Taborni ogenj

Taborni ogenj Cvetka Sokolov

Spisano:	Uredila Mojca Jesenko
Viri:	Sokolov, Cvetka (2005). Taborni ogenj. Ljubljana: Ciciban.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Martina je postala tabornica, še preden je začela hoditi v šolo. Zato obvlada vse mogoče taborniške veščine. Zna zavezati najrazličnejše vozle, ustaviti krvavitev iz nosa, postaviti bivak iz šotorskega krila in zakuriti taborni ogenj.

Tudi Martinin bratec Jošt bi bil rad tabornik. Ampak za to je zaenkrat še premajhen.

Ko gredo Martina, Jošt, mami in tati v gozd na sprehod, Martina svoje taborniško znanje deli z ostalimi.

»Danes bomo zakurili taborni ogenj,« je rekla prejšnjo nedeljo. Ustavila se je ob nizki smrečici in določila: »Mami, ti boš nabirala dračje.« Pokazala je na najtanjše suhe vejice, s katerih so odpadle vse iglice.

Tudi Jošt bi rad nabiral dračje. »Av! Bode!« 

»Res bode,« mu je pritrdila mami. »Kaj ko bi namesto dračja uporabili papir?«

»Prva tabornica ogenj vedno zakuri brez papirja!« jo je zavrnila Martina. »Jošt naj raje nabira tanke in kratke palčke.« Eno prave dolžine in debeline je pobrala s tal in jo dala Joštu. Za mero.

»Midva bova nabirala srednje debele in debele palice,« je rekla Martina tatiju.

»Bo takšna v redu?« jo je vprašal tati in ji pomolil palico v oceno.

»Bo, če jo malo skrajšaš,« mu je odgovorila Martina. »Lahko jo pomeriš po sredinski palici.« Podala mu je palico, ki jo je našla pod visoko bukvijo.

Jošt je medtem odkril, da na mladem drevescu ob poti rastejo najlepše in najbolj ravne tanke vejice. Kot nalašč za taborni ogenj! Ko je Martina opazila, kaj namerava, je zavpila na vse grlo:

»Takoj nehaj! Taborniki ne uničujemo narave! Sploh pa svež les ne gori. Pobiraj samo suhe palice s tal!«

Jošt je prestrašeno odskočil. Njegova bradica se je zatresla.

»No, no,« se je oglasila mami. Stopila je k Joštu, počepnila k njemu in ga stisnila k sebi. »Bodi vendar malo bolj prijazna, Martina. Saj veš, da je Jošt še majhen.«

Do konca sprehoda je bil Martinin nahrbtnik poln dračja, tatijeva košara pa palčk in palic.

Pa zdaj? Kako se postavi čisto pravi taborniški ogenj? Brez skrbi, Martina to obvlada. Na sredini kurišča na vrtu je v zemljo potisnila sredinsko palico. Nanjo je nataknila kepo dračja. Tesno ga je stisnila k sredinski palici. (Tudi njo je bodlo, a tega ni povedala na glas.) Na dračje je začela prislanjati kratke in tanke palčke. Jošt ji je hotel pomagati: »Jaz tudi, jaz tudi!«

»Ne moreš!« ga je zavrnila Martina. »Ne znaš!«

»Nikoli ne bo znal, če ne bo poskusil,« ji je oporekal tati.

»Premajhen je še!« se je upirala Martina. »Vse mi bo podrl.«

»Bom jaz pazila, da ne bo ničesar podrl,« se je ponudila mami.

»Naj bo, če ste tako sitni!« je jezno rekla Martina. »Ampak če kaj podre, boš ti kriva!«

»Bom,« ji je zagotovila mami in pokazala Joštu, kam naj odloži palčko, ki jo je držal v roki.

»Ne tja!« je poskočila Martina. »Tam moramo pustiti odprtino, da bomo lahko prižgali dračje!«

»Ja, tega pa nisva vedela,« je rekla mami in palčko prestavila drugam.

Ko je zmanjkalo tankih, so prišle na vrsto srednje debele in dolge palice, na koncu pa še najdebelejše in najdaljše. Zgornji konci najdaljših palic so se združili na vrhu sredinske palice. Nastala je prava pravcata piramida iz palic!

Martina je rekla: »Zdaj bomo ogenj prižgali in zapeli Tam ob ognju našem.« 

»A ga lahko jaz prižgem?« je prosil Jošt.

»Ne moreš!« so hkrati odgovorili Martina, mami in tati. »Za to si res še premajhen,« je dodala mami.

Martina pa je za to že dovolj velika. Komaj je gorečo vžigalico potisnila v dračje, že je zagorelo.

Ko je plamen zajel večino dračja, se je Martina spomnila: »Brin! Rabimo brin! Hitro!« 

Tati je skočil k brinovemu grmu in odtrgal vejico. Potisnil jo je Joštu v roko. Jošt jo je od daleč vrgel na ogenj, od katerega se je začel širiti omamni vonj po gorečem brinu. Roj iskric je zaprasketal in odplesal proti nebu.

Martina je začela peti. Jošt, mami in tati so se ji nemudoma pridružili: »…, plamen neugašen nam je srceee, …«

Ja, tako imenitne reči se naučiš, če je tvoja sestra tabornica!