Ta roža je zate
| Ta roža je zate Dane Zajc |
| |||||||||||
Bela mačica
Če bi rad videl belo mačico,
popolnoma belo,
brez črnih in sivih dlak,
če bi rad videl belo mačico
(bela mačica ima dolg, dolg,
kosmat, kosmat rep,
lepšega kot veverica),
torej če bi rad videl belo mačico,
morašzgraditi nov most.
Po njem se sprehaja.
Teka sem in tja.
Ne smeš pozabiti:
most mora imeti ograjo.
Če se le da, popolnoma belo.
Drugače ne bo nič.
In po tej ograji bo prišla
zvečer ob mesečini
(najbolje je, da počakae na ščip)
bela mačica.
Prišla bo po ograji
in se gledala v vodi.
Počakaj, pa jo boš videl.
(Bela mačica ima zmeraj
čiste tačke.
Krempeljčke krtači z belo krtačko.
Kožušček krtači z drugo belo krtačko
vsako jutro, vsak večer, vsako opoldne,
zmeraj, če je umazana, ali ne.)
Torej počakaj in glej:
po tvojem novem mostu bo prišla
bela mačica,
najbolj bela med vsemi belimi mačicami.
Inče boš imel roke lepo umite,
popolnoma bele,
in če boš čisto pri miru,
boš mogoče lahko pobožal
belo mačico.
Zajec
V vročini opoldanski,
ko vse živali spe,
se tam na zajčjem koncu
samotni zvoki oglase.
To so skrivnostni zvoki,
kot da bi vrtal kdo,
kot da bi dolbel z dletom
pa žagal z žagico.
Pa stekli smo pogledat,
kdo dela, kaj gradi,
pa našli zajca, ki korenje
rezlja in žaga kar z zobmi.
Veverica-pekarica
Tam v daljavi,
tam v goščavi,
tam so lešniki doma.
Veverica
pekarica
tam pekarno ima.
Z drobne veje
se zasmeje,
krog pasu predpasnik bel,
in prodaja
in razdaja,
kar si kdo je zaželel:
kožuharju
in rudarju
krtu da rozin,
a lisici
po butici
polno pest luščin.
Krt
Od Kranja do Ljubljane
so trate razkopane.
Od Celja do Zagorja,
od Pivke pa do morja,
od morja do Kozine
so vsepovsod krtine.
Ko vse smo obrnili,
da bi storilca odkrili,
smo našli sredi vrta
zagrizenega krta,
ki nam predor na morje vrta.
Jazbeečar
Ko jazbečar okrog vogala pride,
prednje noge hodijo,
zadnje pa še kar počivajo,
ko jazbečar okrog vogala pride.
Ko jazbečar počiva,
prednje noge ležejo,
zadnje pa še zmeraj hodijo,
ko jazbečar počiva.
Ko jazbečar smehija se,
spredaj se vam laska,
zadaj pa vas praska,
ko jazbečar smehija se.
Vetrnica
V tistih starih, starih časih,
ko si majhen bil,
z vetrnico si se včasih
čez dvorišče pripodil.
Z vetrnico ravno pravšnjo,
da je delala vihar.
Zdaj se ne dobi več takšne
za noben denar.
Gusarska ladja
Kapitan je samook
in mornar je samonog
in krmar je samorok.
Sredi morja jadro belo
v soncu sveti se veselo.
Črn prapor skoz in skoz,
v sredi pa mrtvaška kost.
če tak prapor vidiš kdaj,
hitro se na beg ravnaj.
Kapitan je strah morja
in mornar je brez srca.
Vse smeri krmar pozna.
Papirnata letala
Na papirnatih letalih
se leti najtiše.
Na papirnatih letalih
se leti najviše.
Na papirnatih letalih
se leti brez teže.
Na papirnatih letalih
nedosežno se doseže.
Mlin želja
To je takšen mlin, ki melje
same nenavadne želje.
To je mlin, ki te odpeje,
kjer najtišje je veseije.
To je mlin, ki v tvojo glavo
samo čisto sol naseje.
Ampak mlin se kar ustavi,
če kdo žito vanj natrese.
Trobentač
Najprej se usedem
v trobento.
Potlej pregledam
trobento.
Mačka spodim
iz trobente.
Trdno držim
se trobente.
da ne pobegne
trobenta,
me ne odnese
trobenta.
K ustom nastavim
trobento.
Piham in piham
v trobento,
da zatrobentam
v trobento.
Riba
Velikanska riba
se zredila je tako,
da je morja napolnila
in popila vso vodo.
Rasla je in rasla,
se napihnila čez svet.
A potem smo ji s š'ivanko
mero ukrojili spet.
Najzmaj
Ta zmaj je pray zares najzmaj.
Odletel je najbolj visoko,
in ko smo vlekli ga nazaj,
se nam smejal je na široko.
In potlej s svojo najmočjo
se nam izmuznil je z vrvi.
Iz najvišav zdaj najgrdo
najzmaj v najpest se najreži.
Buče
To je bučnata deže1a,
kjer živijo sami Buči
in pri bučni sončni luči
nam bučijo od veseija.
To je pač dežela taka,
kjer stojijo bučne hiše,
bučni vrtec in igrišče
ob bučanju z vrtiljaka.
Raglja
Bila nekoč je takšna ragija,
da ragljala je tako,
da od nje je poragijalo,
kar je lezlo, kar je šlo.
Krave krukajo kot vrane,
Sultan raja rav, rav, rav,
ptiči rivkajo po drevju,
mačka mravka mrav, mrav, mrav.
Hobotnica
Bila je hobotnica večja,
ki smeh jo napadel je tak,
da morje je čisto zdivjalo,
dokier se ni našel junak,
ki tihcano k njej je zaplaval,
z injekcijo piknil jo v smeh,
jo smešne bolezni ozdravil.
Zdaj mir je na morskih poteh.
Aro
Aro živi sam v veliki hiši.
Sam pere in kuha.
Njegova najboljša jed je kostna juha.
Aro vsako jutro z repom prah pobriše.
Aro spomladi vrt obdeluje.
Sadi hrenovke in klobase
in takšno rahlo kost, ki zelo hitro rase.
Tu in tam pritakne cvetlico,
da mu polepša gredico.
Aro poleti preganja škodijivce,
roparje, rokomavhe in mčaje vsiljivce.
Aro jeseni drva žaga,
z žago smrčalnico stegnjen čez dva praga.
Aro pozimi na varnem prezimuje,
stegnjen ob peči pasje modrosti črkuje.
Barbare
Ko si še majhen bil,
»raBARBARA«, z balkona si zavpil.
In že prilezle so z gugalnice, skiroja in kolesa
pa iz vozička in z vrtička pa z drevesa
pa z oken in z balkonov in s teras
vse vrste Barbar: v kavbojkah, krilih in pleničkah,
polulane, potolčene in tiste s pegami na ličkih.
Prilezle so in vprašale v en glas: Kdo kliče nas?
Toliko Barbar je pri nas.
Čofi
Čofi je lutka, ki tenko cvili, ko se boji.
Če Čofi govori z basom, govori bojevito.
Čofi spieza na vrata bliskovito
in z najbolj renčavim glasom zavpije: »Hej, ti,
jaz sem vitez črna brada,
ki te z mečem zdaj prebada!«
Erevan
V Erevanu zajtrkujejo smešnico
na volovsko oko stepeno.
V Erevanu kosijo smešnico
na soli pečeno.
V Erevanu večerjajo smešnico
v poprov sirup vioženo.
V Erevanu dobijo za malico pol smešnice
v porcelanastih lončkih:
nanjo se smejejo v zelo poskoćnih končkih.
V Erevanu sedijo v šolah na tleh,
ker v smešnicah štejejo
pa pišejo in rišejo v smešnicah,
pa se zmeraj tako smejejo,
da jih smeh
sem pa tja trklja po tleh.
V Erevanu dojenčki jokajo
tako smešno,
da mame od smeha pokajo
in pravijo: »Oh-he-he,
prosim, jokaj še.«
Fijakarji
Štirje fijakarji, štirje bratje
so potrkali na vrata.
Vsi štirje so držali v rokah fagot,
najbolj fijakarsko glasbilo.
Štirje fijakarji, štirje bratje
so se postavili v vrsto pred vrata.
Zapiskali so noto ef,
najbolj fagotasto od vseh not,
da nam je v ušesih milo zvonilo.
Hiša
Kadar hiša zaspi,
se pokrije s streho,
da ji ne dežuje v oči.
Da se ji utrinki z neba
ne smetijo v usta,
če v spanju z okni zija.
Hiša sanja, da otroci v rokah
držijo žive medvedke,
zaresne lokomotive
pa tigre in leve žive.
Takrat spi nemirno in loputa z vrati.
Včasih sanja dolge hišaste pripovedke.
Takrat spi dolgo in zjutraj noče vstati.
Opolnoči se včasih hiša zbudi.
Zbudi se, ker misli, da jo je v peto
ugriznil zmaj.
Pa hitro zaspi nazaj.
Saj vidi: črni muc v kleti,
samo črni muc v kleti
se lš'pa s prešernim petjem,
ker se odpravlja k bell mucki na čaj.
Kadar hiša spi, diha
z zavesami.
Napenja jih v prepihu, zelo rahlo, zelo tiho.
Kenguru
Ko kenguru preskoči kamnito
avstralsko puščavo,
si noge obriše ob travo
in leže v senco pod kaktus.
Potlej izvleče
kokosov sendvič iz svoje vreče
in reče: »Danes nisem skočil za stavo,
ampak za klokansko slavo.«
Ti loviš
Reci: Mačka.
Ti si tačka.
Reci: Mačka.
Ti si račka.
Reci: Mačka.
Ti si kvačka.
Reci: Maček.
Ti si hlaček.
Reci: Miš
Ti loviš.
Numizmatiki
Numizmatiki so naredili
najmanjši novec na svetu.
Na zlati blazinici so ga nosili
počez in podolgem po svetu.
In kdor je hotel, lahko je pogledal
od blizu to numizmatično čudo.
Lahko je videl pod drobnogledom
sredi najmanjšega novca najmanjšo uro.
In kdor je hotel, lahko je poslušal
s posebno pripravo tiktakanje ure.
In kdor je hotel, lahko je preskušal
največjo natančnost najmanjše ure.
Numizmatike je k sebi povabil
puščayski princ Ibn El Nasa Ben Ali,
da jih bo bogato nagradil,
če novec mu bojo za hip pokazali.
In šli so in šli po puščavi
numizmatiki črni na belem.
A, joj, že vihar se pojavi,
jih s peskom in mrakom odene.
In s peskom in mrakom odnese
jim novec v brezpotno daljavo.
Še danes numizmatiki z lečami
preiskujejo širno puščavo.
Orli
Orli so zgodaj vstali.
Razprostrli so krila široko
in poleteli visoko, visoko:
»Danes do sonca,« so se bahali.
Pod noč so popadali v gnezda in rekli:
»Poleti so dnevi visoki pa sonce je vroče.
Aj, skoraj bi se opekli.
Jeseni poskusimo zopet mogoče.
Mogoče,« utrujeni orli so rekli.
Ribič
Reci raglja, reci mir,
reci črv, reci brv,
reci ropar, rak rapir,
reci: Rad bi ribič cvrl postrv.
Smrt
Smrt je smrtno utrujena
splezala v skalnato prebivališče.
Tukaj bom v miru počivala.
Če me kdo rabi, naj me ne išče.
Šamani
Šamani so si ogrnili
zarana dolga bela oblačila.
ŠIŠKA, ŠEŠKA, v brzopetem plesu so vpili,
zato da je noč pospravila črna kopita in šila.
Joj, joj, šamani.
Tatovi
Tatovi so končno sklenili na skrivnem posvetu,
da bojo danes pokradli križem kražem po svetu
odrta kolena, vse buške in praske pa druge podobne nadloge,
jih bojo pokradli pa skrili na varno med skrbno prikrite zaloge.
Usta
Kadar se usta začudijo, rečejo UUU.
Kadar so usta vesela, pojejo la-la-la.
Kadar so usta srečna, metuljček tih
smehlja se na njih.
Kadar so usta pusta, so taka,
kot bi pohrustala kosmatega pusta
pa jim je jezik zadrgnila
pusta pustova dlaka.
Vrata
Za velikimi vrati so še ena vrata.
Za še enimi vrati so še ena vrata. Manjša.
Za manjšimi vrati so še ena vrata. Še manjša.
Za še manjšimi vrati so najmanjša vrata. Najmanjša.
Za najmanjšimi vrati so še ena vrata.
Ta vrata so vratca.
Za vratci je vrt.
V vrtu je manjši vrt.
V manjšem vrtu je še manjši vrt.
V še manjšem vrtu je najmanjši vrt.
V najmanjšem vrtu je vrtec.
V vrtcu je roža. Ena sama, dišeča.
Ta roža je zate. Najlepša in največja.
Zakaj
Zakaj je prišel k Zakaju
vprašat Zakaja, zakaj je tako zakajast.
Šlaa sta skupaj k botru Vprašaju,
vprašat Vprašaja, zakaj je tako vprašajast.
Šla sta po zakajasti cesti
in spraševala, zakaj pa je cesta zakajasta.
Šla sta po vprašajasti cesti
in sta zakajala, zakaj je cesta vprašajasta.
Zakaj in Zakaj sta prispela
do doma botra Vprašaja.
Zakajci pa tukaj sva zdajci?
Zakaj je zakajal Zakaja.
Tigrov nečak
To je takšen maček,
ki ima med tigri strica,
bramaputrskega princa.
Tam ob Bramaputri
tigri plavi
vsi so pravi
princi po postavi.
Če so dobre volje,
elegantno tečejo čez polje.
Bolj za smeh kot pa zares
godejo si vmes.
Kadar muc je dobre volje,
tudi mahne jo čez polje.
Ne za smeh, ampak zares
kakor tiger rjove vmes.
Saj ima med tigri strica,
bramaputrskega princa.
Žarnica, žoga in žlica
Žarnica, žoga in žlica
so tekmovale v hitrosti.
Žarnica se je valila.
Žoga se je kotalila.
Žlica po eni nogi za njima drobila.
Žarnica, žoga in žlica
so tekmovale v hitrosti.
Žarnica se je na kamnu razbila.
Žoga na žeblju je starem dušo spustila.
Žlica popolnoma cilj je zgrešila.
Žlica zato še danes tekmuje.
Njena brzina narašča huje in huje.
Včeraj bila je v Singapuru.
Danes so videli v Bajkonuru:
žžživ, je mimo žvižgnila žlica,
hitra kot ptica,
z nogo žarečo kot repatica.
Moja prva pesem
Prva pesem je kot prva ljubezen:
s prvo lIjubeznijo molčimo na štiri oči,
v prvi ljubezni ne znamo šteti do tri
in prva ljubezen se rima samo na bolezen.
Svojo prvo pesem sem skrival pred bratom,
pred sestrama, mamo in atom.
Moja prva pesem je v vojski zgorela,
vojska nam zmeraj pusti veliko, veliko pepela.
Prva ljubezen nas v spominih obiše,
ko nam sivijo lasje.
Prva pesem z mano gre.
In kadar sama sva, njen glas, zaupen in tih
zašepeta iz prve pesmi okorni stih.
Gozd
Že zrasla gozdu so velika krila,
že zibljejo ga sem in tja.
Spomladi se visoko gor je kukavica oglasila
in vetrnice so prerasle tla.
In drevje čez noč ozelenelo,
iz vseh studencev voda vre.
Spomladi v gozdu je spomladno zašumelo,
ko veje k vejam so potiho šle.
Poleti šle neslišne srne
so čez globoki gozdni mah.
Le tu in tam svetlobni zajček zvrne
kozolec v senčni popoldanski dah.
Jeseni breze s stopali šumijo,
ko v zlato listje jih obuvati hite.
Saj jeseni gozdovi se selijo.
Na jug za vetrom s pticami lete.
Delitve
Najprej so skienili:
majhni ljudje naj živijo v majhnih hišah,
veliki pa v velikih.
Pa so se lotili:
Podrli so mesto in zgradili
pol mesta iz majhnih hiš,
pol mesta iz velikih hiš,
pol mesta za majhne,
pol mesta za velike.
Vmes je tekla cesta.
Majhne so razdelili
na rjavolasce, belolasce, črnolasce.
Velike so razdelili
na dolgouhe, kratkouhe, klapouhe.
Vmes je tekla cesta.
Na cesto so spodili mešance
srednjepostavne, srednjeuhe, srednjelasce.
Cesta je držala na široko polje.
V polju so se zgubili vsi sredinci.
V mestu so pobarvali hiše
majhne z rumeno barvo,
velike z zeleno barvo.
Cesta po sredi je bila rdeča.
Nekod je po cesti prišel človek
in narisal na rumene hiše plavo črto
in tudi na zelene hiše enako plavo črto
naskrivaj.
Kako so se togotili.
Kako so ga lovili
veliki in majhni na rdeči cesti,
a ga niso odkrili, ker je bil človek rdečelasec,
zato ga lovijo še zdaj.
Podijo se po cesti veliki in mali in vmes tudi srednji,
debeli in suhi, črni in belil, debeluhi, klapouhi
po rdeči cesti skoz mesto
se podijo tja in nazaj
in zdaj že ne vejo, zakaj.
Ocenjevalci
Prišli so ocenjevalci v našo deželo.
Glavni cenilec je hodil spredaj,
za njim pa v cenenem redu,
neprecenljivo v vsakem pogledu
strumno hitelo je ocenjevalcev krdelo.
Prišli so ocenjevalci in ocenili
naše vedenje in naše znanje.
Včerajšnje znanje, današnje znanje so razdelili
na cenilne pole in vpisali vanje
naše razmere in naše mere.
Mere v višino in mere v širino,
mere naše vere,
hitrost naše misli,
tiste od danes in tiste od včeraj,
velikost naših glav,
uporabljivost naših postav,
vse so narisali, vse so zapisali
vse so sešteli, vse so zmnožili,
vse ocenili.
Odšli so ocenjevalci v strogem redu.
Glavni cenilec hodil je spredaj.
Za njim pa po vrsti šli so cenilci,
razmnoževalci in tudi delilci.
V torbah debelih ocene o nas so nosili.
Nas pa ocenjene, zmerjene, stehtane
kakor prebrane knjige so odložili.
Preiskovalci
Preiskovalci so preiskali
vse reke, potoke, vodnjake, izvire,
skalili so vodo, njen tok pomendrali,
»kam so šle lanske ribe?« so spraševali.
Preiskovalci so preiskali
zračne tokove,
vse znane vetrove
»kam so šle včerajšnje ptice?« so spraševali.
Potem so se časa lotili.
Vse ure na hitro so zbrali,
odprli so jih, razdejali,
»kje lanski je sneg?« so ogočeno vpili.
Ko so odšli, so nam zapustili
luknje v zraku, zmešane vode za zmeraj
in ure, ki kažejo ure od včeraj,
saj so v narobe smer jih navili.
Napihovalci
Napihovalci so napihnili najprej
naše hiše, v hišah sobe, v sobah pohištvo,
v spalnicah posteije. Postelje so močno napihnili.
Potem so napihnili nas,
da smo postali veliki,
da smo postali ogromni z ogromnimi rokami,
da se zredil je v nas debel, debel glas.
Napihovalci so napihnili
drevje in ceste in parke in travo
in ribnik in ribe in žabe, zlasti žabe
so se dale močno napihniti, saj veste, zakaj.
Potem so napihnili ptice.
Vse: kose, golobe in vrane,
samo en vrabec se ni pustil napihniti,
ostal je kar tak, kot je zdaj.
Bomo že videli, zakaj.
Potem so napihovalci napihnili reko
in polje ob reki, zlasti krompir na polju
so napihovali zelo uspešno in požrešno.
Potem so napihovali morje
tam na morskem obrežju,
in ko so ga napihnili,
se je morje razlilo
in potopilo napihovalce,
mogoče za zmeraj, ah, mogoče za zmeraj.
A tisti vrabec je kavsnil
iz čiste razposajenosti v napihnjeni svet
in že je zasikalo, psst, je reklo,
ko da prihaja vihar.
In že je bile vse takšno
majhno, navadno, ničveč ogromno,
hiša in polje in reka in ptič
in ribe in žabe in mi
pa morje in seveda krompir,
psst, se je zaslišalo, potem je bil mir.
Pivci tišine
Pivci tišine zvočni,
rožljajoči, s trobljastimi glasovi,
s pločevinastimi trebuhi,
s cevastimi izpuhi,
žejni z žejnimi glasovi
so napadli tišino.
Popili so jo ogromne količine.
Brez mere so se z njo mastili,
obrali so jo, do kosti so jo obžrli.
Ko so se najedli, ko so se napili,
so tišino še v sode nalili.
Odpeljali so jo od nas,
polni tišine, debeli čez pas.
Zdaj naša dežela
je zvočna dežela.
Zvoki se razmnožujejo,
se nam v glave naseljujejo.
V hišah se drenjajo,
gozdove načenjajo
vriskajoče, pojoče, žvenketajoče in hrupno,
zato še sam vpijem: »Obupno! Obupno!«
| Vsebina članka je delno ali v celoti izpeljana iz vira {{{source}}}. Imetnik avtorskih pravic je dovolil objavo gradiva pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 Unported. Dokaz za to so potrdili in shranili prostovoljci OTRS pod številko zahtevka {{{id}}}. To predlogo naj dodajajo potrjeni prostovoljci OTRS po prejemu jasne izjave o dovoljenju na naslov permissions-sl  wikimedia.org. Predloge ne uporabljajte za zahtevanje dovoljenja. |