Svetonočni čudež

Osebe: R e v š e k, bolehen kočar. L i z a, njegova žena. Jakec , Francka Tončka. otroci. (Godi se na božični večer v preteklem času.)

I. prizor. (Siromašna sobica s preprosto opravo. Otroci postavljajo jaslice na desko, ki leži na mizi, obložena z mahom. Oče in mati sedita pri peči v medsebojnem razgovoru.) Revšek (pokašljuje): Božič je praznik veselja, človek je pa tako nesrečen . . . Daleč nas je privedla revščina in bolezen! Liza: Jutri je sveti dan, pa ne vem, kaj bom skuhalo za kosilo. Revšek : S sosedom seveda nisi govorila. Gotovo ga ne omaje nobena prošnja . . . Liza: Ozmerjal me je in zapodil. Po božiču nam bo prodal hišico, ako mu ne vrneva posojila, Revšek (obupno): Kaj bo z otroci? Kdo se jih bo usmilil? Liza: Dala jih bova dobrim ljudem. Jaz pojdem služit, ti pa .. . Oh, kako se mi smiliš! Revšek : Prijetno mi je bilo delo, dokler sem mogel delati. Rad sem šel lačen spat, samo da so imeli otroci svoj košček kruha. Liza : Brata prosi, naj te vzame pod streho. Posestvo ima in odpravil te je z majhno doto. Uvidel bo, saj je razumen. Revšek: že ob misli na ta korak se mi šibe kolena. Potem bomo ločeni za vedno . . . Liza : Zame ne skrbi. Toda otroci, ti ubogi črvički! (Si otirata solze.)

II. prizor. Francka (priteče k materi): Mamica, kdo je Črviček? Mati (jokaje): Ti in sestrica, pa Jakec, vi vsi ste ubogi črvički. Tončka : Zakaj crvicki, mamica? Mati: Zato, ker ste majhni in si ne morete sami pomagati. Tončka : Pastirček tudi crvicek? (Kaže izstriženo podobo betlehemskega pastirja.) Mati: Ni. Pastir je velik; saj vidiš, da ima palico in brado. Francka : Močan je, ovcico nese na rami. Tončka : Kam nese ovcico, mamica? Mati: V hlevček Detetu, ki leži na slami. Francka : Ali mu angelci tudi kaj nesejo, mamica? M a t i: Prepevajo mu in proslavljajo njegovo rojstvo. Tudi ti znaš tisto pesmico, ki sem te jo naučila. Francka : Pa Jakec jo zna tudi in Tončka bo tudi pomagala. Samo jaslice moramo prej napraviti.

III. prizor. Revšek (ob pogledu na otroke): Mladost ne pozna skrbi, ki tarejo odrasle . . . Liza: Kljub uboštvu so živahni in krepko razviti. Oh, in čez nekaj tednov bodo pregnani iz rodne hiše .. . Revše k (obrnjen proti jaslicam): Ti, ki si v prvi mladosti okusil revščino in trpljenje, varuj nas te nezgode! Liza : Tesno sem navezana na to preprosto kočo. Trhle so njene stene in razdrapana je streha, pod katero sem preživela mlada leta. Moje matere oče je bil grajski hlapec in je graščaka nekoč otel nevarnosti. Za plačilo mu je podaril hišico in nekaj Vrta. Revšek: Tukaj je grajska gospoda skrivala denar pred roparji in tatovi. Mnogo premoženja je bilo nekdaj nakopičenega v teh prostorih. Danes pa zeva beraštvo iz slednjega kota. Liza : Gospod bo storil čudež ob dnevu stiske. Pogled na jaslice me prešinja z novim upom. On,ki je imel hlevček in jasli, ne bo dopustil, da bi nedolžni otroci ostali brez rodnega doma.

IV. prizor. Jakec (stopi pred mater): Ali smo siromaki, mamica? Mati: Da, Jakec. Kmalu bomo podobni siroti v Gregorčičevi pesmici »Siromak", ki jo znaš na pamet. Jakec : V šoli sem se jo naučil. Mati: O Bog, vsaj s tem nam prizanesi. (Bridko zajoka.) Francka : Zakaj jokate, mamica? Mati (proti jaslicam): O, Ti, ki si vsemogočen ohrani nam ljubo domačo streho! Oče: Prosite, otroci, vaše prošnje bodo uslišane. (Otroci obstopijo jaslice, sklonijo glave in sklenejo ročice.)

V. prizor. Jakec (pride k očetu): Atek, jaslice so narejene; pastirci in ovčice gledajo proti hlevcu in angeli plavajo nad njegovo streho. O č e: V kot jih bom postavil nad mizo. Jakec : V kotu je tema, atek, Postavite jih nad okno na polico. Francka (proseča): Na polico jih denite, atek! Mati (posredujoče): Pusti jim veselje, Lovrenc. O č e: Pa napravimo izjemo. (Postavi jaslice na polico.) Mati: Saj res ni bila napačna misel. Oče: Polica se maje, pritrditi jo moram na steno. Jakec, prinesi kladivo in žeblje! Jakec (prinese kladivo in žeblje ter opazuje očeta). Oče (nastavi žebelj na steno in udari s kladivom. V steni nastane luknja, kjer zapazi malo skrinjico. Vzame jo iz odprtine ter jo postavi na mizo. Odpre jo in osupne): Denar, otroci, denar! Sami tolarji in cekini! M a t i (presenečena); Zgodil se je svetonočni čudež. Pokleknite, otroci, zahvalimo se za izredno milost. Otroci pokleknejo okrog jaslic in zapojo »Sveta noč, blažena noč".