Svitoslav zajček
| Svitoslav zajček Luiza Pesjakova |
| |||||||||||||
Prvi prizor. StankoviČ (hitro sera ter tje hodi). Ivana (sedi na klopici in plete nogovico). StankoviČ. Prav šaljivi ste danes, gospica! Ivana. In vi, prav mrčijivi, gospod stotnik. StankoviČ. In dobro vem, zakaj? Ivana. Al res? StankoviČ. Ivana, nikar se ne smejajte, lepo vas prosim, nikar se ne smejajte. Ivana (srnejaje). Zakaj pa ne? StankoviČ. Ta pot vodi —------- Ivana. Na cesto. StankoviČ. Tako je ; če zdaj tukej ven grem — Ivana. Boste skoz vežina vrata zopet nazaj prišli. StankoviČ. O nikar se preveč ne zanašajte na mojo potrpežljivost. Primerilo se je — Ivana. Da se je marsikteri stotnik svoji ljubi že izneveril? O da, to se je že primerilo. StankoviČ. Zmiraj šaljiva, zmiraj dobre volje! Meni se zdi, da se veselite moje otožnosti. Ivana. Ne zamerite, častiti gospod stotnik, al v resnici vam povem, da vaša nevoljnost je zadosti komična, in da zares ne urnem, kaj da pomenja. 1* 4 Stankovič. Tega ne umete? ¦—Zato, ker nočete povedati, zakaj da se vam je od nekaj časa ravno ta klopica tako priljubila. Ivana. Saj sem vam že rekla, da le zavolj tega, ker tukaj tako lepo v senci sedim, ker sem blizo doma in ker vidim na cesto. Stankovič. Na cesto? Hm, hm, ta izgled je gotovo prav prijeten in prav premenljiv, častita gospica. Ivana. O da, visoko častiti gospod stotnik. Stankovič. In včasi ogledujete tudi hiše, ki so vam nasproti? Ivana. Včasi — — Pa kaj me izprašujete, gospod stotnik, kakor, da bi bili oster sodnik in jaz, uboga, kriva hudodelnica. Kaj vam neki na misel hodi? Stankovič. Ivana, ljuba, draga Ivana, nikar me nesrečnega ne storite! Ivana (opouašaje ga). Ljubi, dragi stotnik, nikar ne bodite tako smešni! (smejaje). Kaj je že Na zadnje boste še mehkočutni. jlahni gospod stotnik, dajte osed-ja konja, zasedite ga in kake pol ajte, to vam bo muhe pregnalo, izpametite, se zopet vidiva, (se Do tistihmal z Bogom. (Odide v hišo). spet to? (vstane). r/ lati svojej urice jahi Kedar se prikloni). s Drugi prizor. Slankovic, (sam). Kako jezično in trmasto mi odgovarja! Ako bi pa vendar prav ne imel, da sem sumljiv? Ako bi bila ona izvolila to klopieo zares le iz nedolžnih namenov? — O ne, ne, preveč marljivo išče, da bi bila tukej sama, in vsa zmešana je, kedar jo tukej najdeni! Kdo ve, iz enega onih oken je morebiti kak golobradec z medle-čimi očmi sem pogledaval — te poglede je ujela, tudi ona se je začela po njem ozirati, mladi človek je zmiraj predrzniši, jo pozdravlja, ona se mu smehlja, on gre mimo nje, jej vošči „dobro jutro," potem stopi enkrat na vrt, začneta se pogovarjati in na zadnje . .. (se smeja). Ha, ha, ha, borim se s ,,fantomom," in se vnemam, kakor da bi gospoda kteri tukej nasproti stanuje, že na dvoboj klical! — Al, ako bi zares tak gospod tam prebival, ako bi . . . (se vsede ves zamišljen ua klopieo). Tretji prizor. Jakob (pride s ceste). Stankovič. -Jakob. Pridrznem se, vam dobro jutro voščiti, gospod stotnik. 6 Stankovič (mrčljiv). Dobro jutro. Jakob. Lepo vreme je danes, gospod stotnik, al vroče, vroče, — Stankovič. Tako? Jakob. Lekarnik v oni hiši mi je ravno pravil, da njegov toplomer, al kako se že tej reči pravi, kaže že 18 stopinj. Stankovič. Kje je ta lekarnik? Jakob. Nasproti, v hiši z zelenimi zatomieami. Stankovič (ga izpraševaje). Al si znan v hiši z zelenimi zatornicami? Jakob. Se ve da. Lejte, gospod stotnik, kedar nimam zvečer kaj opraviti, pred hišo gori in doli hodim, se vsedem pred vrata, in potem je zmiraj kaj razgovora s sosedom; eden pravi belo, drugi črno, in tako se vse zve na svetu, saj to sami dobro veste. Stankovič. Umem te. Al veš, kdo v oni hiši stanuje ? Jakob. To se razume samo po sebi. Pri tleh stanuje lekarnik, prav moder človek, al — Stankovič. Al? — Jakob (se prime za glavo). Tukej mu manjka, veste, gospod stotnik, vso doto svoje žene je že zapravil, čudne reči uganja, morda celo poskuša, zlato narediti ? Na nič bo prišel, to vam povem, boste že videli — na nič bo prišel. 7 Stankovič. Kaj mi je nek vse to mar. Kdo stanuje v prvem nadstropji? Jakob (hitro in jezično). Vaša volja naj se zgodi, gospod stotnik. V pervem nadstropji stanuje doslužen uradnik, star skopuh, s svojo ženo, ki je tako lakomna baba, da nobenemu revežu vinarja ne privošči. Denarja ima veliko stari stiskavec, saj je hišni gospodar. Med nama govore, gospod stotnik, dosti bi bilo povedati, kako da je prišel do tacega bogastva, al vsega vendar ni verjeti, kar ljudje pravijo — Stankovič (na stran). Zdaj se je ugrel, kroniko vse kise moram poslušati, da se na zadnje prepričam, da sem bil sumljiv neumnež. (glasno). Le naprej, starček, zvesto te poslušam ! — Jakob. V drugem nadstropji stanuje vdova z dvema hčerama, kteri bi se radi možili. Veste, gospod stotnik, ti dekleti ste tak6 rekoč že ,,passees," al še zmiraj se delate mladi in z očmi neusmiljeno streljate, pa med sabo se kregate in prepirate ves ljubi dan. Stankovič (zamišljen). Tako? — In kdo stanuje v tretjem nadstropji? Jakob. V tretjem nadstropji prebiva neki profesor. Stankovič. Star al mlad? Jakob. Blizo šestdeset. Vdovec je in sestro ima 8 pri sebi; vse časti vreden mož je, al strašno dolgočasen. Njegova sestra hodi vsaki dan na kavo k gospej v drugem nadstropji, in ondi jo bodo popolnoma pokvarili. Pred kratkim je profesor gostača vzel — Stankovic (pazljivo). Gostača? V kteri izbi ta gostač stanuje? Jakob. Le-sem na cesto. Iž njegovega okna se ravno sem vidi. Glejte, gospod stotnik, z one klopice se ravno tje prav dobro vidik njemu. Zadnje okno je, na desni strani. Da, da — tam stanuje, in Zajček mu je menda imč, Svitoslav Zajček. Stankovic (na stran). Vendar sem prav imel! — Lekarnik, uradnik, profesor, vsi ti niso nevarni, al gostač, gostač! (glasno). In ravno le-sem vidi? Jakob. Ravno sem, gospod stotnik. Prav nježno iz-bico ima, lepo zeleno opisano, cvetice na oknu, in kanarčeka ima, tacega mičnega tička. — Stankovic (zamišljen presliši, kar je Jakob rekel). Al je čeden? Jakob. Lep je, lep, gospod stotnik, in peti zna, da ni kmali lepšili glasov slišati. Stankovic (skoči kviško). Ali res! tako lepo poje? Jakob. Neizrekljivo lepo. Grgra in treslja s glasom, da ga je veselje poslušati. Gospica Ivana ga večkrat posluša, in ga ne more prehvaliti. 9 Stankovič. Gospica Ivana ga hvali? Jakob. Se ve da, in meni se zdi, da ve, da ga gospica rada sliši, kajti če ona tukaj na klopici sedi, še enkrat tako lepo poje, včasi skoraj prevzetno — Stankovič (na stran). Zmiraj boljše! Le zato poje in grgra, da ga Ivana opazuje. O seasom bo že še bolj predrzen, vse se bode zgodilo, kakor sem previdil! (glasno). In mlad je tudi, kaj ne? Jakob. O da, in ljubeznjiv! tako ljubeznjiv! Zlatorumene barve je, in črno piko ima na glavi — Stankovič. Presneto, človek, kakšne neumnosti bledeš? Kdo je zlatorumen, kdo ima črno piko na glavi? Kdo, ti prismojenec, kdo? Jakob. No, kdo drugi, kakor kanarček mladega gospoda Zajčeka. Stankovič (pade na klopico). Kanarček! Človek bi znorel! (jezno Jakobu). Ti si najneum-nejši strežaj, kterega sem videl v svojem življenji. Jakob. Bog pomagaj, gospod — — — Stankovič. Molči! saj nič ne razumeš! (na stran). Al vendar, vendar, kdo ve — — kanarček je morda le pripomoček do znanja! Le počasi, vse bom zvedel, al suma ne smem obuditi. Ako pa tiček za zelenim okencem resnično hoče zaljubljeno žvrgoleti, hočem 10 mu tako vižo zažvižgati, da se je bo gotovo še dolgo spominjal. (Odide, na cesto). v Četrti prizor. Jakob in kmaii tudi Ferko. Jakob. Da bi le vedel, zakaj da se gospod stotnik tako jezi? Kaj mu je neki mar, da je kanarček zlatorumen in da ima črno piko na glavici? Al res je, naj pravi, kar hoče, saj ga je gospod Zajček pričo mene kupil. Ferko (pride iz hiše, s pismi v roki). Tukej spet stoji, in se z modrim zrakom pogovarja, ti lenuli, ti! Jakob. To je vendar od sile! Ravno me je kregal gospod stotnik in mi dajal marsiktero ime, in zdaj ste še vi prišli — Ferko (mrzlo m ogledovajc pisma). Stotnik? Stotnik je bil nepriljuden? Jakob. Da, pa da bi le vedel, zakaj. Prav pripravno sem mu pripovedaval od kanarčeka, — v hiši tam nasproti, — kterega je gospod Zajček kupil — Ferko. Zajček, nasproti stanuje neki gospod Zajček? Ali že davno? Jakob. Še-le 10 al 12 dni. Ferko. Vendar ne bo tisti Zajček, s kterim sem služil pred letom v eni pisarnici v Trstu? 11 Jakob. Da, da, slišal sem, da je iz Trsta. Ferko (smcjajc). Hahaha, preljubi moj Zajček! Kolikokrat sem se mu smejal! Jakob. Al je tako vesel gospod? Ferko. Nikakor ne, al jaz in moji tovarši smo ga za norca imeli. On je nedolžen ko go-lobček in boječ, kakor žival, od ktere ima ime. Vse na besedo verjame, kar se mu pove; ako bi mu zdaj rekel, da sem finančni minister, se ne bo predrznil dvomiti nad mojo besedo. Prerad bi zvedel, ali je ta Zajček res tisti, kterega poznam. Povej starček, kakošen da je, saj ga poznaš, kaj ne? Jakob. Se ve da. Meni se zdi prav pošten gospod, in čedno je oblečen. Mlad, bled člo-vek^je in črnih las — Ferko. Črnih las? — To ni moj Zajček. — Skoraj sem pozabil, povedati ti, da gospod Davorin hoče iti na sprehod. Jakob. O, tedaj moram hitro — Ferko. Se ve da — klobuk in palico prinesti in suknjo skrtačiti, — hitro, hitro Jakob pojdi, kamor te kliče dolžnost. — Še nekaj, nesi ta pisma na pošto, pa še danes, al me umeš? Gospod Davorin jih je ravno spisal in ima silo ž njimi. Hoče, da bi mu jih jez sam odpravil, al jaz sem za kaj višega rojen in ne vtegnem ukvarjati se s tacimi 12 krparijami. Na sprehodu je zdaj vse, kar je lepega v mestu; ne bi bilo prav, da bi ondi tudi meno ne bilo. Jakob. Dajte mi naglo pisma, gospod bo že nejevoljen. Ferko. Kako si marljiv v službi! prežlalitna, a meni neznana čednost, kako me v srce veseliš! Na, tri pisma so, prvo v Beč, drugo v Pariš in tretje v London. Zdaj ti nimam nič več povedati, Bog te spremljaj, zvesti služabnik svojega gospoda! Jakob (vtakne pisma in odide hitro v hišo). Peti prizor. Ferko hoče ravno na eesto, kar mu pride Zajček naproti. Ferko (k Zajčeku, kteri si skoraj ne upa v dvor stopiti). Ne zamerite gospod, al iščete koga ? Morda gospoda Davorina? Zajček (se začudi). Kaj vidim, Ferko! tebe tukaj najdem? Ferko (ravno tako). Zajček! Al je mogoče, po glasu te še le spoznam, lepi mladeneč! Al povej, kaj da to pomeni? V Trstu je tvoja glava žarela, kakor gora v večernem solncu, in zdaj je črna ko viharna noč o mlaji. Od kod to? 18 Zajček. Pst, ljubi Ferko, nikar me ne izdaj. Ti si v tem mestu edina živa duša, kteri je znana moja skrivnost — ferko (smejaje). In skrivnost morajo rdeči tvoji lasje tudi ostati, kaj ne? Hočem ceniti gro-zovitno to skrivnost. Al zakaj žaluje zdaj tvoja glava? — Zakaj si barvo premen.il, kakor marsikteri časnikar, zakaj igraš „rouge et noir?" Zajček (zdihovajc). Zmiraj tisti, zrairaj prevzeten, zbadljiv in šaljiv. Ferko. Zmiraj tak, in težko, da bi bil kdaj drugačen. Spovedaj se vendar, črni hinavec, kdo ti je nadušil misel, da se z baroko pokrivaš ? Zajček (boječ). Al se mi pozna, da nosim baroko? Ferko (smejaje). Kako se boji! Bodi brez skrbi, sam jaz poznam mojstersko to delo, in to le zato, ker mi je znana tvoja skrivnost. Zajček. Kaj ne, da se nič ne pozna ? O Ferko, rdeči moji lasje so moja nesreča! Ferko. Pač smešno! Nikar si kaj tacega ne umišljaj. Zajček. Res je, kar pravim. Ce ljudje tega tudi ne povejo, vendar imajo „antipatijo" zoper — (tih in boječ) al me nobeden ne sliši? Ferko. Nobeden, kakor jaz, in jaz sem „nobe-den" kakor pravi mnogokrat gospod Davorin. 14 Zajček. O taki lasje so nesreča! Pisarnico, v kteri sva skupej služila, sem zapustil pred dvema mescema, iskaje zastonj druge službe ; povsod, kjer sem se ponujal, so me čudno in debelo pogledovali, s pleoi migali in pot mi kazali. Zakaj? — le zato (se kornej premaga) ker sem imel — rdeče — lase! Ferko (smejaje in z glavo majaje). Al so ti to povedali ? Zajček. O ne, al jaz sem jih hitro umel. Po tem sem bil prav žalosten, culo sem povezal in zapustil nehvaležno mesto. Predno sem odšel iz Trsta, kupil sem si Se črno to baroko in sam pri sebi sem rekel: Pojdi, ubogi Zajček, daleč, daleč preč, v drugo mesto, tam kjer te nobeden ne pozna — Ferko. In prišel si sem ko črnoglavček! — Gotovo te bodo zdaj v vsaki pisarnici lep6 prosili, da jim služiš, ker si tak lep mla-deneč! O prebistra črna glava ti! — Zajček. Zdaj sera 14 dni tukej in včeraj sem zvedel, da se služba v kupčijski pisarnici gospoda Davoz-ina oddaja. Ferko. Ali mi hočeš zopet tovarš biti? Zajček. Ali ti morda ni prav? Ferko. (slovesno). Predragi moj Svitoslav, kako moreš kaj tacega izreči? Nisva bila K vedno eno srce, ena duša? 15 Zajček. Tega se ravno ne spominjam. Dostikrat si me vjezil. Ferko (smejaje). Vjezil? Saj ni mogoče, da bi bil ti kdaj jezen. Zajček. Da bi tako ne bil! — Za norca ste me vedno imeli, in ti si bil vsem napelje-vavec. Zadosti tega; povej mi, kdaj bi bilo mogoče govoriti z gospodom? Ferko (šaljivo). Redar bode, bo velika čast za njega. Zajček (jezen in med smehom). Danes spet ni govoriti s teboj! (polglasno). Ferko, resnično mi povej, ali nisem tak bolj všeč vsakemu, kteri me prvikrat vidi? Ako ne bi baroke imel, ko bi stopil pred gospoda Davorina (počasi) z r — rdečimi lasmi — kdo ve — Ferko (na stran). Ne odjenja! Zajček. Kaj praviš ? Morda ima tudi gospod Davorin žalostni ta predsodek — Ferko. Predsodek? Ljubi prijatel, kdo nima kacega predsodka? Zajček. Menim predsodek (se obrne in boječ okol sebe pogleda) zoper — rdeče lase? — Ferko (na stran). Spet ga moram za norca imeti, ni drugači. Zajček (silno). Govori vendar, ljubi Ferko. Ferko (slovesno). Slišal si, kaj sem imel ugovarjati barokini sistemi, al odkritosrčno ti moram reči, da si popolnoma prav imel. Za- 16 lostno je, da še ljudje boljšega stanu, še zdaj v 19. veku, neumni predsodek rede in da se ne morejo znebiti take smešne „idiosinkrazije." Zajček (zmir&j bolj boječ). O tako sem vendar prav imel! Tudi gospod Davorin ima antipatijo zoper — — Ferko (ko popred). Dober angelj ti je navdihnil srečno misel, da si premenjen sem prišel. Ne morem ti dopovedati kako da gospod Davorin sovraži rdeče lase. Preskrbno vari svojo skrivnost in zanašaj se na-me. Zdaj te morem zapustiti, gospod Davorin bode precej tukej. „Noir gagne, rouge perd, mon ami!" (Odide na cesto smeh ga skoraj premaga). Šesti prizor. Zajček sam. Vendar je dober človek, ljubi Ferko, pri vseh svojih šaljivih posebnostih. — Gospod Davorin ima tudi žalosten predsodek! — kdo bi to verjel v naših razsvetljenih časih? To je res divjaško! (se pokrije jezno s klobukom, kterega je popred zmirej v roki držal). Kaj vse pomaga, vdati se moram v to, kar se premeniti ne da! — Le škoda, da nimam zrkala, da bi se v njem dobro 17 ogledal, (zdihovaje). Težko mi je pri srcu, mrzel pot me obliva, in vendar mi je treba vse srčnosti, da bom gospodu všeč. Ce bode gospod zdaj ven prišel in pred mano stopil, bom gotovo ves zmešan od strahu, da moje skrivnosti ne zapazi. Ravno se spominjam, da me nobeden ni napovedal! — V hišo hočem iti, morda srečam kacega strežaja — za Božjo voljo — prepozno je! — (Poskoči nazaj, predno še gospod Davorin iz hiše stopi, in vzame klobuk tako hitro z glave, da baroka v njem obtiči, in da z rdečimi lasmi pred Davorinom stoji. Klobuk v roki drže, ga kar ne pogleda, in nikakor ne zapazi tega, kar se je zgodilo). Sedmi prizor. Davorin. Zajček. Zajček. Lepo vas prosim — nikar ne zamerite, častiti gospod, da se predrznem pred vase oči stopiti — al nobenega ni bilo — da bi me bil napovedal — Davorin. Nič ne de. Kaj bi radi? Zajček. Vam sem se hotel predstaviti; -- zaZaj-čeka se pišem -- Svitoslav Zajček sem — Dovorin. Svitoslav Zajček? Morda ste sin ran j cega profesorja Zajca iz Trsta? 2 18 Zajček. Da, da, to je bil moj oče, stari Zajec, in jaz sem njegov sin, mladi Zajček. Ali ste poznali mojega očeta, gospod? Davorin. Pred davnim sva skupej sedela v učilnici. Blizo 30 let je od tega časa. On je dosegel profesuro in jaz — neveden v učenostih, nisem druzega ko prost kupec. Ko vas pogledam, se mi zdi, da sem 30 let mlajši, in da ljubi moj tovarš, učenec Zajček pred mano stoji. Vsi ste mu podobni, to je njegovo obnašanje, njegov pogled, njegov glas! (smejajc). Necega smešnega prigodka iz šolskega časa se še prav živo spominjam. Vaš oče je rdeče lase imel — Zajček (se ustraši). Rdeče lase! Davorin (smejaje, al brez vsega nanašanja). Tega vendar ne bodete tajili? — Predrznil sem se neki dan prijatelja Zajčeka dražiti zavolj svitle barve njegovih las, al hudo sem se mu zameril, in izvolil si je takrat nekaj mojih črnih las v spomin tiste ure, toda vzel si je sam z neko silo ta spomin. Al pustiva zdaj stare čase. Povejte mi, kaj vas k meni pripelje? Zajček. Zelja, pri vas službo najti. Nadjam se, da moje učenosti — (dene klobuk, ne pogle-davši ga na klopico, vzame pričala iz suknje, da bi jih dal Davorinu , v naglici jih pa izpusti na tla, jih zopet pobere, i. t. d.). Naj ta pričala zame govore — _i9_ Davorin. (Pregledovaje pričala). Prav priporočljiva, prav dobra! (Mu jih nazaj daj. No, bova vidila; — presrčno me bo veselilo, sina starega tovarša pri sebi imeti. Zajček. O, premili ste, gospod! Davorin (se hitro bliža Zajčeku). Nikar ne zamerite — (seže eez Zajeekova pleča, mimo njegovih las). Zajček (stopi naglo nazaj , upogue glavo in zavpije:) Ah! — Davorin. Kaj vam je V Pajka sem spodil, kteri se je sprehajal po vašem vratu, in vi se plašite, kakor da bi vas hotel ugrizniti. Zajček. Le pajek je bil? sem mislil — Davorin (mu seže v besedo). Danes morate biti naš gost. Zajček. Preveč časti. Davorin. Brez ovinkov. Spoznala se bova pri tej priložnosti, in po kosilu bova vse za gotovo v red spravila. K svoji družini vas še ne morem peljati, ženske se ravno zdaj lišpajo, in v toaletno izbo nočem stopiti, tam mi precej na misel hodijo dolgi krojaški računi, kteri mi toliko denarja pobirajo. Ali si hočete vrt nekoliko ogledati, med tem grem jez na navadni svoj sprehod? Zajček. Ako dovolite — Davorin. Z veseljem. Menda, boste brez vodnika pot le sem nazaj našli. Pregledujte 2* 20 tudi zelniški vrt; ako se hočete moji ženi prikupiti, in ji ljubav storiti, morate zelje, kapus in okrovt visoko hvaliti. Pridna moja gospodinja zelje včasi sama poliva. — Da se kmali spet vidiva, ljubi gospod Zajček! (Odide na cesto). Osmi prizor. Zajček in kmali tudi Stankovič. Zajček. Prestano je! Sprejetje je bilo bolj pri- i'azno, kakor sem mislil. Ako bi pa gospod )avorin vedel, da imam ¦------; zdaj nočem ves vrt pregledati, da se bom pri kosilu prav modro pogovarjal od zelja in od repe. (ko se obrne, da bi klobuk vzel, zagleda stotnika, ki je ravno prišel). Sluga ponižni, gospod! Stankovič. Dober dan, gospod! Al hočete govoriti z gospodom Davorinom? Zajček (oplašen). O ne —¦ sem — hotel sem iti po vrtu sprehajat se. Stankovič (na stran). Po vrtu sprehajat, meni se zdi, da je mladi človek ves oplašen — Zajček (tudi na stran). Kako ostro me ogleduje — morda je ta gospod v žlahti Davorinu, (glasno). Ali imam čast, govoriti s sinom gospoda Davorina! O ne, saj sem že slišal, da gospod Davorin nima sina, morda bra- 21 tranec? — Kar tiče mene, jaz se pišem Zajček — Stankovič (silno). Zajček? — In tukej nasproti stanujete? Zajček (se ustraši). Da, tukej nasproti. Stankovič. In gospoda Davorina ne iščete? Zajček (zmiraj bolj strašljiv). Gospoda ne iščem, kajti — sem — (na stran). Že spet mi je tako tesno pri srcu. Ako bi le vedel, kdo da je ta gospod. Stankovič (na stran, in togotno preglcdovaje Zajčeka). Ta je lepa! To je gospod Zajček iz one hiše! Le sem se priplazi, da bi Ivano vidil, in prav na skrivnem govoril ž njo. Zajček (na stran). Kako me gleda! Tako hudo injezno;vdabi le vedel, kaj da to pomeni? (glasno). Častiti gospod, priporočam se vam! Stankovič. Potrpite še malo! (ostro pogledavši Zajčeka). Ljubi gospod Zajček, meni se smilite! Zajček. Jas se vam smilim? Ali smem vprašati zakaj ? Stankovič. (ko popred). Mislite, da ni znana vaša skrivnost ? Zajček (se zgrudi od groze). Znana je?! — Stankovič. Menije znana! Zajček. Vam, gospod? Stankovič. Da, ljubi moj. Mislili ste, da vas tukaj nobeden ne opazuje, da boste varno 22 in skrivaj delali, kar se vam poljubi — al kaj tacega se nikar ne nadjajte. Tega, česar v tej hiši iščete ne boste dosegli, nikoli, dokler bom jez na svetu. Zajček (na stran). Moj Bog! kako me sovraži. Gotovo jevžlahti gospodu Davorinu, in tudi on ima nesrečno antipatijo zoper — le z razločkom, da je gospod Davorin dober človek, med tem, ko je ta ves divji. Stankovič (na stran). Osornost moja ga je po2)ol-nama oplašila. Po sreči imam opraviti le z boječo šlevo, ktera bo kmali pregnana. Zajček (boječ). Al kako je vendar bilo mogoče? Stankovič (smejajc). Tedaj, al ste resnično mislili, da ste vse previdno skrili in da ni nobeden kaj tacega zapazil? Zajček. Zares sem to mislil. Stankovič. Al je mogoče! Ne umete, da drugi imajo tudi bistro oko, in da ravno tako, kakor vi iz svojega okna le sem gledate, tudi oni k vam vidijo? Zajček. Kje se vidi? (se ozira po svojem oknu). Od tukaj? Da, res je. Stankovič (razkačeno). Nikar ne delajte, kakor da bi ne vedeli, da se je tudi tje videlo. Zajček. Kaj pravite? Vas ne urnem? Stankovič. Nikar si več ne prizadevajte zamol-čati svoje skrivnosti. Saj sem tudi jaz tje gledal, in umeli boste, da sem pri tej pri- ložnosti marsikaj videl, o čemur^ste mislili, da je vsem skrito, (na stran). Ce tudi res ni, nič ne de, laž iz zadrege pomaga; je že ves mehak. Zajček, (na stran). Nesrečna moja navada, pri odprtem oknu se oblačiti! Morda sem enkrat brez baroke pogledal, neusmiljenež me je zagledal, in nesreča je bila gotova! Stankovič. Sicer ste — in k svoji sreči — še premalo gibčni v hlimbi. Omahljivost in strašljivost vaša je vsakemu očitna. In zakaj V Le zato, ker veste, da vaša skrivnost je v nevarnosti, in ker ste vedno v strahu, da bi je nobeden ne zapazil. Zajček (boječ). Prav imate, vedno se tega bojim! Stankovič (na stran). Zdaj je ves strt, in še enkrat mu hočem na dušo govoriti, (glasno). Nevarno igro počenjate! Kako ste se po-stopili prikrasti se v tako imenitno hišo? Zajček (osomo). No zamerite, al to je od sile in čez mero segate v to reč. Zvijače vendar zraven ni bilo nobene. — Stankovič (jezno). Puhlih misel ste, in vaše obnašanje je pač prav nepremišljeno. Vam se zdi majhna ree, pravičnega starega moža goljfati. Zajček (razžaljeno). Goljfati! — Moj Bog, saj je vendar le smešen predsodek —¦ Stankovič. Gospod Zajček — 34 Zajček. No, se ve da, mislil bi si bil lahko, da bi mi gospod Davorin odpovedal, ako bi bil zvedel — Stankovič. In — Zajček. In zato sem raj se danes zamolčal — Stankovič. Kaj, ste že govorili z gospodom Davorinom? Zajček. Pred četrt uro. Al mislil sem, da je boljše zatajiti to, kar ste vi zvedeli. Stankovič. Tako? Zajček. Prizadeval sem si, da bi službo dobil pri gospodu Davorinu, in nadjal sem se, da bode šlo vse po moji želji, al zdaj ste vi prišli — Stankovič. K sreči — gospod. Zdelo so mi je, da ste boječi in negibčni, „al tihe vode globoko dero," ta pregovor se na novo pri vas potrjuje. Dobro ste si jo izmislili! Hrepeneli sto po kupčij ski pisarnici, pri-lizniti ste se mislili gospodu, opazovaje njegove slabosti; potem pa ste mislili nenadoma k njemu priti, poklekniti pred njega ter mu vse razodeti. Zajček (smejaje). Menim, da bi ravno ne bilo treba priklona do tal, al celo teatralnega nastopa ¦— Stankovič. Zares, gospod, vase zanašanje se neverjetnosti dotika. Morda se bode pomanjšalo to zanašanje, ako boste zvedeli, kdo pred vami stoji — Zajček. Kad bi to zvedel, ker (očitno si prizadeva, srčnega se kazati) sit sem, da me neznanec krega, brez vse pravice! Slankovič (stopi s križem rokama pred Zajčeka, kteri že spet oplašen nazaj stopi). Za Stankoviča se pišem, in jaz sem — Deveti prizor. Poprejšnja. Davorin (kteri je konec pogovora vstopil in slišal zadnje besede; postavi se v sredo med njima). /)auorm,(stotnika lahno nazaj porine). Za Stankoviča se pišem, in stotnik sem v drugem dra-gonskem polku, pravičen mož sem, al silni naglež, da mu ni enacega. — Kaj vam je spet, ljubi stotnik, kaj se prepirate z mojim gostom? Zajček (boječ). Vrlo žal mi je, gospod Davorin, al napeljava tega prepira je - Slankovič. Zadosti važna, da je moje vedenje do vas opravičeno. Davorin (nevarno). Al res? Zajček. Nikar si toliko hudega ne mislite, gospod! Slankovič. O se ve da, majhna reč je — Zajček (Davorinu). Ko sem vas prosil danes za službo v vaši pisarnici, sem nekaj zatajil , ker vedel sem, da bi mi bilo škodit? 26 ljivo. Toda gospod stotnik izvedel je mojo skrivnost. Davorin. Govorite brez ovinkov od te skrivnosti! Kaj ste mi za tajili? (stotniku). Kaj ste vi izvedeli? Zajček \ . da imam — Stankovic \ na enkrat [ da gospod Zajček — Deseti prizor. Poprejšnji. Ivana (iz hiše). Ferko (s ceste). Stankovic (kteri Ivane ne vidi). Da se je gospod Zajček prikradel le-sem, da je z očmi lovil gospico Ivano, zaročeno mojo nevesto, — to sem izvedel. Ivana. Mene je z očmi lovil? Davorin (prevzetno pogledovaje druzega za drugim). Mojo hčer? Zajček (je nem od čudenja. Po kratkem oddihu, se na pol obrne proti Ivani, in na pol proti Davorinu). Lepo vas prosim, nikar ne zamerite — al kaj tacegale nisem nikdar mislil ne. Stankovic. Al je mogoče, Se zdaj boste tajili? Ivana. Gospod stotnik, presmešni ste! (Govo tiho z očetom). (Oddih). Zajček. Nikakor ne tajim! Stankovic (Davorinu). Al slišite! •— Zajček (stotniku). Umeli me niste, gospr 27 (vnet in silen). Nesrečna zmota je, nerazumljivi „qui pro quo." Stankovič. Ne boste mi ušli, ne; ali vas nisem bil tako napeljal, da ste mi sami razodeli svojo skrivnost? — in od tega še prav 10 minut ni — Govorite, al ni temu tako? Zajček. Da — al — Stankovič. Da, tako je, in ne drugači. Zajček (razsajen). Ne ne, tako ni!— (spetboječ). Vi mislite, da moja skrivnost je ljubezen do gospice Ivane, al to ni res! Jaz sem kaj druzega v mislih imel, in umela se nisva. Mirno me poslušajte, ako nočete, da pamet zgubim! (na stran). Povedati moram vse, če ne, se ne morem očistiti, (glasno al odlašamo). To, kar sem varno skrival, in česar nisem hotel gospodu Davorinu povedati, je (po oddihu — naglo) da imam rdeče lase! Davorin (se začudi). Da imate rdeče lase? Zajček. Da. Davorin. In to ste hoteli skriti? Zajček. Tako je, vedel sem, da imate antipatijo zoper rdeče lase, in zato sem tudi zamolčal, da nosim črno baroko — rin. Črno baroko nosite? Se ve da (zdihovaje) in to je moja skriv- ' — Lejte gospoa (hoče baroko z glave pa zapazi, da je nima, skoči h klobuku, iž njega vzame baroko, ki mu pa iz rok pade nu tla, od straha nem jo ogleduje). Stankovič (polglasno). Al mu hočem verjeti? Ivana (ravno tako). Le tiho, ljubi moj Otelo, pre-smešnega ste se storili! Davorin. Dragi gospod Zajček, za-me je res bila skrivnost, da nosite baroko, ker še le zdaj to zvem. Ali le prazne skrbi ste si delali. Kdo se je nek zlagal, da imam predsodek zoper rdeče lase? Zajček (pogleda skrivaj Perkota). Nekdo mi je tO rekel. Davorin. Le za norca vas je imel. Mislim da ne morem boljše skazati resnice svojih besedi, kakor da vas v svojo pisarnico vzamem - - al s tem pristavkom — Zajček. Da — Davorin. Da mi boste dali izdajavsko baroko. Hočem jo dati svojemu zetu v spomin današnjega nerazumljenja, in v svarilo, kako škodljiva in mučeča je ljubosumnost. Zajček. In tudi jaz bom gospodu stotniku živ „memento." Kedar me bode pogledal, gotovo se bode spomnil velike skrivnosti „o rdečih laseh!" —^_ Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.
NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA