestra Alenka. Njo zanimajo druge reči, ker je tri leta starejša. Milico, ki ji je dve leti, spodim proč: ona bi samo z zalivalničkom polivala. Sem ji pa zažgal punčko ... saj je imela že nagrizen nos ... V resnici pa se nisem mogel premagat, ker celuloid, iz katerega je bila, strašno lepo zagori: vuuum! In ga ni več. Rekel sem ji, da ji je punčko odnesel potepinski pes.
Vse napitnine, ki jih dobim, ko očetovim klientom nesem na dom izgotovljene obleke, vsako lirco, ki jo dobim na cesti ali od žlahte, znosim
v tabakin za vžigalice. Vseh velikosti in vrst so, V najrazličnejših škatlicah in s kapicami, ki so vseh mogočih barv. Za se zmešat! Navadne žveplenke, švedske šibice s fosforjem, kratki voščeni čerini, dolge lesene vžigalice za prižigat kamin in take za gosposke salone, spravljene v
pokončnih tulcih in z glavicami vseh mogočih barv. Se za pilote so, da si prižgejo cigareto, tudi ko letijo v odprtem letalu: controvento se jim reče. Te so najdražje, imajo pa smodnik na špički tako na debelo kot šjora Giovana rit.
S tem bogastvom ne samo netim in smodim, z vžigalic se da pridobivat tudi smodnik: z nožičkom postržeš vžigalno skorjico z glavic.
Skušam izdelat še svoj pulfer. Žveplo, ki rabi za žveplanje tistih naših dvanajstih trt, je doma, soliter kupim, oglja pa je povsod dovolj: pri nas polni oče z njim stare likalnike, ko zmanjka elektrike. Ne vem pa, zakaj moj pulfer nikoli ne poči. Te praške, o katerih sem zvedel od vsevednega gospoda Bambiča, mešam v vseh mogočih razmerjih. Nič. Samo pokadi se, včasih. Če mi bo uspelo, bom vrgel v zrak zidek pri fontani, kjer je gnezdo sršenov. In škorpijonov.
Medtem skušam stalit vse po vrsti. Uspe mi samo pri svincu, ki ga potem zlivam v vodo. To je že uporabno, saj so odrasli rekli, da se s stop-
ljenim svincem ob božičih prerokuje.
Če postane sivi svinec v ognju srebrn, kako se mi ne bi posrečilo dobit še zlata?! Dneve in dneve, celo leto in dan poskušam najti način, da
bi vsi obogateli. Če bi le imel košček pravega zlata, da bi na ognju opazoval, kako se spreminja! Saj se zlato gotovo skrije v kako drugo obliko in mu je treba potem samo priklicat rumeni sijaj, pa si kraljevsko bogat! Bi, ne bi mami izmaknil uhana? Ne upam si, moral bi iz njega prej izluščiti briljantek. Tudi briljantek bi se dalo V ognju spremenit, morda v kapljico žive vodice! ... Ma, če mi ne uspe, me mama ubije!
Svoje poizkuse mešam nad ognjem V konzervni škatlici ali na ravnem plehu. Železne opilke skušam zvarit s koščkom cina, dodaj am modro ga-
lico in rdeči prah, ki sem ga pridobil, ko sem zdrgnil opeko; pa še sol, sladkor, bikarbonat, sodo, košček mila; Vse pač, kar je kemija in pri roki v shrambi ali kuhinji.
V drogerijo stečem tudi dvakrat na dan. Tam so na policah vrste steklenih posod, v katerih so praški, kristali in grude vseh mogočih barv.
Naročim ščepec tega, pest onega. Vsaka stvar je v posebnem koščku časopisnega papirja.
Ko posušim ves svoj denar, si skušam sposodit. Saj bom stokrat vrnil, ko bom odkril zlato! Edino Milica je vložila sto lir, drugi v moje podjetje niso imeli zaupanja.
Veliko mora človek ob tej al-kemiji tudi potrpet. Predvsem žveplo je hudičevo: najprej se rumeni prah od vročine stopi v prozorno roso, šele
potem modrikasto zagori. V nos in oči me ščemi ... Ko skušam goreče kapljice s špičko prenest v drugo kozičko, mi mimogrede kane na roko
ali na koleno. Čisto v meso se zažre. Poskakujem in maham z rokami kot iz sebe. Pri tem niti ne črhnem, kvečjemu piham in sikam ... bojim se, da bi mi moji potem prepovedali kurit in delat eksperimente.
...
Po maši gremo vsi, ki letos ne bomo šli k prvemu svetemu obhajilu, k šolskim sestram. Tam najprej kako pobožno zapojemo, potem poslušamo zgodbe. Kažejo nam velike kartone, na katerih so junaki in dogodki iz svetega pisma: ko Adama in Evo zapodijo iz raja, na primer. Nadangel
Mihael ju priganja z gorečim mečem. Kajn in Abel tudi kurita. Očitno je Abel pri svojih eksperimentih odkril zlato, zato sta se na smrt skregala. Potem je na vrsti podoba s poslednjo sodbo. Tričetrt slike je V plamenih. Boj se pogubljenja! je naslov prizora.
Kako je lahko pogubljenje v ognju nekaj grdega? Z ognjem si svise greješ, lahko na njem popečeš na špico nataknjen kruh, v njen stvari spremenijo. Tudi V peklu, tako kot na zemlji in nebu. Kresna žela, to so po mojem nebesa. V njej prepevajo ognjene ptice in vsak
vek si tam kuri svoj ogenj; namesto hladnih oblakov se po njej širijo dišeči dimi.
Niti parkeljni ne morejo biti tako hudobni, ker se v ognju vse očisti. Še črno oglje se v njem zláto zablešči.
vedenec ~ vedomec, bajeslovno zlo bitje
kranceljček - venček
špetanpoko - vrsta vžigalic, pri katerih je za kapico še pas žveplene prevleke
tabakin - prodajalna tobaka, soli, znamk in časopisov
pulfer - smodnik
parkelj – hudič