I.
Ta sveti večér, ko sreča v duši sije
in se ti zdi, da ljubiš vse okrog,
o, spomni, brat, o spomni se Rusije,
ki véliki jo je zapustil Bog!
Zastonj roké krvave k nebu vije,
zaman prešinja krik gladu njen log,
zastonj pomoči prosi, čaka . . . Ni je.
In narod mre osamljen, gol, ubog. —
A tam, pogreznjen ves v peklensko
meglo,
čepi krvnik zdhrbtni in surovi,
ki jo sovražil je že tisoč let,
in se reži. Saj zdaj mu je odleglo:
Rasija sveta v lasti le njegovi. —
O Kaln, o Iškarijot! Proklet! Proklet!
II.
Pa pride čas, Rusija zopet vstane
in z mečem mu prekrila ves načrt,
in padel bo in žrle ga podgane,
in klical na pomoč bo srepo smrt.
A Ona si zaceli težke rane:
Požene iz krvi ji rože buini vrt,
in žito ozlati neskončne ji poliane,
in vince zarosi iz njenih sladkih trt.
Objame našega rodu kraljica
vsa srečna nas, poljubi v solzna lica
in kakor svate vzame vse seboj —
ej, to bo pir, ej, to bo svatovanje! —
in reče: Za skrbi in za solze nekdanje,
ki si jih zorne lil — si moj, si moj!
