Svojim pojdašem
← Pésem za naródno stražo v Ljubljani 17. Sušca 1848. | Svojim pojdašem. Zbirka Krajnska čbelica (1848). |
Zapeljana. → |
|
Al pride kdaj, pojdaši dragi!
Ko naši straži prosti čas?
Doklé kazíli verste vragi
Nam z kitami k pogubi nas?
Kak dolgo še se zabavljuje
Od šil, šivank, černih perés?
Duh razpertíje se vzdiguje,
Edinosti razjeda véz?
Kdorkoli u narodni straži
Stanov oduha raznih sled,
Edinost našo ta sovraži,
Mu um odmeri mala ped!
Vojakam gre na straží stati,
Odpirat' vstavne zreče vir —
Ko bratje nam jih podpirati,
Kraljestva vterdovati mir.
Kdor trud' za nič se, perste maže,
Trud zavolj kít nas noč in dan —
Ne toži naj, od naše straže,
De po zaslugi bo spoštvan!
Kdor misli pa, brez kíte téže
Mu kar živeti dano ní —
In če ustava ga ne véže —
'Z verst naših z Bogam naj beží!
Brez kítarjev še terdno stali,
Pokoršino, spodobno čast
Cesarju, vstavi skazovali,
Pravici vterdili oblast!
V Ljubljani 19. Maliserpana 1848.