Svetniki
| Svetniki. Alojzij Kokalj |
Pisal pod psevdonimom Luigi Calco
| |||||||||||||
Pred nedavnim časom sedel sem v prijateljski družbi v gostilni. Pogovor se nam je vrtel okrog raznih dnevnih vprašanj, tičočih se svetovne politike in naše ožje domovine. Končno smo pa prišli na razne, bolj nenavadne stvari.
Pogovor se nam je namreč zasukal na svetnike naše katoliške cerkve, njihove poklice in narodno pripadnost. Čudili smo se, da je naša cerkev izbirala doslej svetnike skoro dosledno le iz boljših stanov, ker med potrjenimi svetniki silno prevladujejo razni cerkveni in posvetni mogotci, dočim je kmetski, delavski in druge nižje stanove očividno prezirala in prikrajševala. Še bolj smo se pa zgražali nad dejstvom, da na primer narod trpinov, naš mili slovenski narod, med svetniki nima prav nobenega zastopnika, čeprav se odlikuje naš narod po svoji globoki vernosti, po svoji vzorni ponižnosti in po neumornem izvrševanju krščanskih del usmiljenja. Pri tem je padla marsikatera pikra beseda, da se dela namreč kakor pri stanovih tako tudi pri narodih krivična razlika med mogočnimi in malimi narodi ...
Ko sem odhajal iz gostilne, rojile so mi še vedno po glavi misli na to krivično razlikovanje med stanovi in narodi in s temi mislimi sem se podal tudi k počitku. Ponoči sem pa imel čudne, zelo čudne sanje, ki morebiti zaslužijo, da jih odkrijem javnosti.
Plezal in sopihal, sopihal in plezal sem med silnimi pečinami po ozki, skoro navpični stezici, katere ni hotelo biti nikdar konca, dasi mi je pot curkoma lil raz razgreto čelo.
Po večurnem naporu zagledal sem pred seboj naenkrat mogočna vrata, ki so mi zapirala nadaljno pot. Kaj hočem sedaj storiti, sem premišljeval. Končno sem se ojunačil in potrkal ponižno na mogočna vrata.
Pri vratih se je odprla naenkrat linica, skozi linico je puhnil tobakov dim, za dimom se pa prikazala s čepico pokrita glava starega moža, ki me je prijazno ogovoril, kaj hočem in kdo sem.
Na moj pohlevni pozdrav in odgovor, da sem Slovenec in da bi rad prišel skozi vrata, je starček puhnil nov oblak dima skozi linico in vrata so se pred menoj odprla na stežaj.
»Tako, tako, Slovenec si«, omenil je prijazno in v globokem basu vratar in nekoliko pošlatal za svojo čepico. »Slovencem pa prav radi odpiramo naša vrata in jih sprejemamo z odprtimi rokami. Oprosti samo, da se ti bolj ne odkrijem — toda bojim se vražjega prepiha in njegovega neprijetnega spremstva, nahoda, kašlja in drugih, čisto nepotrebnih prikazni, samih sovražnikov moje ljube pipice. Kaj bi pa rad pri nas? Toda, kako neumno vprašujem. Gotovo niti ne veš, kje si sedaj! Kaj ne? No, ti bodem pa povedal, samo ustrašiti se ne smeš. Veš torej, kje si? Ti si v presvetih nebesih, jaz sem pa sv. Peter, stalno nameščeni nebeški vratar. Le stopi notri, bova še marsikatero sprožila, ker imam danes slučajno prav mnogo časa.«
Ubogal sem zgovornega starčka, ki je bil ves obdan od dima, in vstopil skozi nebeška vrata. Komaj sem pa prestopil prag nebeških vrat, obstal sem kakor okamenel, ker me je prevzel čarobni sijaj, ki so ga zazrle moje oči znotraj nebeških vrat. Šele mogočen puh dima iz vratarjeve pipe me je vzdramil. Ko sem pa pogledal v svojega buditelja, sem videl, da se prav dobrovoljno smeje mojim začudenim očem.
»Kaj ne, da je lepo pri nas,« omenil je dobrohotno, »malo lepše kot pri vas doli v naši ubogi in malo rodovitni slovenski deželi. Pa se boš že privadil in sčasoma se ti bode pri nas še prav dopadlo. Sedaj mi pa povej, kaj te je prignalo k nam gori.«
Prijazne besede zgovornega nebeškega starčka so vdihnile pogum v mojo plašno dušo in začel sem mu tako-le govoriti:
»Prečastiti, presvitli in premilostni gospod nebeški vratar in prvi dostojanstvenik —«
Tu me je pa že prekinil nebeški vratar precej ozlovoljen: »Pusti me na miru s takimi nečimernimi in bedastimi besedami in naslovi ter si zapomni, da pri nas ni nobenega »prečastitega, presvitlega, premilostnega« in drugih podobnih zverin, ker smo jih vse že zdavnaj spravili na gorko in tje, kjer vihti svoje goreče žezlo sam Lucifer. Pri nas smo sami enakopravni nebeščani, le nekaterim je bog oče podelil častni naslov svetnikov, ki so ga pa morali še za svojega življenja na zemlji pošteno zaslužiti z dobrimi deli za svoje bližnjike in za svoj rod. Toda ta naslov je le častnega značaja in ne nudi nobenih predpravic. Tudi si zapomni, da se v nebesih vse počez tikamo. Počakaj malo, pa ti bom razkazal malo naše nebeško kraljestvo. Le pipo si bom še nabasal, potem bova pa stopila malo po nebesih.«
Sv. Peter si je natlačil pipo, zaklenil dobro nebeška vrata in potem sva krenila po nebeških livadah, katerih lepota je bila nepopisna. Ko sva tako počasi korakala, me je moj spremljevalec naenkrat odrinil z glavne ceste na stransko pot. Ko sem ga malo začudeno pogledal, mi je pa rekel:
»Vidiš, tam le prihaja Anton Aškerc, ki je pa videti danes nekam sitne volje, zato se mu rajši izognem. Mož je v svojem srcu sicer največja dobričina, a kadar ga primejo njegove muhe, ni dobro ž njim zobati češenj. To je skusil zadnjič dr. France Prešeren, ko je spustil malo pušico v njegove pesnitve. Ne vem, kaj bi se bilo tedaj zgodilo, če ne bi bil prišel slučajno zraven Koseški in z vzneseno odo razločil razjarjenega Aškerca in dobrovoljnega Prešerna ter sočasno razgnal na vse vetrove še ostale zastopnike slovenske muze, ki so stiskajoči si useša bežali, kakor zajci.«
Med takimi prijetnimi razgovori sva se bližala vedno bolj notranjščini svetih nebes. Že prej omamljiva krasota postajala je vedno večja. Ves očaran sem obstajal na potu, da me je moral moj nebeški spremljevalec večkrat priganjati, da se nisem izgubil v veliki gnječi nebeščanov, ki so se prerivali po nebeških potih, ulicah in cestah.
Ko sva prišla s sv. Petrom nekoliko iz največje gnječe, spomnil sem se naenkrat svojega zadnjega pogovora na pregrešni zemlji, pocukal svojega spremljevalca za rokav njegove halje in ga boječe vprašal:
»Ljubi sv. Peter, ne zameri mi, če te bom nekaj vprašal.«
»Le ven z besedo, saj beseda ni konj!«
»Ljubi sv. Peter, ali je resnica, da mi Slovenci nimamo nobenega zastopnika med nebeškimi svetniki.«
Grmeč krohot je bil prvi odgovor mojega spremljevalca, drugi pa mal kašelj, ker se mu je dim iz pipe zaletel v sapnik, tretji pa njegove besede:
»O ti preljuba slovenska nedolžnost, kako moreš tako priprosto vprašati. Narod trpinov naj bi bil pogubljen in zavržen od našega predobrega nebeškega očeta! Narod, katerega se danes na zemlji od vseh močnejših sosedov in od strani lastne hišne gospodinje tako kruto in neusmiljeno preganja, kakor so preganjali bohotni pogani nas prve kristjane, naj bi bil brez zastopnikov v zboru nebeških svetnikov! Ta bi bila pa lepa, da bi vnebovpijočim krivicam na zemlji še sledila krivica v svetih nebesih. Še prav veliko svetnikov imate Slovenci v nebesih in k najbolj odličnim bova skoro dospela, če stopiš le malo hitreje.«
Puhajoč kakor iz dimnika začel je sv. Peter tako hitro korakati, da sem ga komaj dohajal. Naenkrat se je ustavil, me prijel za roko in mi pokazal skupino nebeščanov, ki so se prijazno menili med seboj.
»To je že ena skupina slovenskih svetnikov ,« šepnil mi je sv. Peter na uho »in to so ravno najodličnejši svetniki. Na zemlji so živeli pošteno in vzorno, ljubili iz dna duše svoj uborni narod in njegov mili jezik, a ne samo s ceno besedo, temveč z blagoslovljenimi dejanji. Pritrgovali so si od ust, delali neumorno noč in dan in božji blagoslov je bil ž njimi. Nakopičenega bogastva pa niso metali v nenasitno žrelo vedno lačnih bogatinov, ob slovesu iz doline solz so je naklonili največjemu revežu na zemlji, ubogemu in zatiranemu slovenskemu narodu, da bode z njim reševal svojo negodno deco iz grabežljivih rok roparskega soseda in jo ohranil sebi in svoji blagodoneči materinščini. Le poglej jih, menda jih bodeš spoznal.«
Obrnil sem svoje oči proti skupini svetnikov in zazrl med njimi može in ženo, katerih imena so z zlatimi črkami vklesana v hvaležna srca zatiranih Slovencev.
V sredi med častitljivima starčkoma Viljemom Pollakom in Dr. Franom Košmeljem stala je ljubeznjiva matrona Marija Vilhar, na desni Viljema Pollaka idealni mladenič Karol Kotnik, poleg njega skromni Ivan Fabjančič in ves ta krog je zaokroževala krepka postava Frana Babiča ...
Ko sem s strmečimi očmi gledal prijazno se razgovarjajočo skupino slovenskih svetnikov, šepetal mi je na uho nebeški vratar:
»Tu imaš živ dokaz za resnico mojih besedi. Tu zreš na lastne oči slovenske svetnike, ki uživajo največje spoštovanje med svojimi tovariši in mej vsemi nebeščani. Trnjevo pot do nebes so si ugladili s svojim poštenim in vzglednim življenjem, čast svetništva jim je pa podelil naš predobri nebeški oče v priznanje njihovega največjega dobrega dela, posvedočenega po njihovih oporokah ...«
V tem hipu sem se vzbudil ...
Brez premišljevanja in obotavljanja sem vstal, stopil k svoji pisalni mizi in zaupal svoje čudežne sanje belemu papirju ...