Svetonočna vizija …

Svetonočna vizija ...
Fran S. Finžgar
Izdano: Slovenec 36/296; 1908
Viri: dLib 296
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kakor popotnik ob studencu, tako so se ustavile njegove misli – sveti večer. Ko se je razgrnil vonj kadila po hiši, ko je odzvonilo sveti noči, se je zaklenil v sobo, prižgal luč in sedel v naslonjač. Krog njega knjige, listi in listine.

Sezi, čitaj, študiraj!

Župnikova roka se pa ni ganila. Nocoj? Nè! Sveta noč! Tako skrivnostna je, tako tihega pričakovanja polna, da bi jo oskrunilo delo. S svečano grozo je razlito koprnenje preko cele zemlje. Ožarjena okna po dobravi, po hribih zro čakajoča v zasneženo naravo; vse te stotere nočne oči gledajo – in čakajo velikega trenotka. In čakal ga je tudi on, čakala njegova duša. Tok vsakdanjih skrbi je obstal in onemel, kakor bi hipoma gromeči slap izpremenila zima v ogromen kristal ...

Sveta noč tako čista, da bi jo omadeževal šum listov čitane knjige ...

Župnik je zaklopil oči in upognil glavo. Njegova duša je vzletela nazaj – kakor probujeni metulj od rože do rože – v preteklost.

Na noči, ki je bila oškropljena z njegovo srčno krvjo, je obstala. Zagledal je samega sebe – prepojenega s trpko bolestjo – in se je nasmehnil.

»Prva sveta noč, ki me je vrgla proč od družbe,« je prevdaril in se zopet nasmehnil.

»Otrok sem bil. v srcu prvi trn, zato me je tako bolelo.«

In gledal je samega sebe v bolesti in ni se smilil samemu sebi.

Prva sveta noč v tujini!

S starim, čemernim župnikom sta povečerjala. Nič svetonočnega razpoloženja. – Govor se je zatikal, ustavljal. Čemerni župnik se je ozrl na uro.

»Lahko noč!«

Kapelan je ostal sam – razočaran. S široko razprtimi očmi je gledal za župnikom. V hipu se ni zavedel, da bi mu odgovoril. Ko so se bila vrata že zaprla, je skoraj jecljaje ponovil »lahko noč«.

Tedaj ga je zgrabila čudovita mržnja.

Da je odšel? Nocoj, na sveti večer? Spat – ali kam? Nocoj spat! Grozno! Trohice poezije ni v njegovi duši – ni je! In če je ni, naj bi bilo spoštovanje do svetotajnega večera. Tudi tega ni. Ničesar ni v njegovi duši, prazno je njegovo srce. Kakor pusta noč z meglo nasičena. Ko bi prižgal luč, se ne posveti. V meglo se zavije, brli, pa ne sveti, na jezo človeku, ko jo ugleda. Mladeniča je napolnila grenkost.

Kakor bi se stene ozke obednice začele bližati druga drugi, kot bi se nižal strop in mu grozil, se je prestrašil. Občutil je tesnobo, kakor je še ni okusil. Strahoma. kakor begunec je bežal iz sobe – v vežo – iz veže vun – v ledeno noč.

Ko so zagorele nad njegovo glavo zvezde, ko so od gozda iztegnile njemu pozdrav črne jelke v slovesnih, belih rokovicah dolge roke, je vzdihnil. Hrepeneče se je ozrl na zvezde, celo roko je dvignil proti njim, kot dete iz zibeli. – Toda zvezde so gorele v kipečem ognju, v družbi milijonov, njegov koprneči vzdih jih ni dosegel. Pomežikovale so si med seboj z drobnimi očesci, trepetale in se nasmihale – pa ga ogovarjale:

»Kaj hodiš, popotnik, v ledeno noč sam? Nocoj ne utegnemo! Ne kali nam veselja!«

In popotnik se je ozrl v gozd. Stokrat se je že nagovoril ž njim, stokrat ga je potolažil, stokrat ga razvedril. Njegova duša je ogovorila jelke. Ali nocoj – kaj je to – še odmeva ni od gozda!

»Hodi, popotnik, ne moti nas! Roke čakamo, ki snema prokletstvo z zemlje in jo blagoslavlja ... Ne gazi s kruto nogo po zemlji. da bi ječala nocoj, ko čaka blagoslova ...«

»Tudi ti, moj gozd, in ve zvezde – vse kakor župnik! Hodi, lahko noč ...«

In šel je in se vrnil v svoj skromni stan. Tam je legel v temi – in tema je zagostila njegove trudne misli. Iz srca se je odprl krvavi vir, katerega je priklical prvi trn življenja. Prijel je za grenko kupo – izpil napoj do dna in trpel. – Trpljenja pa ni razumel ...

Župnik v naslonjaču je gledal samega sebe prepojenega z grenkostjo prve svete noči, in ni se smilil samemu sebi.

»Otrok še – prvi trn zato je bila tolika moja bolečina!«

In vnovič se je nasmehnil in se vnovič zamislil.

Njegova duša je obvisela na sveti noči – oškropljeni z grenkim žolčem, razdejani z dvomom, z izpodkopano vero.

Ni bil več mladenič takrat, ni bil mehko dete, sanj in sluteni polno. Bil je mož. Že je bila izhojena pot, koder je hodil. Stopinje njegovega truda so bile globoko vgažene v rodno grudo. – Stotine brazd je sprejemalo njegovo delo. Srce ni občutilo več trnov. Z mečem in mogočnim zamahom je bilo ranjeno – ne enkrat, obronek ob obronku – kakor se spodobi vojniku. Prepričan je bil, da sedi in jezdi preko ravnine in da ga ne pahne stotero naperjenih kopij na tla in ga ne poniža.

In vendar se je zgodilo. Zablisnila je nova ost, iz noči je udarila, zadela. Mož je ležal na tleh.

S širokim žrelom je zazeval vanj dvom.

»Čemu tvoje delo, čemu tvoj napor?« je govoril dvom. »Tvoj rod leži na tleh, navajen, da ga pogazi vsak, ki gre preko polja. Ti ga kličeš, on je gluh, ti mu daješ bisere, on jih meče v blato – igračo za bogastvo, napotje sužnju. Če ga božaš, ga razjeziš, ker ljubi bič. Če mu porineš voz, te pogleda grdo, ker je navajen le coklje in zavore. Če mu ponudiš na dlani srce, vzame je, kakor lisjak kos jedi, pa jo nese v gozd, se nasiti in se ne vrne, da bi rekel, zahvaljen za dar. – Ne dvigaj torej, kar je na dnu! Ne bo plaval gramoz po vrhu reke!«

In mož na tleli, obdajan od trpkega dvoma, je zakričal z izpodkopano vero v svoj revni rod: Proč! Kamorkoli!

Njegov klic se je razlegal po ravnini – in ravan in gora je zaječala. Zgenilo se je tam, kjer je sodil, da vlada smrt, vzbrstelo je, koder je mislil, da je skala, zagorelo je, kjer ni slutil ognja.

Toda mož je šel – pregnan in zmagan od dvoma. In takrat je šele občutila njegova duša, kaka bolečina je, ko se trgajo vezi, s katerimi si se priklenil na rod, kako lije kri v potoku iz srca na grudo, katero zapuščaš – kako nenadoma vstajajo oni, katere si vzredil in vzgojil, kako se dvigajo s tal, od dna in kipe kvišku, kamor si jim pokazal.

»Nazaj, krikne srce. Ne more, ne sme. Mož je govoril, mož ne sme nazaj. Naprej – napolnjen z zadnjo gorjupo pijačo – naprej!

Župniku je obsvetila radost obličje, da je dvignil glavo – in ponovil: »Naprej! Moja vera je velika, moje srce sluti – veliki dan ...«

Zasvetile so se njegove oči, kakor videcu; pokojno domovino je preletela misel in se vrnila – srečna in upapolna.

Ha, giblje se na dnu! Tlačeni bo planil kvišku. Že rožljajo verige – napenjajo se in pokajo. Ljudstvo vstaja –. To je tisto ljudstvo, ki se ne oblači v mehko, ki ne biva v palačah! Oj vi, ki ste v mehko – oblečeni vi v zlatih palačah – praznujete sveti večer in govorite o Betlehemu, kakor o veseli bajki. Pa vi ne poznate hlevca, ker ne poznate koč in ne brlogov in ne trpljenja v njih – in se ne zavedate moči, ki se dviga z mogočnih ramen in vstaja. Vstajajo, ki so bili gaženi – že vre na dnu, vi – oholi – vi pene na vrhu kipenja, pomnite, da je v svetu pisal zgodbe trpin – pisal jih, ko se je prebudil osuvan in zbičan. Vse veliko se poraja z dna. Betlehem – razkošnega bogastva poln – je vrgel seme iz sebe na temno ravan – na dno zapuščene votline. Pa je vzklilo od tam iz nizkosti – rastlo in razprostrlo veje drevesa čez zemeljsko oblo. Tako tedaj, tako sedaj. Pene bodo splahnele – gramoz od tal bo pa zidal novo stavbo. Ljudstvo dela in trpljenja, kovano kakor jeklo, bo zadonelo kakor bron in zapelo novo pesem – o rojstvu, ki se je spočelo v trpljenju –, ki je bilo nošeno v odpovedi in porojeno v gorestih. – In tedaj porečem: bratje, napočil je sveti dan, rodil se, kakor sveti Božič, na trdem ležišču, pahnjen od bogastva proč – v hlev. Veseli se, moje ljudstvo; treso naj se zlati stoli in svilene halje naj oblečejo raševnik – zakaj poraja se med narodi veliki dan – od dna – od ljudstva ...