Sveti večer pri nadvojvodi Leopoldu Salvadorju
| Sveti večer pri nadvojvodi Leopoldu Salvadorju anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 24 (20. decembra) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Kakoršni so stariši, taki otroci. Splošna je bila galosl. ko je leta 1892. umrl nadvojvoda Kari Salvator. Bil je pohoten general, svoji drutini in siromakom pravi krščanski oče. Na smrtni postelji je poklical vse sluftabnike pred-se, zahvalil jih ter prosil odpuščenjS( ako je koga rastalil. Očetov vzgled lepo posnema njegov ain Leopold Salvator a svojo leno, nadvojvodi njo Blanko. 0 vseh večjih praznikih pristopa s soprogo med drugim ljudstvom k mili Gospodovi. Štiri leta je bival nadvojvoda v Lvovu. Tega časa no bodo siromaki nikdar pozabili. /lasti av. večera gotovo v nobeni hisi lep«« ne obhajajo, kakor pri nadvojvodi Leopoldu Salvatorju Nadvojvoda je kazal očitno, da dete Jezušček ni prišlo na svet le k bogatinom, marveč je prav tako prineslo istih darov tudi ubožcem.
Ko se bliža božični večer, že pripravljajo pri nadvojvodi božično drevo. Štiri tedne pred božičem odberejo precejšno četico otrok iz ubožnih družin, katerim v nadvojvodovem domu umerijo črevljarji, krojači, šivilje i drobleko. A lepo mora biti napravljena obleka. Zakaj nadvojvoda noče. da bi bil na sveti večer razloček med bogatim in revnim, na praznik ljubezni, ko se je bog sam tako ponižal; zato pa ludi hčerkam ne napravlja posebnega božičnega drevesca, ns isto drevo, kakor stromskom, poklada Jezušček tudi mali nadvojvodinji darila. To je krščanska jednakost!
Na sveti večer pridejo otroci že ob dveh popoldne v nadvojvodovo vilo. Dedkom je v posebni sobi. in deklicam v posebni pripravljena vsa obleka nova. Predno jih oblečejo, umijejo jih in skrbno počešejo. Pri dečkih pazi nadvojvoda sam, pn deklicah pa moji nadvojvodinia. Ko so vsi opravljeni, gredo lepo v vrsti k visokemu, krasnemu, bogatemu božičnemu drevesu, v neštetih Iučicab se leaketajočemu. Radosti ne poskakuje le otročičem srce. v veselje je tudi blagima dobrotnikoma Darila dobiva najprej družina, potem pa siromaki in ž njuni vred male nadvojvodinje. Malo deco jemljeta nadvojvoda in nadvojvodinja na roko, prisrčno JI prigovarjata, razkazujeta darila, in ako se poželjiva ročica stegne po kakein premetu, ki je Biromačku posebno vseč, smehljaje mu je poda dobrotna roka. Otroci *e sami kmalu spozabijo, da so v imenitni vili, neplaSno kramljajo z visoko gospodo ter pripovedujejo, kaj bi se radi. tu pa tam zleze kak neuboglivec celo na stol ah mizo, da bi ga pač ne pregledali. Ko dogore vse lučice. povijejo darila v rute, otroci vzem6 svojo staro obleko s seboj in se razidejo. Kako rado se !>ode spominjalo dete še v poznih letih teh srečnih počitnic'
Pri nadvojvodi pa Se ni s tem konec praznovanja. Ko je bil nadvojvoda v Lvovu, Sel je vsako leto na sveti večer okoli U. ure v samostan gospej sv. Srca, opravil av. izpoved ter z vso svojo družino pristopil k sv. Obhajilu. Najlepši spomin na Gospodovo rojstvo, ko »e je tudi v njem rodil (iospod! Kako vspodbudna božičnica v danasmh mrzlih Časih: Ni čuda. da žalujejo Lvovčani po nadvojvodi.