Ko rosa mlad sem ležal
v zibeli perve dní,
lovil veselje zlato
z veselimi očí;
svetá še nesem umel
na nedrih matere;
nedolžnemu so ure
smehljáje vhájale!
Ti krasna, svitla deva,
ti rajska tičica!
Ti si mi priletéla,
z menój se radvala;
al jaz te nesem čutil,
ne stisnil na sercé;
oh, nesem ti poljubil,
ko materi roké!
Po travnicíh sem tékal,
nabiral sem cvetic,
užíval mirno radost
sred pevajočih tíc;
vsa zemlja mi je bila
zelenopisan pert;
življenje se mi zdelo
je cvetnih rožic vert!
Ti krasna, svitla deva,
ti blaga tičica!
Letála si krog mene,
zvestó me várvala!
Čutiti sem začenjal
ti čarodejno moč;
spoznal te vendar nesem,
pod lipo igrajoč!
Mladeneč cvetne dobe
premišljeval sem svet,
za dom in za pravico
in za človeštvo vnet;
kipelo je sercé mi,
živéle so roké;
vozilo se mi solnce
vedró je čez goré!
Ti krasna, svitla deva,
nebeška tičica!
Perút si mi dajala,
od tal me dvigala;
ti up si mi budila,
odpirala nebó;
al preden va-nje stopim,
zbežala si v megló!
Al zdaj, odkar možak sem,
dokaj dežel in mest,
po tebi zdihovaje,
prehodil sem in cest.
Zastonj so moji trudi,
ne najdem te nič več,
in to me je ranilo,
ko otrováni meč!
Oj krasna svitla deva,
ti svéta boginja!
Čeravno te ne vidim,
pa nisva ločena,
ker v sercu tebe slišim,
da mi šeptaš ljubó:
„Podala ti pred smertjo
še enkrat bom rokó!“
