Svetloba in sence

Svetloba in sence Izidor Cankar

Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Svetloba in senca.

Povest. Spisal dr. Fr. Detela. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1916.

-- To je povest dveh rodov, starejšega zanikarnega in nesrečnega, in novega boljšega in srečnejšega, povest o svetlobi in senci življenja. Oba rodova je hotel pisatelj enako popolno opisati, življenje prvega obravnava prav tako v sedmih poglavjih, kakor življenje drugega; temà ni le kontrast v svetlobnih partijah, temuč eksistira sama zase kot huda moč, usoda celega rodu, ki živi v smrtni senci. Zato pade, bi dejal, za prvo polovico povesti zastor, ne da se v drugi polovici začne novo dejanje iste tragedije, marveč da se v njej razvije nova drama. Organično ne segata rodova v medsebojno življenje; ena misel je na 80. strani umetnostno zaključena in na isti strani se začne razpletati druga, ki je sicer pendant k prvi, pa vendar logična celota zase. Zato bi bilo bolje, da bi bil tudi rod »v senci« genetično opisan, kakor je doraščajoči rod svetlobe predstavljen v vsem svojem razvoju - in tedaj bi dobili mohorjani dve knjigi; ali da bi se prva polovica knjige skrčila le na uvodno fabulo - tedaj bi imeli mohorjani isto delo pred seboj, le v manjšem obsegu, pa notranje bolj enotno.

Če prezremo to hibo kompozicije, moramo reči, da je »Svetloba in senca« ena najboljših slovenskih povesti, in tudi če je ne prezremo, je to ena najboljših knjig, kar jih je Družba dala doslej svojim udom. To je verna slika slovenskega življenja, resnično ogledalo našega značaja, ki nič ne karikira, in se po tej vrlini odlikuje tudi od prejšnjih Detelovih povesti. Kako pristne osebe so šegavi poštenjak Bric ali lenuh Tetrev ali pobožna teta Mana - v vsaki vasi bodo mogli s prstom pokazati za njimi. Tone je morda nekoliko idealiziran, morda je tudi katera druga stran knjige le »presvetla«, toda kdo bi mogel Detelu zameriti ta jasni življenjski nazor? Njegova lahna ironija, ki je le izraz pozitivno nravnega mišljenja, vedra modrost, ki tako spravljivo presoja življenje, kakršno je, močna vera v plemenitega človeka vse to je dobro in živo spominja na dobre angleške pisatelje 19. stoletja, na kakega Dickensa in Thackeraya. Če jo s tega vidika gledamo, je Detelova povest nekak novum v sedanji slovenski književnosti in je vredna vse pozornosti. Da se bo ljudstvu zelo priljubila, je le naravno in prav.

Izidor Cankar.