Svetinja (Domoljub)
| Svetinja. Anonimno |
| |||||||||||||
V vzhodni Afriki napravili so misijonarji na gričku malo naselbino. Borno cerkvico obdajalo je nekaj poslopij, v katerih so stanovale zamorske družine, drugi katoličani pa so bili raztreseni daleč po vaseh; vsi so si s poljedelstvom pridobivali vsakdanji kruh. Daljni so le ob nedeljah prišli v cerkev k sv. maši, k poduku in k skupni molitvi, bližnji so se pa sbrali vsaki večer pri rožnem vencu v cerkvici.
Bil je vroč popoldan, ko zapazi mladi misijonar, oče Benedikt, da od vseh stranij tekajo zamorci proti naselbini. Kaj je neki? si misli, vendar ne kaka nesreča?
»Roparji so tu, ljudi lové, Arabci so prišli po sužnje!« mu zbegani in utrujeni pripovedujejo. Vas so napadli po noči; koliko ljudi so pomorili, koliko povezali, se še ne vé. Malo se jih je rešilo sem, morda jih je več zbežalo v gozde. Kdor je zvedel za nesrečo, bežal je k misijonski postaji, tu se bodo ložje branili, ako jih bodo napadli, ali si pa še celó ne bodo upali nad misijonarje.
Več zamorcev je bilo že prišlo, a vedno so še dohajali. Vse vprek se preplašeno eden druzega poprašuje: si li videl mojo mater, kje je brat, se je rešila sestra, niso li očeta pobili?
Težko je bilo potolažiti jokajoče, le v cerkvi pri rožnem vencu se nekoliko pomirijo, priporočé svoje ljube božjemu varstvu.
Da v naselbini to noč niso spali, si lahko mislimo. Od daleč se je žarilo nebo, roparji so zažgali koče, kmalu so tudi druge vasi v ognju. Vso noč so pričakovali roparjev, a ni jih bilo.
Drugi popoldan pa zagledajo dolgo vrsto vklenjenih zamorcev, katere žene tropa Arabcev. Ne daleč od misijonske postaje se ustavijo. Pod košatim drevesom počivajo v senci roparji, vlovljeni sužnji vkovani v trdne verige ostanejo na pekočem solncu.
Misli si, dragi bralcc, krik in jok zamorcev v naselbini, ko ugledajo med ujetimi toliko svojih. Tú kliče mala deklica za materjo, tam objokuje mlada žena svojega uklenjenega moža, sestra vidi svojega brata, sin lastnega očeta. Vsi se danes zadnjič in le od daleč vidijo.
»Planimo nad nje!« se osrčujejo možaki in proseče upirajo svoje oči na misijonarje.
»Dà, ko bi imeli kaj vojakov ali vsaj več dobrih pušk, lahko bi jih premagali, a kaj hočemo brez orožja? Greste vi na prosto, nad vas planejo in še vi boste sužnji.«
»Kaj, ko bi šel do poglavarja roparjev in ga trdo prijel, morda bi nam kake ujete le prepustil?« vpraša pater Benedikt svojega predstojnika.
»Kdor ima tako krvoločno srce, da pali stanovanja, lovi ljudi kakor živino, preliva brez usmiljenja človeško kri, tega ne bo omečila še tako mila prošnja,« odgovori prednik.
Pa bi vsaj nekatere odkupili! Glejte jokajoče tukaj, in trpeče vklenjene ondi, dajmo zadnji denar za-nje!«
»Hodi tedaj!«
Prednik izroči ves denar, kar ga je premogel misijon, patru Benediktu, ki se takoj poda k roparjem.
Osman, poveljnik roparjem, že sluti zakaj se bliža misijonar. Zaničljivo nategne ustnice in zopet mirno zré po vlovljenih, kakor bi hotel vsakega precenili, za koliko ga bode predal.
»Kako se predrznež ropali po našem kraju?« vpraša ga o. Benedikt.
»Vam nisem še nič žalega storil!« odgovori ropar.
»A veliko naših ljudi si pomoril in tu imaš ujete, katere smo mi krstili in za svoje sprejeli.«
»Ako jih dobro plačaš, dam jih nazaj.«
Ni bil v mali stiski misijonar. Denarja ima le pičlo pri sebi in naj bi ga tudi več imel, bi ne bilo to pogubonosno za ves misijon? Sedaj se lahko izogne nevarnosti, ne bodo pa drugikrat Arabci napadli misijonsko hišo na griču, sluteč tam obilno denarja? Najbolje bi bilo z orožjem v roki se pogajati s roparjem, a ravno tega manjka. Iz vrst vlovljenih pa se čujejo bolestni klici: dobri oče, pomagajte, pater Benedikt, rešite nas!
Pogaja se za nekatero sužnje z Osmanom, a oddati hoče le slabotne, stare ljudi in še za te tirja visoko ceno. Nekaj jih je oproščenih in pater Benedikt ima le malo krajcarjev še v žepu. Že se hoče vrniti domov, a tu ga prime za obleko stara ženica.
»Oče, rešite le še mojega Pavla, le njega še odkupite in v nebesih bom prosila za vas!«
Misijonar se ozré, kamor kaže starka. Glej ga krepkega mladeniča, ki molčé in mirno nosi težko verige in se ne zmeni kaj za nesrečne tovariše.
»Pavel ti tudi ujet?« zakliče o. Benedikt, »ti najboljši med mojimi učenci?«
»Ne skrbite za-me, duhovni oče,« odgovori hladnokrvno mladenič, »le ako vam je za mojo mater kaj storiti mogoče, rešite jo.«
»Ne, ne! le Pavla odkupite, jaz bom tako kmalo umrla,« zakliče mati.
»Njo dobite ceneje, za-me bi morali preveč dati, le njo oprostite!«
Ganila je misijonarja in tudi sužnje tolika ljubezen. P. Benedikt se obrne zanj k roparju; a ta ga zavrne rekoč:
»Tega mladeniča ne odkupiš. Vidiš, kako močne kite ima in širokopleč je, on bo za dva lahko nosil. Imam pa še drugi namen z njim, kratko, tega ne prodam.«
Pogodila sta se za Pavlovo mater in misijonar je izdal ves svoj denar.
Osman ukaže odriniti. − Sedaj pa nastane grozen jok. Sužnji dobro vedó, da se danes zadnji pot vidijo da za zmiraj zapuščajo domačo zemljo. Krčevito se oklene nazadnje odkupljena mati svojega sinu.
»Pavel moj, tedaj se moram ločiti od tebe; zadnjo podporo starih dnij naj zgubim, koliko trpljenja te čaka, in jaz ti ne bom mogla pomagati.
Mati, Boga zahvalite, da ste vsaj vi prosti, sedaj ločena, se zopet vidiva. Vera nas uči, da nad zvezdami ni roparjev, ki bi nas ločili.«
Veliko več ne moreta govorili. Bolestni vskliki jokajočih in žvižganje bičev po nagih hrbtih zamorcev pretrga govorjenje; tudi na mater in sina je že padlo. Pavel se iztrga materinim rokam in odrine za drugimi.
Očetu Benediktu se je žalosti trgalo srce. Tolika truma dragih zgubljena za vselej. Tudi njega vleče še k Pavlu, nekdanjemu ljubljencu.
»Ne obupaj, moj sin! Če tudi nismo tukaj skupaj, snidemo se pri ljubem Bogu. Tu imaš za spomin od mene.« − Obesi mu na vrat svetinjo. − »Kadar boš v nevarnosti, zaupaj v Marijo, mati božja ne zapusti svojih otrok.«
Jokaje odidejo ujeti, odkupljeni se vrnejo v misijonsko postajo, kjer jih veseli sprejmejo tovariši, a marsikateri joka za odpeljanimi sorodniki.
Varno je spravil Osman ujete na ladijo. Koliko so trpeli, tega ni mogoče popisati. Hoditi so morali največ po gozdih in zapuščenih krajih. Pomanjkanje živeža, težke verige, tepenje in žalost je marsikaterega premagala. Zgrudil se je na zemljo. Zopet je žvižgal nad njim bič in ako se le ni suženj vzdignil, vstrelil ga je ropar na tleh, v svarilo drugim, da bi se kateri ne potajil. Tako jih je ostalo več nepokopanih, drugi so zbrali vse svoje moči in lezli naprej; take smrti se vendar vsakteri boji.
N obrežju so morali dalj časa ostati skriti. Na morju krožijo namreč ladije, ki zabranjujejo človeško kupčijjo. Osman je imel tu druga pomagače. Čakala je nanj njegova ladja in ob enem opazovala, kedaj bi bilo najbolj varno odriniti. Ko ni bilo opaziti daleč na okrog nobene vojne ladije, tedaj naglo s sužnjimi na krov in hajdi naprej proti Arabiji.
Vesel sedi neki dan Osman pri svojih sužnjih. Precej jih je zgubil, ostali so zdelani in prepadeni, a to je pri takem podjetju neizogibno. Boljša hrana, počitek in sveži morski zrak bo že pokrepčal tudi na pol mrtve. Le še danes dobro vožnjo in po noči smo že na Arabskem obrežju v zavetju.
A kaj je to? Ni li zamolklo zabobnelo, kakor strel iz kanona? Pogleda na ono stran, in o groza! Velika ladija vozi naglo za njimi. Urno reže morske valove, na jarbolu se že lahko zapazi angleška zastava. Ni dvoma, vojna ladija ja, ki preži na roparje. Hitro razvijejo še druga jadra, da pospešijo vožnjo. A ne pomaga dosti, sovražna ladija je parnik, ki veliko hitreje vozi, kakor mala kupčijska barka.
Drugi strel se začuje, sedaj veliko močnejši, kot prvi. To je povelje, vstavite se in obrnite proti nam, sicer vas s svinčenkami pozdravimo. Arabci so vsi zbegani. Vpijejo, kolnejo, tekajo sem in tje po krovu, ne vedó, kaj bi storili. Tudi sužnji zagledajo ladijo, žarek veselega upanja razjasni sleharni obraz.
Osman je to zapazil. Urno stopi med nje. Robato zakolne in divje gleda vsakega.
»Ako nas ladija dojde, recite, da ste prostovoljno šli z menoj; kateri ne uboga, ga vstrelim na mestu.«
Vsi molčé povesijo glave, kdo bi si upal ugovarjati krutemu nasilniku?
»Ne, lagal ne bom! Kristijan sem, vera mi prepoveduje laž!«
Bil je Pavel, ki se je predrznil očitno ugovarjati.
»Kaj, ti pes?! Ti se mi boš upiral? Čakaj!« Močno ga sune v prsi, da Pavel omahne. Ropar zapazi svetinjo na Pavelnovih prsih.
A slepilna podoba te je očarala?«
Strga mu svetinjo z vratu in jo vrže daleč stran, tja, kjer so stale dolge vrste vreč z bombažem napolnjenih.
»Le čakajte psi! Ker si nočete dobro, okusite, kako se vozi tako blago.«
Na dnu ladije bil je dolgi zaduhli prostor. Tje privleče Pavla, za njim druge. Na tleh eden zraven druzega morajo ležati, a ker je prostor še premajhen. pride druga vrsta na vrh. Na nje pa se vali težkih, z bombažem napolnjenih vreč dolga vrsta. Naj pride sedaj preiskava, kdo bode pričakoval pod skladovnico vreč človeška bitja?
»No psi, zdaj imate!« zarohni Osman, končavši delo. Nekaj se jih bode zadušilo, par sto dolarjev sem na zgubi, a kaj hočem, ko si ti psi sami nočejo dobro.«
Vojna ladija je blizo. Tretji strel se zasliši, a ker roparji le še mislijo ubežati, poči četrtič in težka krogla pade na krov. Sedaj ni mogoče več uteči, obrnejo ladijo proti angleški.
Sužnji bi bili lahko slišali, kako je preiskaval angležki častnik z več vojaki vse prostore po ladiji, a preveč jih je tišal bombaž, komaj so še dihali. Tudi pri bombaževih vrečah na dnu ladije se je ustavil častnik, a nič slabega ne sluteč, obrnil se je nazaj, da zapusti ladijo.
Z bombažem kupčujejo ti Arabci, saj ga imajo polno na dnu ladije in še na krovu, po čemu so nam hoteli ubežati, saj so lahko vedeli, da jim ga mi ne ukrademo, si misli in hoče že stopiti v čoln.
Neki vojak ozré se še enkrat po vrečah in zapazi na tleh raztrgano Pavlovo svetinjo.
Arabec in svetinja? Ne, to se ne vjema, Turek ne pozna Marije. Urno vstavi častnika in mu pokaže katoliško znamenje.
»Še enkrat vse preiskali, razmečite vse vreče na dnu ladije, tam je morda kaj skritega!« ukazne častnik.
Naglo se spolni povelje in glej strumni prizor! Ubogi zamorci ležé kakor hlodi pri kaki žagi na tleh in marsikateri že več ne sliši radostnega pozdrava: »Ustanite, rešeni, prosti ste!«
Ko je slabotni Pavel zvedel, kako so jih rešili, zaklical je ves prešinjen:
»Da, Marija pomaga! Prav nas uči naš misijonar, pravi Bog tudi preganjanega zamorca ne zapusti!«
Osman, poglavar roparjev, ni čakal, da bi zdaj njega vklenili, skočil je v morje in utonil.
Nekaj tednov pozneje vrnili so se ujeti k svoji misijonski postaji. Prva pot jim je bila v cerkev; tam pred oltarjem Matere Božje so se klečé zahvaljevali Bogu in Mariji za čudno rešenje. Koliko strmenja in zopet koliko veselja po posameznih kočah, ko so se vrnili k domačim. Popraševali so jih, kedo jih je odkupil, kako so zamogli uiti suženjskim verigam. Hvaleč Boga so poslušali, kako je Pavlova svetinja pokazala angleškim vojakom, da morajo na ladiji stanovati tudi katoličani.
Vsakteri je končal svoje pripovedovanje in poslušalci so z njim vred zdihnili: »Da, Marija pomaga!«