višemu škofu goriškemu in pervostolniku ilirskemu
o slovensnosti posvečenja
v Ljubljani 3. rožnica 1855.
Strune krepko obudite
dansi v slavo se moža,
in ponosno zadoníte
od zemljé do verh neba,
da vas čuje, kdor le čuje,
kdor sloviti zna krepost,
z vere vencom, kdor spoštuje,
okrasenega modrost.
On četerti je u družbo
jim s častjo pridružil se,
vzel na rama težko službo,
sin slovenske matere.
Močen kakor hrast stoletni,
kakor sive skale rob,
ki v sramoto ga prevzetni
gloje časov ljuti zob,
nikdar on se ne spodtakne,
kjer nastavlja laž prekop,
neresnici se ne umakne,
ak nebeški poka strop.
Nja beseda, strele božje,
nja beseda, hladni med,
bistri um njegà orožje,
živa vera mu je sled.
Meč ognjeni u desnici
derži katolški junak,
križ zveličanja v levici
naj Ti bo, vladíka, znak!
Varno vôdi Svojo čedo
skoz nevarnosti sveta,
varno pripelji u sredo
družtva jo izvoljen'ga!
Toraj strune oglasite
dansi v slavo se moža,
krepko kakor grom donite
od zemljé do verh neba!
