Svobodna
| Svobodna Ivo Trošt |
| |||||||||||||
Tisočkrat si je želela iz sedanjega zapora nekdanje mladostne sreče. Življenje ji ni nudilo drugega nego trpljenje, zatajevanje, britkost, samo bol ob zavesti, da je kruto varana. Svojo svobodno mladost, svežost in živahnost je namreč poklonila Maksu zastonj. Lagal je tedaj, grdo lagal, ko ji je obetal življenje posuto s cvetjem. Za vse, kar ji je obetal, ji sedaj ne more dati ničesar. Zastonj si je tisočkrat zopet želela prejšnjo svobodo, zastonj uveljavljenje svojih pravic, ki jih je tako strogo zahtevala njena dozorevajoča mladost, njeno bujno prekipevajoče telo. Kako, ko ji Makso ne more odvrniti ničesar!
In vendar je zopet dosegla svobodo, čulo jo je sicer gluho nebo.
Poštarica je bila nekje na deželi, imovite rodbine, dobrih roditeljev, ki so hčerki lahko dovoljevali poleg stanovske plače še obilne podpore, da si je ogledala svet, izpopolnila znanje. Na vsaki večji narodni skupščini je brilirala v elegantni toaleti, z odličnim nastopom in prav vselej v izbrani družbi. Njena lepota in obenem sigurnost v vsakršnem položaj sta ji pridobivala povsod prijateljev in častilcev. Oglašali so se odlični ženini, hrepeneči po njenem denarju in njeni zunanjosti. Marica se ni mogla odločiti ne za ženina, ne za svatbo. Starši in sorodniki so jo karali, zakaj odlaša, ko vendar mladost beži, beži in se ne vrne nikdar. Ona jih je zavračala, da je življenje lepo samo v svobodi. Velika večina zakoncev se začne kesati, ko je svoboda že zapravljena – prepozno.
Morda je slutila, kaj jo čaka; zakaj odlašala je tako dolgo, da je že preštevala leta, ko mine mladost in ji ostane samo svoboda. In vendar je življenje lepo samo v mladosti. Zakaj bi si ga ne privoščila.
Na narodne skupščine vseh večjih prireditev v probujo narodne zavesti je redno prihajal tudi profesor Makso Pavlič. Lep ni bil, da bi dekleta tiščala za njim in bi ga zavidno opazovale mlade ženske, tudi ne zgovoren in zabaven, ali trdili so, da je vrlo naroden mož, odločen, svobodoljuben, pošten in – petičen. Tudi on je bil še samec ter ugovarjal nevoščljivcem v zakonskem jarmu, da je še vedno čas za sedmi zakrament. Povedal jim je, da mu zavidajo zlato svobodo, dočim so mu oni namigovali o neznanih sladkostih – bratovščine sv. Lukeža, ki je bil baje tudi pošten zakonski mož in celo – pisatelj. Pavlič je trdil, da je zakon zato zadnji zakrament, da se lahko vsakdo večkrat premisli, če ga je vreden.
V tem sta bila edina tudi z Marico. O neki priliki sta si jo priznala glasno in zaupno. Povedala sta še, da v zakonu ni denar poglavitni vir sreče. Za to je treba zadovoljnosti. Na letni skupščini naše šolske družbe je povedal profesor Pavlič sicer v pretrganih stavkih, toda v izbranih besedah strmečim zborovalcem, da nima narod in ne družba nič od tega, če mi na slavnostnih zborovanjih popijemo 10 buteljk več ali manj. Tudi ni posebne koristi, če se tu izusti 5 ali 6 govoranc v slavo domovini in Slovanom, sv. cerkvi in cesarju: za narod treba delati, še več: delovati. Vsi so ploskali govorniku, ki je sprožil tako koristno idejo, najživahneje Marica Črničeva, zakaj tudi v tem se je popolnoma ujemala z govornikom. Zato so ga soglasno izvolili družbenim tajnikom za bodočo leto, in prva, ki mu je čestitala na redkem odlikovanju in znaku zaupanja med slov. razumništvom, je bila zopet gospica Marica.
Profesor je začel misliti, da ji je zares več kot drugi. Tudi ona ni mislila drugače o njem. Saj sta bila vedno enih misli. Ponudila se mu je, da mu hoče pomagati v tajniškem poslu, ko bo preobložen s težkim stanovskim delom. Rade volje je sprejel profesor Makso Pavlič ponudbo krasne črnooke domorodkinje.
Takoj po završeni slavnostni skupščini se je začelo med njima uradno narodno dopisovanje. Še pred letom se je spremenilo v sladko priznanje srčne tajnosti, ki je bila obema že davno znana. Edina povsod in vselej, edina sta bila tudi v tem. Kdo naj jima moti ali celo krati srečo?
Meseca majnika, torej še pred veliko skupščino sta prejela za medsebojno sporazumnost še cerkveni blagoslov. S tem je dobila mlada zakonska sreča peroti in odhitela z njima preko morja v Benetke, Rim in še nižje doli v deželo pomaranč, limon, polente in pelagre. Celo na Vezuv sta šla pogledat peklenski dimnik, da bi slišala, kako se cro na peklenskem dnu v veliko veselje pravovernih kristjanov in vseh hudičev – kar celega sveta liberalci.
Šumelo je v žrelih in sikalo, kakor v daljavo se izgubljajoči brzovlak. Makso je razlagal svoji ne preveč lahkoverni ženici, da mora biti po teh glasovih sodeč pekel zelo zelo globoko pod njima, zakaj sicer bi moral spoznati nekaj znanih grešnikov že po glasu. Marica se je temu razlaganju prav srčkano smejala, se pritisnila k svojemu Maksu ter potrdila, da jo je groza tu doli sikajočih glasov, kadeče se sopare in raznih plinov. Kaj če se strese zemlja in ju zasuje z lavo? Profesor je pogorel s peklom in liberalci. Danes prvič nista bila edina v nazorih. Ne posebno zadovoljna s tem dogodkom sta se vrnila v neapeljsko okolico.
Ob zahajajočem solncu sta stala tisti večer na terasi in opazovala morje, opazovala krasno v bagru večerne zarje se kopajoče mesto.
»Marica predraga, tukaj je zemeljski raj«, dahne profesor in pristavi, da sta danes videla »Napoli poi Mori«. Potem se je nasmehnil hoteč ironizirati laški izrek, ki menda izraža: poglej Neapelj, potem umri: videl si zadosti. Opozoril je svojo Marico, kako so hudomušneži, kakor povsod, zasukali pomen reka od Neaplja na malo, ravno mestece Mori pod Vezuvom. To mora potnik, hiteč iz Neaplja na Vezuv, preiti. Tako vidi najprej Neapelj, potem Mori, seveda tudi razliko med obema. Pavlič je dobro čutil to premembo, dobro mu je del topli morski zrak, zakaj njegova prsa so bila zelo občutljiva.
Profesor Pavlič je bil namreč po svojem prepričanju pošten katoličan, prav kakor se spodobi. Imel je pa tudi nekaj človeških lastnosti. Med temi je bila poglavitna, da se ni branil božje kapljice, in druga, ne manjša, da je ob posnemanju prvega pijanca, očeta Noeta, tudi neprenehoma kadil močne smotke, česar očak Noe gotovo ni počenjal, najsi tudi trde zopet drugi hudomušneži, da je Noe tobak zažigal – (seveda z žveplenkami, ki niso bile družbe sv. C. in M.) ko je barko delal.
Ti dve lastnosti sta imeli gospoda Maksa tako v oblasti, da ni treba naštevati drugih ne dobrih, ne slabih. Lahko se tukaj pripovedovalec izogne nepotrebnemu obrekovanju in opravljanju. Ako kdo misli, da sta pijača in tobak v sosedstvu s ponočevanjem, naj še pristavi, da so mu vse te tri človeške lastnosti prikopale bolezen na pljuča, hudo bolezen, ki se ne da skrivati, kakor se ne dasta beda in kašelj.
Zdravniki so ga tolažili, da ne bo hudega. Ko mine ta nadležni katar in za njim še kašelj, pa bo dobro. Med seboj so pa majali z glavami, ko so bobnali s prsti po njegovih prsih. Tudi sam je vedel, da nosi smrtno kal v prsih, toda mislil si je: oženim se, začnem redno življenje, pa bo res bolje. Saj še ni prepozno.
Oženil se je – res – in bolje se je čutil – res – tukaj v morskem zraku. Ženica ga je pogledala vesela, ko je občudoval zemeljski raj v neapeljski okolici. Naslonila se mu je na ramo in uprla svoje oko v njegovo. Tam je ona iskala zemeljski raj.
»Ali ti tako ugaja tukaj, ljubček?«
»Zelo, zelo, ti moram priznati.«
»Lej, meni se pa zdi tukaj-le vse prebujno; celo ljudje so preživahni. Čutim, kakor da je vse pričarano, ker ne more biti tako v resnici – samo od danes do jutri. Nič stalnega. Ako občudujem lepoto naše domovine, čutim, da je bila taka in taka tudi ostane.«
Makso Pavlič se je ozrl na svoje mladostne svežosti prekipevajočo ženico in bridek nasmeh mu je hipno zaigral na licu. Mislil si je: tudi tvoja bujnost je samo trenutek ene pomladi – za nekaj časa, a potem pride razočaranje; vse je bilo samo kratek sen – le prevara. No. Marica se ni bavila s tako pesimistiškimi nazori. Zahtevala je od mladosti tudi svoj del, svoj užitek; najraje bi bila vso mladost pridržala zase in jo uživala v polnih požirkih brez oddihljaja do skrajne meje in poslednje moči. Zato je nadaljevala pogovor: »Ali ni tako tudi z življenjem v naših krajih? Tele črnolase Italijanke, kako kmalu ocveto. Šteje toliko let kakor sedaj le jaz, pa je že stara. Kdo jo še pogleda? Stavim, da se celo nje mož že ozira po drugih. Ali pri nas? Niso li naše ženske cvetoče do polovice človeške starosti in več? Me se lahko veselimo svoje mladosti in uživamo njene čare veliko let, ne, Makso?«
In njeno oko se je vnovič vtopilo v njegovem.
Nasmehnil se je, prikimal in nalahno zakašljal: njegovim prsom je dobro del mehki južni zrak.
Oklenila sta se tesno drug drugega ter gledala z visoke terase na morje za zahajajočim solncem, ki se mu je mudilo v daljne kraje, toda duh novoporočencev je spel še hitreje, spel celo v neznano bodočnost.
Profesor Pavlič se ni prav nič motil, ko je računal, da začne v zakonu redno življenje. Ostajalo mu je vsled tega mnogo časa, ki ga je vporabljal v zabavo svoji ženki. Živela sta srečno kakor dva goloba, le Makso je časih tožil, da mu slabo ugaja ostri jesenski zrak. Pokašljeval je vedno glasneje posebno ponoči, zakaj podnevi in vpričo Marice se ni upal. Ona je zato brezskrbno ščebljala poleg njega doma in na raznih zabavah, ki sta jih posečala.
Tako bi se jima bilo nadaljevalo življenje slično zemeljskemu raju, ko bi se ne bil Makso vštel za drugi del računa v zakonskem življenju. Ko začne mir in red, potem bo bolje. Mir je zakraljeval in red se naselil v njegovo hišo, toda bolje mu ni bilo. Črv v prsih je kljuval neprenehoma. Čutil je, da mu vsled tega slabi telo, pa se je bal resnico zaupati svoji Marici. Ona tudi ni bila tako pijana zakonske sreče, da bi ne bila zapazila te premembe.
»Makso, ti imaš gotovo preveč napora s poukom.«
»Ne, srček, tega sem navajen.«
»Ali imaš preveč skrbi? Zakaj ne poveš meni tega. Dva lažje nosita kot eden. Zaupaj mi! Saj sem tvoja ženka.«
»Nimam skrbi razen one, da si ti zadovoljna poleg mene.«
»Srečna sem, Makso, neizrekljivo srečna, toda ta skrb ne sme biti tako silna, da bi ti telesno haral vsled tega. Makso, tebi nekaj ni prav, te poznam, ko vidno gineš.«
Iztežka jo je prepričal, da je to le hipna slabost, pljučni katar – ki mine, ko se poslovi zima in nam vsem zasije pisana vigred. Zaradi večjega miru in čistega zraka sta sklenila, da preživita bodoče počitnice v njegovem rojstnem kraju na svežem gorskem vzduhu. Tu je imel Pavlič širno posestvo, ki ga je podedoval po svojem očetu. Še dijak je imel za počitnice urejeno posebno sobico, kjer je bival, kadar je ostal doma. Letos je vedel poleg te napraviti še eno večjo in urediti tudi kuhinjo. Vse mora biti sicer priprosto in domače, toda ukusno in snažno.
Sam je nekajkrat nadziral delo in ob poslednjem nadzorovanju kar ostal doma in pisal v mesto po Marico. Prememba zraka mu je namreč dela dobro. Domače razmere, zavest, da ima skrbno ženko, ki se suče ob ognjišču na mestu njegove pokojne matere, vse je vplivalo nanj kar najbolje.
Nadejal se je, da mu bodo počitnice kar največ zalegle glede na njegovo zdravje. Zjutraj in zvečer je ogreval oslabele ude na solncu, a opoldnevne ure v gugalni mreži na vrtu v senci. Toda nekdanje življenje ga je minilo. Marica mu je že očitala v šali, da je preveč resnoben. Rabila bi bila za to ostrejšo besedo, pa ga ni hotela žaliti, zakaj Makso je postajal od do dne bolj jezav in vznemirljiv, kar mu je zelo škodovalo. Črv je namreč glodal v prsih in on je slutil, da ga ne užene več.
Marici ni slednjič ostajalo od mladostne sreče drugo nego skrb za Maksovo zdravje. O, sladkosti sv. zakona, življenja maj, o, sad spoznanja! Mlada žena je čutila, da jo je varal Pavlič, obetajoč ji zlato bodočnost v obilnosti mladega življenja. Na tihem je objokovala svojo nesrečo, obžalovala izgubljeno mladost. Svoje boli nikakor ni mogla več zakrivati. V neizbranih besedah jo je razodela Maksu in mu očitala, da jo je varal. Britko je čutil on vso ost resnice v njenih očitanjih, odgovarjal pikro, jezno. Tako se je dan za dnem dvigala med njima nezrušljiva stena neskladnosti. Začenjal se je v nekdaj mirni, prazni Pavličevi hiši živ pekel.
Nesrečna sta bila oba.
Da, da: veder Napoli, poi Mori, Gledala sta mladostno srečo samo skozi varljivo steklo, a sedaj seza na mesto sreče smrt.
Smrt pride prezgodaj, naj pride kadarkoli, si je mislila Marica. Ni se ji hotelo kar tako le v hladni grob, kakor če zaženeš kito cvetja v blato. Gledati je hotela in še vživati žarke božjega solnca v polni meri. Ali je zato mlada, nemirna, vsa kipeča, da trpi priklenjena na tegale mrtveca? Ne, ne. Narava neče tega in narava je – božji glas, zakon, ki velja več kot človeški. Skrijte se vsi posvetni Kodeksi!
Zahotelo se ji je po življenju.
Vaščanom je ugajala mlada gospa vsled svoje živahnosti in odkritosrčnosti. Prav nič ni skrivala svoje nesreče. Zato so si šepetale sosede: tale bo mlada vdova, pa bo kmalu dobila drugega; ona neče vedeti, kaj je dolgčas.
Sosede se niso motile kakor samo za čas, kdaj dobi gospa Pavličeva drugega moža.
V širni vasi je imel trgovino in gostilno mlad mož Ivan Pegan. Lep, krepak mladenič že nad tridesetih pomladi, toda svež in živ kot makov cvet. Tudi on je više cenil svobodo mladosti kakor naslado v zakonu. Ugajala mu je živahnost gospe Pavličeve. Ko se je nekoč ustavila delj časa s služkinjo v prodajalni, ji je naravnost izrekel svoje sožalje zastran zapravljene mladosti. Oba sta se smejala in si gledala v oči.
Pozneje je došla gospa še večkrat in često tudi sama po to in ono malenkost v prodajalno. Vedno bolj všeč ji je bil Ivan Pegan. Vaščani so mu zavidali bogastvo, ki se mu je kar samo valilo pod streho, poleg tega so pa vendar tudi sami njemu dan za dnem znašali svoje novčiče. Tujci so povpraševali, zakaj se Pegan ne ženi, ko bi svojemu bogastvu pridobil s primerno nevesto tudi primerno doto; domačinom je bila pa stvar znana. Pegan je vedel, da vživa lahko zakonske sladkosti brez obligatnega blagoslova, da pri tem poslu še lahko izbira, če hoče. Umel je raztegniti svojo mrežo tako spretno kakor pajek, ko lovi muhe. Prej nego se je zavedela kako in kaj je bila že njegova. Posebna naslada je bila, če se je še branila. Saj mu je to obetalo dvojni užitek, zakaj iz njegove mreže itak ni mogla nobena.
Pa bi zamenjala zlato prostost za patentovanega razmnoževalca človeškega rodu. Zato so ─ filistri.
Znal se je smejati tako sladko in prisrčno, da so ga imele vse ženske rade « tudi gospa Pavličeva.
Ko ga je v duhu primerjala z napol živim Maksom, ki ga že ni bilo mnogo več kot sama koža, kost in sitnost, se je naslonila in na tihem jokala. Oh, da nisem svobodna, svobodna!
»Gospa, nikar ne žalujte! Tudi svobodo še dosežete«, jo je tešil Pegan in zadovoljno motril njene nemirno valujoče prsi.
»Pa kdaj? Ko bom izžeta citrona. Kaj mi pomaga svoboda, ko mine mladost! Prepozno, prepozno! Oh, moje prazno življenje!«
»Da, prav tako je, gospa. Z vami sem enih misli. Ko je človek mlad, ne ve, kaj ima; ko ga je minila mladost, šele spozna, kaj je izgubil. Celo izgubljeno zdravje se še povrne, da se popraviti – kakor trde Francozi – celo sreča, toda izgubljena mladost se ne vrne nikoli več. To je pa ob vsi nesreči še najbolj žalostno.« Veselo je tlesknil s prsti desne in leve roke, pokazal lepe bele zobe in se zasmejal, da je gospo zabolelo v dno srca. S solznimi očmi je pritrjevala njegovim resničnim besedam, on se je pa smehljal prijazno in mislil: ptičica, si že moja. Ti se ne boš branila. Škoda!
Vedno češče se je oglašala pri Peganu. To je vzbudilo pozornost med ženskami v vasi, da so majale z glavami: pa tudi take-le, tudi take-le! V svoji priprostosti so si mislile, da je gospa v klobuku in rokavicah nepribližna kakor vitez v oklepu, pa so se motile.
Ni minilo dolgo in padla je res, kakor je padlo že mnogo drugih.
Tisti večer je očitala Maksu naravnost, da je gnila klada nič vredna, ki jo je prevaral za mladost in srečo življenja. Same jeze in žalosti se je zvijal bolnik na postelji, škripal z zobmi, bil z rokami okolu sebe, odgovarjal in jokal: »Tega nisem zaslužil, Marica, tega nisem zaslužil nikoli. Potrpi z menoj! Še vse bo zopet dobro. Upam – – –.« Stavka ni mogel končati, zagnal ga je kašelj in izmučil do skrajnosti. Bil je zelo čuden prizor, zakaj Marica ni vedela, kaj bi bilo potrebno, da pomaga svojemu ─ izdanemu soprogu. Mislila je več na prežite vesele trenutke kot na bolezen svojega moža.
Ko ga je ostavil kašelj, je ostal kakor mrtev. Čudno mešani občutki so tedaj pretresali srce mladi grešnici. Borili so se med seboj za prednost. Njena neugnana narava, mladost, ki ji je doslej ginila brez vžitka; njena dolžnost do moža in svetost – prelomljenega zakona, zvestoba in strast za vživanje prepovedanih sadov; čast in dostojnost, ljubezen in nesramnost – vse to se je družilo v nerazločen kaos, šumelo, vršelo, sikalo in cvrčalo kakor v žrelu Vezuva, kjer je sodil Makso, da cro v neizrekljivo veselje vseh patent. katoličanov in neštetih hudičev – vsega sveta liberalce.
Menila je, da ji ta vihar razžene itak bujno valujoče, razburjene prsi. Že jo je bilo strah, hotela je poklekniti k njemu in priznati vse. Toda on je mrtev – mrtev ... Ne, ne! On mora živeti, zaradi nje mora živeti. Še vse se poravna. Ali je padla samo ona?
In res, Makso se predrami in hipne nezavesti. Pogleda preplašen okoli sebe, kakor da se je prebudil v mrtvašnici, in ko spozna njo, vzdihne: »Marica!« Rahlo se je dotaknil s svojo mrzlo, koščeno desnico njene roke, ki je gladka in lepo negovana počivala na odeji. Zmaknila jo je naglo, kakor bi jo oblezla kača, potem se je šele domislila svoje dolžnosti, prijela njegove prste in prašala: »Ali je slabo, Makso?«
»Slabo,« izdahne in se nasloni na vzglavje.
Ona je vzela ruto in mu otrla mrzel pot s čela.
Taki napadi so se ponavljali poslej še večkrat. Bolnik je slabel.
Navzlic temu so minile počitnice kakor bi trenil. Profesor Pavlič ni mogel več v šolo, saj ni mogel niti s postelje. Prosil je začasno dopusta in ostal doma. Niti prepeljati se ni upal več v mesto. zdravnik je prihajal dvakrat na teden po – zaslužek in pa tolažit gospo Marico v koliko mesecih bo – svobodna. Zato je redno nadaljevala svoja pota k Peganu in skrbne vaščanke so že uganile češ: sedajle se je pa stari grešnik vendarle vjel.
Makso Pavlič se je bal zime in tolažil z mislijo, da kmalu ozdravi, kar nenadoma. Sanjal je bedeč, kako bi bilo to lepo. Oh, Marica ne bi več pogrešala zabave in nekdanjih udobnosti. Ostajala bi pri njem doma kakor nekdanje čase. Vse bi se poravnalo in ona bi mu ne mogla očitati, da jo je prevaral. Oh, saj bi bilo življenje tako lepo. Britko se je nasmehnil takim sanjam, ki so se mu o belem dnevu zverižile v možgane. Saj je lahko presodil po zdravnikovih besedah, da je kaj takega nemogoče. Zopet je razgrajal in jadikoval, da se je zopet izmučil do nezavesti.
Črv je dovrševal svoje delo.
Bližala se je jesen z vsemi znaki in posebnostmi. Listje je rumenelo in posamezno padalo na tla. Vozniki so vozili iz doline mošt v velikih sodih. Kmetje so pripravljali steljo in kurivo za zimo, kosili otavo in obirali sadje. Jetični ljudje, ki niso pomrli spomladi, ko je poganjalo drevje, so sedaj ostavljali drug za drugim dolino solz.
Na Pavličevem vrtu ni bilo nikogar. Drevje se je vpogibalo pod težo božjega daru, a nikdo se ni spomnil, da bi ga spravil. Vrabci na strehi so si nekaj čebljali, da bi lahko nova gospodinja pogledala okolu doma, pa je večinoma pri Peganu, kar ni lepo in je za mladi rod celo pohujšljivo. A vrabci jezični, to je znana rečenica in Ivan Pegan zapeljiv človek – tudi znana rečenica. Marica je menila, da ga ima popolnoma v svoji oblasti, pa je on že drugod nastavljal svoje mreže in se skušal nje otresti vsaj po profesorjevi smrti, ki po zdravnikovi izjavi ne more biti več daleč. Tega ji ni pokazal iz znanih sebičnih namenov, ki so ga vabili v prepovedane zeljnike.
Makso Pavlič je ležal v sobi nepremično, težko je dihal, vpiral oči v strop in mrmral nerazločne besede, da je bilo človeka groza, ko ga je poslušal in videl, da govori živ mrtvec. komaj dvakrat ali trikrat na dan pogleda za hip k njemu Marica, pa zopet izgine. Dolžnost je popolnoma zamrla v njenem srcu, naslada in strast jo sili drugam. Ali ne cvete samo enkrat življenja maj?
Zaradi tega so jo sosede obsojale še huje. Trdile so, da je zares lepa gospa, vesela in kratkočasna, a sicer nič boljša od dolge vrste onih, ki so padle v Peganov objem. Ugovarjale so jim druge, da je boljša le za toliko, ker je znala Pegana vjeti in pripeti nase, kar se do sedaj še ni posrečilo nobeni. In tako se je delilo mnenje v vasi o tem, če je ali ni boljša Pavličeva gospa od drugih žrtev Peganove mladostne svobodoljubnosti.
Morda je kaj slišal o tem sam profesor Pavlič, morda, a kdo bi mu povedal. Dekla si ne upa kaj takega, s čemer ni prepričana, da je res; drugi ne zahajajo več k njemu. Celo sorodnikov se zglaša malo. Slednjič so pa tako dogodki, naj si resnični, tako delikatne nravi, da jih ne mara vsakdo obešati na vrat jezavemu, nervoznemu in maloživemu soprogu. Najbolj jezikava vaška ženica bi si ne upala kaj takega.
Makso je sam v mislih opravičeval svojo soprogo, saj mu je moralo biti znano, da postrežba bolnikov, resno delo in resen pogovor niso bili še nikdar najboljša stran njenega značaja. V trenutku se človek vendar ne more premeniti ali celo prilagoditi nepričakovanim razmeram. Njeno srce hlepi po premembi, zabavi, vživanju. Ali naj ji to nadomesti skrb za bolnika?
Pozvali so jo iz mesta usmiljenko, ki je čula ob njegovem ležišču in ugodila slehrni njegovi želji, a ne za dolgo.
Neko popoldne prisopiha Marica vsa srečna in razburjena k bolniku. Čudno je žarel njen obraz v primeri z mrtvaško voščenim licem Pavličevim. Tu prešernost življenja, strast in razkošje, tam smrt, resignacija, mir. Bolnik je bil v nezavesti.
Usmiljenka je, čudeč se, opazovala to nenavadno razliko med zakoncema. Kako bi se šele čudila, ko bi vedela, da je gospa došla pravkar od Pegana, kjer mu je povedala, da bo kmalu konec soprogove bolezni in njenega trpljenja poleg njega. Samega veselja je komaj opazila, da Pegana niti na pol toliko ne zanima njena sreča, kakor bi ga morala. V šali ga je potegnila za brke in odbrzela domov z obljubo, da se vrne kmalu.
V bolnikovi sobi je komaj zakrivala srčno radost, ko je videla Pavliča v nezavesti. Zastran navzoče sestre usmiljenke se je vendar domislila, kaj se spodobi v tem trenutku žalujoči soprogi.
»Oh, Makso, moj Makso«, zavpije in se nasloni na posteljo. Ob tem kriku se bolnik predrami, pogleda kakor vselej plašno, nezaupno in reče s hreščečim glasom kakor iz groba: »Marica, ti veš, da je z menoj konec. Povedati ti moram, da si me varala, ti – pomni – zato ne boš nikoli srečna. Vem, vem –«. Vnovič se je onesvestil. Gospa Pavličeva je vselej tega ostrmela. Ozirala se je sedaj v usmiljenko in potem v soproga. V nji se je borila sumnja s sumnjo: ali ji je hotela očitati, da mu ni stregla v bolezni in ga negovala kakor ljubeča soproga ali mu je znano njeno razmerje s Peganom. Poslednja sumnja bi bila hujša od prve. In prav ta hip se je domislila Marica neke prazne vere, ki jo je slišala pripovedovati v svojem rojstnem kraju, da je razširjena tudi drugod: trde namreč, da postane umirajoči bolnik nekaj trenutkov pred smrtjo vseviden in vseveden.
Ker so se Pavličeva onesveščanja ponavljala vedno bolj pogostoma, kdo naj ve potem, iz katere onesvesti se ne prebudi več. Ali jo je morda prej videl, ko je bila s Peganom? Uh! Sramota! Kdo naj potrpi kaj takega. Ko bi ne čula navzoča usmiljenka!
»Blede se mu, blede, sestra!« In zatulila je, kakor, da jo bo sedajle konec same žalosti, ker se ne more posloviti z umirajočim soprogom. Žalovala pa je samo zastran tega tako burno, da se ne bi več moglo slišati, ko bi bolnik še nadalje pripovedoval o njenem izdajstvu. Usmiljenka si je potem prizadevala, kako bi tolažila njo. Blagoslovljena sveča je trepetala s plamenom poleg postelje, kakor so jo prižgali vselej, ko se je bolnik onesvestil. Ta sveča je bila tudi sedaj nemi svedok, ko je gospa Pavličeva z glasnim jokom in debelimi solzami zakrivala notranje veselje, dozdevno sramoto in kazala navidezno žalost. Včasih ji je oko nehote med prsti krenilo k bolniku, če se kmalu predrami. Tedaj bo treba jadikovanje pričeti s podvojeno močjo. Sramote, take sramote ─ za nič na svetu!
Njen trud je bil odveč, profesor Maks Pavlič je izdahnil med njenim krikom in vikom, da ni bilo niti znaka, kdaj je minilo življenje v njem. Niti mrtvaška sveča ni zatrepetala in gospa Marica je bila – vdova.
Nehal je krik in vik, nehalo žalovanje. Dvignila se je in z izgovorom, da mora naznanit nesrečo sosedom, ki spravijo mrliča na oder, je pustila sestro samo v mrliški sobi. Glasno je prebirala rožni venec in odpirala okna. Marica je bila ta hip pri Peganu. Sedel je v pisarni sam in pušil smotko. Strastno ga je objela, poljubila in mu zaščebetala na uho: »Ivan, moj Ivan! Svobodna, svobodna! Vsa sem tvoja – prav vsa. On je že – je že mrtev. Ti si pa moj, kaj ne Ivan, samo moj, Saj sem ti že davno darovala vse – –«
»Ho, ho, ho!« se je debelo zasmejal trgovec, »moja draga, kar je bilo, je bilo, za tisto ne da ni Žid nič več. Ho, ho, ho! Sedaj je drugačen račun med nama. Tacih le se meni ne nedostaje, ho, ho, ho! Moja svoboda, moja mladostna svoboda bi bila kmalu pri koncu, ho, ho, ho! Ali nisva že nekoč govorila tako, ho, ho, ho! Adio, gospa vdova. Se ne poznamo več! Servus!«
Prej nego je utegnila zbrati svoje misli, je že bila na cesti in glasni: Ho, ho, ho, je odmeval iz Peganove prodajalne. Sedaj je začela Marica tuliti, a ne za umrlim soprogom, marveč zaradi dvojne prevare v življenju, ki je kazalo naravnost začrtano pot v blato, v močvirje: »Glej, svobodna si, svobodna in vendar – prodana v zasmeh vsemu svetu, ki je pa vendar vsekdar željan enake naslade in vživanja.«
Tako je Marica dosegla svobodo. Čulo jo je sicer za prošnje vselej gluho nebo.