Ta prokleti razbojnik
| Ta prokleti razbojnik M. Z. |
| |||||||||||||
Zvečer sem v kavarni gledal sliko nesrečnih grških ministrov, kako sede pred revolucijonarnim sodiščem, ki jih je pet poslalo v smrt. In gotovo so bili ravno tako dobri grški patrijoti, kakor njih sodniki. Morda celo boljši.
Pa sem šel zaspan domov in po glavi mi je krožilo ime Hadžianestis. Hadžianestis — Hadžianestis — nisem se mogel otresti imena grškega generala, kakor se včasih ne moreš otresti melodije ali verza, ki si ga slišal.
Stegnil sem se v postelji, zazeblo me je, potem je pa začelo postajati prijetno in utrujen sem skoro začutil ono mešanje misli s fantastičnimi podobami, ki je predhodnik spanja. Toda: Hadžianestis ——
Hadži — kako se že zove tisti razbojnik v znani opereti »Knežna«? Iličić ga je pel pri nas. To je bilo pred vojsko. Hadži — ?
No, kako že vendar? Hadži — —
Pusti to neumnost pa zaspi, sem si dejal. S krčevito zatisnjenimi očmi sem krčevito mirno Iežal in počasi globoko dihal.
Pa me je naenkrat zasrbelo na prsih, zdaj zopet za levim ušesom, zdajci na desni meči, kakor bi bil poln bolha. In nisem mogel zaspati. Vse telo mi je postalo pravcato gomezišče, kakor če bi bil na meni mednarodni vsebolšji izlet. Živci. Hadži —?
Prižgal sem luč, zapušil cigareto, vzel knjigo v roke. Pa med vrsticami je stalo povsod: Hadži — Hadži — Hadži. Pa sem spet luč ugasnil in mižal. Ure po stanovanju in bližnjih cerkvah so bile četrt na dve, pol dveh, tričetrt. Vedel sem že, katera bo prva bila, katera zadnja. Prav tiho se je čulo iz drugega stanovanja uro, ki je bila za pet minut pozneje. Na to sem posebej čakal, kdaj začne.
Hadži —? Ta prokleti operetni razbojnik! Kosti so me začele boleti in vsakih par minut sem se drugače obrnil. Včasih zleknjen, včasih eno koleno ali obe skoro ob prsih. Pri vsakem predrugačenju lege sem imel občutek: No, zdaj šele dobro ležiš. Skoro petdeset let hodiš že spat, pa si šele danes prišel na to. Kako se edino dobro in blaženo leži v postelji. Toda čez poldrugo minuto me je kljub patentirani legi že zopet vse bolelo in predejal sem se v še bolj patentirano. Seveda z istim uspehom.
Toda stoj! Kako si mogel na to pozabiti! Saj ime tistega razbojnika nekaj pomeni, in sicer »Sveti križ«. »Hadži ali »haglos«, to je »sveti«, križu se pa po grško pravi — ?
Kako že? — Skušal sem v naskoku zavzeti nesrečno ime, izgovarjajoč je mehanično, ne da bi pri tem mislil. A sem se vendar vselej ustavil po »Hadži«. Na »òs« se končava, to sem vedel. Ali je Hadžihristòs? Ni! Hadži-òs — — — Tristo hudičev! In samo en zlog pred — »òs mi manjka.
Ure so bile pol treh.
Vedel sem, da leži v zaboju pod streho moj grško-nemški in nemško-grški besednjak. Če bi mogel zdajle do njega, pozimi, o poltreh zjutraj. Niti ne vem, kje imamo podstrešni ključ.
Brez upa sicer sem vendar zlezel iz postelje, obul copate, si odel domačo haljo in šel v sosednjo sobo brskat po omari s knjigami. Ko dobro vem, da ni tamkaj ne ene grške črke. In še lačen sem začel postajati, ker je bilo izza večerje že šest In pol ure.
Čakaj no! Saj je tukaj-le Mayerjev mali konverzacijski leksikon, v treh knjigah. Izluščil sem iz police eno: na usnjenem hrbtu se je bliščala številka 2, pod njo pa divni besedi »Grabengans-Pharaoschlagen«. Poiskal sem besedo »Kreuz«. Izvedel sem, da eksistira križ, ki se mu pravi Antonijev, drugi je Andrejev. Potem je viličast ali razbojnški križ, grški, latinski, lotarinški, in so tudi še drugačni, ki so odpravljeni s črkami »i. t. d.« Potem je še enkrat zapisano »Kreuz« in razločno, da je to znamenje v glasbi in kaj pomenja. Prebedasto; to vendar vsakdo ve.
Pa še enkrat se ponavlja ta beseda debelotiskana. Ljudje, ki prav ničesar ne vedo, se tamkaj lahko informirajo, da se naziva s križem blesteče ozvezdje na južni polovici nebeškega svoda. »Glej tudi pod: Južni križ.«
Naposled se »Kreuz« pojavlja še v četrtič s pretresljivo novico, da je to mestece na križišču Berlin — Königsberške in Poznanj—Stargardske železnice.
Le o grškem imenu križa nič! In vendar so Grki poznali križ, ko se Nemcem o kaj takem še sanjalo ni. Že zaradi tega bi jim spodoben leksikon izkazal spoštovanje in povedal, da se križ po grško tako in tako imenuje. Pa seveda, ti Nemci! Čisto navadni beši; še pri sestavi popolnoma nepolitične knjige.
Divje sem treščil »špeh« nazaj v polico. Ker sem pa slabo meril, mi je padel na tla z ropotom, ki je učinkoval v masivnosti nočne tišine kakor strel iz topa. Za sosednjimi vrati je zastokal moj sinček, in ker ima oslovski kašelj, je začel s to boleznijo razgrajati na vse pretege.
To je zdramilo mamico, ki ga je tolažila in sama začela močno kašljati. Iz poselske sobe se je začelo kakor daljen odmev kašljanje kuharice. V predsobi pa je domača mačka dvakrat krepko zakihnila, nekam skočila in nekaj prevrnila.
Stal sem s prepotnim čelom in trepetajočima nogama, kakor vlomilec, ki je po nerodnosti vzbudil pozornost. Da se iznebim te muke, sem še sam začel kašljati, kakor bi s kladivom razbijal.
Ves ta kraval mi je pa povzročil blagodejen živčni šok. Naenkrat mi je postalo res čisto vseeno, kako se piše kak razbojnik. Tako vseeno, da bi bil ne šel niti pogledat, čeprav bi vedel, da imam kje zapisano črno na belem.
Samo lačen sem bil. V shrambi je bila nova štruca kruha. Toda shramba zaklenjena in ključ bogvekje v varstvu izvrstne domače gospodinje.
V kredenci sem pa našel vendarle zadnji rogelj štruce, suh in lahek kakor »Bimsstein«, za katerega žalibog ne vem, kakšno slovensko ime so mu profesorji dali in če sploh že. Če ga še niso, naj se podvizajo zamašiti to sramotno luknjo slovenske kulture.
Potem sem se spomnil, da je opoldne padlo mojemu sinu na tla jabolko in ga je mamica znogometila pod omaro, ne da bi se bil kdo pozneje ponje potrudil.
Stopil sem v predsobo po dežnik, legel plošč na tla in z žveplenko posvetil pod kredenco. Pa nisem mogel ničesar zapaziti, samo levi palec in kazalec mi je žveplenka opekla.
Jezno sem začel z dežnikom drezati v temno podomarje (to je nova beseda: vsekakor boljša nego »čeznjice« za »Überschuhe«, ki sem jo našel v sodnem aktu).
Odprla so se malo sobna vrata poleg kredence in me vdarila ob mečo. Ko sem dvignil od napora višnjevkasto lice, sem se srečal s prestrašenim licem svoje žene.
»Kaj pa počenjaš, za božjovoljo?«
»Saj vidiš, da na trebuhu ležim. To bom pa vendar še smel v svojem lastnem stanovanju???«
Užaljena je zaprla vrata.
Naposled sem jabolko zasačil med zadnjo nogo omare in zidom. Bil je gambovec, malo večji od oreha. Ko sem ga s tistim razsušenim kruhom pojedel, mi je prišel naposled mir in spanec.
»Ali danes ne pojdeš v pisarno?« To vprašanje me je vrglo o poldevetih iz svinčenega spanja. Planil sem iz tople postelje po nezakurjeni sobi k umivalniku, pomarkiral, se oblekel, zlil kavo v grlo in se kakor pijan opotekal v urad.
Ko sem se sesedel na stol pred pisalno mizo, sem imel prvi prijetni občutek tega jutra: da je soba lepo topla. A glava je bila butasta, srce mi je utripalo, v vratu in pod skelečimi očmi sem čutil vreče, kakor jih je imel Metuzalem zadnja svoja leta. Polagoma mi je prihajal spomin, da s spanjem nekaj ni bilo v redu to noč.
»Hadži — —« Ojojjojjojmene!
Seveda, Hadži — —! Pa sedajle moram vendar priti na to nesramno ime! Saj mi je na jeziku!
Zaman!
Stopil sem do tovariša na drugem koncu urada. Ta mož se še dandanes rad pobaha s tem, da citira, če je le mogoče, kar po sto ali še več stihov iz raznih spevov Ilijade in Odiseje na pamet.
»Ti, klasični filolog na razpoloženju, kako se imenuje po grško križ?«
»N-ne vem.«
»Tako. S Homerjem nas znaš moriti, kadar bi raje poslušali najnovejše dovtipe. Take navadne stvari pa, kakor je križ, ne pozna tvoja grščina. Čemu si se je pa tako gulil? — Že vidim, ti bi najbrže niti ne vedel, kako se telefonu do grško pravi, če bi te kdo vprašal!«
»Telefonu? Seveda bi ne vedel, saj stari Grki telefona sploh poznali niso.«
»Magarac kateri si, seveda ga niso poznali, toda grško so znali. Ti pa najbrže misliš, da je »tele« slovensko, »fon« pa nemško. Magarac!«
Prijemal se je ravno presenečen za lastno glavo, ko sem zaloputnil njegova vrata.
Pred mojo pisarno me je čakal starejši Ljubljančan nemške narodnosti. Skromno me je poprosil male usluge, katero sem mu mogel izkazati ali pa odkloniti, ne da bi v kateremkoli slučaju obremenil svojo uradno vest.
»Prav rad,« se mu dejal, »toda le, če mi takoj poveste, kako je ime tistemu razbojniku v opereti »Das Fűrstenkind«. Saj jo poznate; saj ste imeli gotovo ložo v bivšem nemškem gledišču in pitali so vas z vsemi operetami.«
Prestrašen me je pogledal in malo odmaknil svoj stol. Kakšna naj bo zveza med mojo prečudno željo in njegovo prošnjo? Ali se temule nemara — ?
»Seveda sem to opereto videl, toda kako naj to vem?« Zlagal sem se, ker me je tako čudno pogledoval: »Gre za neko stavo, veste, in jaz moram ono ime še danes dopoldne izvedeti, če ne, izgubim. Sicer pa oprostite mojo nervoznost; to, česar želite, Vam seveda takoj napravim.«
Lice se mu je objasnilo.
»Hvala vam lepa, gospod doktor. Toda, zdaj, ko vem, kako je stvar, vam moram pa tudi pomagati. Moja hči ima klavirski izvleček. Ime vam takoj sporočim.«
Mesto da bi me pomirila, mi je ta obljuba šele vse živce nanovo nategnila, da je v meni drhtelo, kakor v zakurjenem parnem kotlu. Vendar enkrat! Pa če ne bo kmalu, res eksplodiram.
Čez dvajset minut je hlapec prinesel pisemce. Skoro si ga nisem upal odpreti: kar slabo mi je prihajalo. Zdajle, oh zdaje boš odrešen!
Preberem: Zelo obžalujem, da je moja starejša hči, ki je omožena v Gradcu, vzela ravno ta klavirski izleček seboj, ko je bila poleti tukaj.
O ti kanalija vseh kanalij!
Stisnil sem roke pred lice, zobje so mi zašklepetali generalmarš in čakal sem smrti. Mesto nje pa je vstopil kolega, ki me je hotel nekaj vprašati. Obstal je sredi sobe.
»Ali si bolan?«
»Ne, samo umrl bom, če ne izvem v zadnjem hipu za neko ime. Prijatelj, poglej, bodi usmiljen! Ti si se vedno stiskal okrog našega gledišča. Povej mi, kako je ime onemu razbojniku v opereti »Knežna«, ki ga je Iličić pel? S Hadži — se začne.«
»Čakaj malo,« je dejal čisto mirno in se zagledal v tla. »Že vem! Hadžistavròs!«
»Hadžistavròs, Hadžistavròs, Hadžistavròs — —« sem začel kričati in skakati po sobi, kakor bi bil podedoval milijon dolarjev.
Še sem skakal, ko sta dve dami, ki sta brezuspešno trkali, pogledali v pisarno.
Kdor je imel to dopoldne še z menoj opraviti, je odšel v prepričanju, da sploh ni boljšega človeka pod solncem od mene. In popoldne sem vlekel celo svojo familijo v kinematograf, potem pa še k Brezovšku na ljutomerčana.
Žena me ni nič vpraševala, kaj je bilo ponoči. »Boš že v »Narodu« brala,« sem ji dejal, uganivši njeno radovednost.
»Kaj bom brala?«
»Kaj je bilo danes ponoči z menoj.«
»Tega pa vendar ne boš v liste deval, kako si v sami srajci na tleh ležal in pod omaro gledal?!«
»Bom!«
S tem je bila stvar dognana.
Ta prokleti razbojnik!