Sveti večer v Albaniji
| Svet večer v Albaniji Josip Premk |
| |||||||||||
Pred tremi leti sem romal po Balkanu, ne kakor večina sedanjih potopiscev lepo z vlakom v drugem ali prvem razredu, temveč peš, z nabasanim nahrbtnikom in močno okovano palico — to pa iz dveh vzrokov: prvič, ker sem mnenja, da človek skozi okno železniškega kupeja kaj slabo spozna narod in življenje; drugič, ker mi takih in enakih ugodnosti ni dovolil — mošnjiček.
No, kljub temu sem jo po različnih prijetnih in neprijetnih dogodkih slednjič vendar primahal v Uljčin, od koder sem nameraval odriniti takoj drugi dan proti Skadru, kjer sem menil praznovati svoje božične praznike.
Ko sem opravil vse dolžnosti, ki jih je dolžan opraviti vsak tujec, prišedši v inozemstvo, se napotim s sladko zavestjo, da me ščitijo hrabri Črnogorci, v »kafano« k Gregorju Štefaniju, kamor so mi nasvetovah na občinskem uradu. Menil sem, da prenočim najbrže pri kakem Lahonu, tako sem sodil po njegovem priimku, pa sem se ureza!: mož me je pozdravil v čisti srbščini in zvečer, ko sva sedela sama pri skromni večerji, razlagal na dolgo in široko, da so se že njegovi dedje preselili iz Italije v Uljčin; kdaj in zakaj, tega seveda možakar ni vedel natanko, mene pa tudi ni zanimalo, pač pa me je nekoliko skrbelo, ako vstanem drugo jutro ob pravem času, kajti dasi sem sklenil, povsod potovati peš, so me Črnogorci vendar posadili na konja — to se pravi: na občini, kjer so tudi do mojega odhoda iz Uljčina pridržali moj potni list, so mi skrbni uradniki vendar prepovedali, da bi odšel v Skader peš in brez spremstva. Ako izkazujejo vsakemu potniku toliko skrbne naklonjenosti — za kar pa jim jaz vsaj tistikrat nisem bil prav nič hvaležen, dasi sem takoj drugi dan prebridko spoznal upravičenost njihove prepovedi — tega ne vem, vem pa, da celo ondotni domačini potujejo v Skader le v večjih skupinah in to navadno na konjih.
Tako je bilo torej določeno, da odpotujem drugi dan z večjo karavano. Utrujen od naporne hoje, sem kmalu potem, ko se je poslovil od mene zgovorni gospodar, prav imenitno zaspal in se prebudil šele naslednje jutro, ko je stalo solnce že precej visoko. Takoj, ko sem razprl oči, me je zaskrbelo, če nisem morda zaležal, kajti solnce je sijalo v sobico v vsej svoji bleščobi ne tako medlo in zaspano, kakor pozimi pri nas, ampak nekako pomladansko karavana pa je imela odpotovati na vse zgodaj, pa tolažila me je vendar zavest, da gospodar gotovo ni pozabil, poklicati me ob pravem času. Opravim se v največji naglici in od-štorkljam nizdol po lesenih stopnji-cah in kmalu sem našel gospodarja Štefanija ravno pri kozarčku rakije.
Ko me je zagledal, je razprl oči, kakor da je zagledal bogve kako čudo, nato pa se udaril v čelo in vzkliknil z obžalujočim glasom:
»Bože, bože, gospodine! Ja sam zaboravio —« Nekaj časa gledava drug drugega molče, jaz z občutki, ki so me silili, da bi mu priložil prav krepko zaušnico, on menda v globokem premišljevanju, kako bi se me najhitreje iznebil, pa se ni zgodilo ne prvo, ne drugo, ampak »gospodine« je sedel za najbližjo mizo in naročil zajterk, Gregor Štefani pa kmalu k njemu in mi pričel nekako v zadregi pripovedovati, da je čul snoči izvanredno dolgo in vsled tega spal tisto jutro čez običajno uro, tako, da karavane niti videl ni.
In kaj sedaj? — Peš in brez družbe me Črnogorci ne puste v Skader, moje slavno spremstvo pa je že bogve kje.
»E, vraga,« povzame naposled po dolgem premišljevanju Štefani — »če radi potujete peš, pridete v Skader lahko tudi sami. Poti ne morete izgrešiti na noben način, ako greste vedno ob brzojavnih drogih.«
To je vse lepo in pametno — si mislim — ampak brez potnega lista zopet ne morem nikamor, tega pa čisto gotovo ne dobim, ako povem, da nameravam v Skader, kljub njihovi prepovedi sam in peš. — Takrat se mi zasveti pametna misel in ne da bi jo povedal Štefaniju, naglo poravnam svoj skromni račun in jo mahnem na občinski urad, kjer sem povedal, da sem izpremenil smer svojega potovanja.
»Kako?« me povpraša službujoči uradnik.
»V Skader zdaj sploh ne poj-dem,« sem mu odvrnil — »ampak se raje vrnem v Bar, od tam na Cetinje in potem preko Skadrskega jezera v Skader, kajti ondotne kraje bi si tudi rad ogledal.« Ko bi bil mož vsaj malce pomislil na ta kolobar, katerega sem več kot polovico itak že prehodil, bi mi čisto gotovo ne verjel, ker pa je bil menda mnenja, da so na svetu vsi ljudje tako odkritosrčni, kakor je bil mogoče on, je verjel moji odkritosrčni laži in mi brez vsake nadaljne besede izročil potni list.
Zdaj so mi bila zopet odprta vrata v širni svet in seveda tudi v Skader, kamor pa se nisem napotil kar naravnost mimo Štefanijeve ka-fane po najširši irlici, ampak v velikem ovinku preko ceste, ki vodi nazaj v Antivari in Bar in potem po kamenitem holmu zopet nizdol v ravnino, kjer sem zagledal tiste brzojavne drogove, ki naj bi bili moji zvesti spremljevalci do Skadra. Sicer se mi je zdela naprava takoj nekako nezanesljiva, kajti brzojavna žica je bila pritrjena tu na kako krivenčasto drevo, tam na kak visok kol, ki ni bil čisto nič podoben našim brzojavnim drogom, pri vsem tem pa sem še skrbno iskal ceste. Toda zaman! Krog in krog se je širil samo travnik, zaraščen tu in tam z visokim grmičevjem in samo vtiski konskih kopit, ki so se kaj razločno poznali v vlažni zemlji, so mi pričali, da grem v pravo smer. Tako sem hodil kake pol ure po tem sledu, no, naposled sem vendar srečal nekako pot, vso razrito in zanemarjeno; ob obeh straneh je raslo divje grmovje, kajti svet se je znižal, da sem hodil kakor po nekakem jarku. Noge so se mi udirale zdaj do gležnjev v ilovičasto blato, zdaj sem zopet brusil podplate ob ostro kamenje, zdaj navzdol, zdaj navzgor, dokler nisem naposled obstal pred široko mlakužo, ki se je širila tja daleč čez travnik in na nasprotni strani do vznožja bližnjega holma, da sem stal kakor pred nekakim bajarjem. Obenem pa na s samoupravo Albanije, prav odločno pa se brani priznati od Albanije zahtevano neodvisnost.
Kako mislijo Albanci o svoji avtonomiji
Ismail Kemal je proglasil, kakor znano, v Valoni avtonomijo Albanije, dal izvoliti ministrstvo ter zaprosil nekatere velevlasti, naj podpirajo novo avtonomno albansko vlado. Tržaški »Piccolo« je dobil iz Drača pismo, iz katerega je razvidno, da za Kemalom nikakor ne stoji cela Albanija. Proti provizorični vladi Kemalovi so baje vsi inteligetni Albanci, ker se pri sestavljanju provizorične vlade ni nikdo brigal za to inteligenco. In vendar je zasluga te inteligence, ki že desetletja deluje za zboljšanje kulturnega stanja svojih rojakov, da se v Evropi sploh kaj ve o Albancih in da se jim priznava pravica do avtonomije.
Ismail Kemal beg. skoro gotovo na nasvet, ki ga je dobil z Dunaja, ni niti povabil albanskih inteli-gentov na posvetovanje, temveč je skušal izvesti svoje častilakomno delo brez njihovega sodelovanja, zbral okoli sebe par neotesanih oseb, od katerih, izvzemši enega ali dveh, niti eden ni zmožen voditi kako politiko, kajti vsi so analfabeti. Pisatelj pisma pa končno dostavlja: »Kje pri sestavljanju provizorične vlade je vendar ostal znani albanski prvak, Bib Doda Miridiški? Kje so Ekrem beg, Aziz paša Krioni. Ziget beg. Derviš Hima, Balamace, Koči, Ka-karidži in Hilmoši. Risto Silici in vse ostale mlade in silne glave, ki so seznanile tuji svet z albansko prosveto in si s tem zadobili mnogo zaslug za svojo domovino.
Ni izključeno, da izpremenijo situacijo še prej, predno bo proglašeno albansko kraljestvo, drugi dogodki, ki bodo imeli popolnoma notranji značaj?
Jovanović o situaciji.
Novi srbski poslanik na Dunaju Jovo Jovanović se je izrazil o situaciji, kakor poroča »Neues VViener TagMatu. sledeče:
Volja velesil dati Albaniji avto-rnmijo in jo tedaj napraviti neodvisno in samostojno, je bila Srbiji že preje znana in jo je Srbija tudi akceptirala. Za nas je v tem vprašanju sedaj samo zadeva pristanišča ob Jadranskem morju aktuala in pomembna. Že dolgo se ve, da je živIjenski interes in želja Srbije dobiti tako pristanišče. Srbija bo zato zastopala to željo tudi še naprej. Zahteva sama bo prišla na vrsto v stari obliki, to je. Srbija bo zahtevala pristanišče in koridor ob morju, pri čemur bo naglašala, da naj služi pristanišče edino le trgovskim namenom. Konferenca veleposlanikov je sedaj v tem vprašanju formulirala popolnoma določeno stališče, da dobi Srbija samo komercijalen dohod do morja. To ni naša zahteva. Obnovili pa bomo svojo željo in jo predložili velesilam. Če te ne bodo hotele poslušati naših želj. ne moremo storiti drugega, kakor da se uklonimo taki želji in razsodbi veleposlanikov.
Poslanik je izjavil nadalje, da je imel dolgo konferenco z zunanjim ministrom grofom Berchtoldom, ter da je imela ta konferenca ugoden potek.
V splošnem je izjavil, da ima indukcije in želje, doseči z Avstro-Ogrsko ugodno rešitev spornih vprašanj. Glede londonske konference pa je optimist. Tudi kar se tiče Odrina in drugih vprašanj, ki so že sporne, se bo najbrže dosegel sporazum. Nikakor pa ne bodo trajala pogajanja več dolgo. Delegati bodo, držeč se svojih inštrukcij, obstojali na tem, da se stvar kolikor mogoče hitro uredi.
Kar se tiče protidinastičnega gibanja v črni gori, je tam pač najti nezadovoljneže, kakor povsod, resno pa to gibanje ni.