Tajna agencija SarMa
| Tajna agencija SarMa Maša Nahtigal |
| |||||||||||||
Moji družini, sestrični Juliji, prijateljici Maji ter učiteljici slovenščine Lejli Sirk, vsem, ki me spremljate že od prvih korakov v svet domišljije.
Maša Nahtigal
UVOD uredi
»Živjo, Sara!« »Zdravo, Maja!« Sara in Maja sta od nekdaj najboljši prijateljici. Že kot majhni sta bili nerazdružljivi.
Začelo se je, ko so se Sarini starši odločili, da se bodo preselili iz zakotnega stanovanja in kupili hišo na vasi, saj so si to lahko privoščili zaradi novega dobro plačanega dela Sarinega očeta. Takrat je bila Sara stara pet let in Maja prav tako. Preselili so se v hišo nasproti Majine. Kot se spodobi, so Sarini starši povabili Majine, naj pridejo k njim na obisk; starši so klepetali in se spoznavali, deklici pa sta se igrali na vrtu. Tega dela se zdaj sicer ne spomnita več, a starši pravijo, da so zaslišali vpitje in hitro stekli na vrt, kjer je Maja tiščala k tlom sedemletnega Petra, ki so ga vsi v vasi poznali kot nevzgojenega mulca, in zahtevala, naj se opraviči Sari, ki je jokala poleg njiju. Ko so ju spravili narazen in spodili Petra domov, je Maja pojasnila, da je Sari ukradel barbiko in ji grozil, da ji bo odtrgal glavo, če mu takoj ne prinese vrečke bonbonov. Maja je pobesnela in ga takoj spravila na kolena, čeprav je bil najmanj enkrat večji od nje. Tako sta dekleti postali najboljši prijateljici in se huje sprli le enkrat, pa še to v drugem razredu. Zaradi njune nerazdružljivosti so ju sošolke in sošolci pogosto zbadali, če imata svojo tajno agencijo. vsi so namreč vedeli, da sta obe nori na detektivke in kriminalke, da sta prebrali že vse knjige Agathe Christie in Sherlocka Holmesa in da si že dolgo želita, da bi lahko tudi sami raziskali kakšen primer. Seveda pa njuna tajna agencija ni smela biti brez imena, zato so sošolci slovesno razglasili, da se imenuje Tajna agencija SarMa. Sprva ni nihče razumel, kaj mislijo s tem, a so kmalu razložili, da je to samo sestavljanka njunih imen; prvi zlog »sar« iz imena Sara in drugi zlog »ma« iz imena Maja. vendar pa so bili vsaj tako prijazni in so poudarili, da se oba zloga besede Sarma zapišeta z veliko začetnico, sicer bi si lahko kdo še mislil, da gre za naziv kakšne mesarije. Seveda se je dekletoma to zdelo popolnoma nesprejemljivo – tisti, ki si je vse skupaj izmislil, je takrat odšel domov s krvavečim nosom. Na prvi pogled se dekleti med seboj zelo razlikujeta. Sara ima dolge svetle lase in modre oči, rada se moderno oblači in si večkrat nadene kratko krilce in dolge uhane, skratka, vedno je urejena in naličena. Maja pa ima temno rjave kratke lase in zelene oči. Ponavadi je oblečena v kavbojke in preprosto majico. Tudi sama ima rada uhane, vendar ne tako odštekanih, kot so Sarini. Niti pod razno se ne naliči, včasih si privošči le nekaj svetlečega vazelina. Vendar pa sta si podobni po značaju. Zelo radi bereta. Kot že rečeno, obe obožujeta kriminalke in detektivke, tudi po kakšni grozljivki radi sežeta. Obema so všeč isti igralci, pevci in pevske skupine. Imata strašno dober smisel za humor. Vse to ju povezuje in prav zato se tako dobro ujemata.
»Kako si?« je pogovor nadaljevala Maja. »Kar v redu. Pa ti?« je odgovorila Sara. Maja je zavzdihnila: »Eh, ta šola mi gre na živce, ampak v tistih petnajstih minutah prostega časa na dan se imam pa kar fino.« »Hja, bi rekla, da je pri meni enako, glede na to, da sva v istem razredu,« se je strinjala Sara. »Hej, si že slišala tisto o Anini zabavi?« »Kakšni zabavi? Ima zabavo?« je zmedeno vprašala Maja. »Maja, Maja, ti pa nič ne spremljaš pomembnih šolskih dogodkov!« je Sara zmajala z glavo. »Ana bo v soboto stara 13 let in bo priredila pravi cirkus. Saj veš, bazen, hišni kino pa biljard, najela bo bend … Pol šole je povabljene!« »Si med njimi?« je zanimalo Majo. »Ja, in ti tudi, ampak ko me je povabila, se je dobro videlo, da ji je to naročila mami. verjetno ji je rekla, naj se usmili še nas, ubogih smrtnikov. Kakšni važički!« se je namrgodila Sara. »Se popolnoma strinjam. Kaj boš pa oblekla?«
PRVI PRIMER uredi
Na koncu mesta je posebna četrt, ki ji pravijo bogata četrt. V njej so namreč ogromne vile, kjer se nekaj mesecev v letu šopirijo najpomembnejši slovenski politiki, igralci, pevci in druge bogate in pomembne osebnosti.
V eni od vil so ravno potekale priprave na zabavo. Ta vila sicer ni največja v četrti, a zagotovo stoji na največjem posestvu in jo obkroža ogromen vrt, velik približno za dve nogometni igrišči. Obdaja ga kamnita ograja, visoka več kot tri metre, ki bi lahko prestrašila vsakega vlomilca. Vrtna vrata so dovolj široka, da se lahko z avtom pripelješ na širok dovoz. Na vsaki strani le-tega stojijo visoki in mogočni hrasti, tako da vse skupaj spominja na drevored, ki se konča z ogromnim dvoriščem, na katerem bi lahko stalo najmanj pet avtobusov. Dvorišče je oblikovano v krog, obdan z rožami, na sredini pa pljuska ljubek vodomet. Na obeh straneh drevoreda je travnata površina urejena v park s potkami, redkimi vrstami dreves, grmičevjem in nasadi rož. Ta zares veličastna vila je zgrajena kot kakšen dvorec iz baročnega obdobja, polna raznih štukatur, okrašenih stebrov in arkad. Znotraj je opremljena z mešanico sodobnega in starega pohištva, a se vse skupaj lepo ujema. Sredi ogromne veže, ki bolj spominja na veliko sobano, je stala ženska, ki bi ji prisodili manj kot trideset let, čeprav je dosti starejša. Bila je zelo urejena in lepa. Ime ji je Tanja Florence (izg. florens). Seveda ti ni njen pravi priimek, temveč umetniško ime, s katerim si je utrla pot med velike filmske zvezde, v resnici se piše Konjušnik. »Kje je moja mala princeska?« je zažvrgolela. »Mami! Ne kliči me mala princeska, sem že prestara za to! Imam že trinajst let!« se je Ana histerično zadrla s stopnišča iz redkega lesa, uvoženega iz Azije, in prekritega z rdečo preprogo. »Pridi sem, ljubica bubica!« se Tanja mami ni dala motiti. »Kako si čedna! Tale obleka, ki sva jo z očetom kupila v Avstraliji, ti zelo pristaja!« Ana jo je postrani pogledala: »Tole je moja spalna srajca.« »Oh, seveda, saj se mi je zdela nekam precenena za tako velik dogodek,« se je zahahljala mami. »Je vse pripravljeno?« je Ana vzvišeno premerila mamo. Razvajena, kot je bila, je včasih tudi starša enačila s služinčadjo, a se nista pretirano vznemirjala, kvečjemu so se jima zdeli njeni izpadi prisrčno »Jasno.« »Je bazen očiščen? Biljard postavljen? Si uredila vse v zvezi s hrano?« Vse. Nisem pa se mogla odločiti, ali izbrati trinadstropno ali štirinadstropno torto, zato sem naročila kar petnadstropno.« Ana je zavila z očmi in se napotila nazaj v svojo sobo. Zaklenila je vrata in odprla vse tri omare z oblekami. Nekaj časa jih je pomerjala in nezadovoljno opazovala svoj odsev v ogledalu, na koncu pa le izbrala lepo enodelno temno zeleno obleko, ki se je lepo podala k njenim temno rjavim lasem in zelenim očem, kot piko na i pa je dodala še drage smaragdne uhane. Končno si je bila všeč in sedla je za toaletno mizico, da bi se še naličila. Nekaj trenutkov je obsedela in se zamislila, nato pa spet vstala. Odprla je omaro z zimskimi oblačili in stopila na stol. Čisto zadaj je bil skrit majhen paket v velikosti knjige in vzela ga je v roke. Vrnila se je k toaletni mizici in odprla predal. Ovoj je previdno spustila vanj, ga zaklenila, kljub pa si pripela na verižico. Nihče ne sme izvedeti!
Več kot petdeset najstnikov je pohajkovalo po vrtu pred ogromno vilo, igralo biljard ali plavalo v bazenu, ko sta na zabavo prispeli tudi Sara in Maja. Čestitali sta Ani in ji izročili darili; Sara posrebreno verižico, Maja pa knjigo Kurja juhica za najstniško dušo. Z verižico je bila Ana še kar zadovoljna in jo je odložila na kup drugega podarjenega nakita, knjige pa si ni ravno razveselila, kar je dala Maji tudi jasno vedeti. »Oh, knjig pa ne maram preveč, ampak vseeno hvala,« je rekla in jo odvrgla med odpadni papir. Ko se je obrnila, da bi odšla, je Maja pokazala jezik. »Presneta babnica,« je jezno pihala. »Gotovo je njena naravna barva blond. Hej, me sploh poslušaš?« je jezno vprašala Saro, ki se je razgledovala naokoli in iztegovala vrat, kot da nekoga išče. »Si mogoče videla Andreja?« je kar preslišala njeno vprašanje. »Nemogoče je, da ne bi bil povabljen.« »Seveda je,« je rekla Maja, nato pa še zlobno dodala: »Nisi zadnjič videla, kako se mu je Ana dobrikala in lazila za njim? Prav videlo se je, da mu je bilo to všeč.« »Hvala lepa za spodbudo,« se je užaljeno našobila Sara. »Njuno prerekanje je prekinil prestrašen krik. Kot na povelje so vsi gostje utihnili. Nekaj se jih je izluščilo iz gneče in steklo v hišo. Sara in Maja med prvimi, ob drugem kriku sta planili po stopnicah, tretji pa ju je privedel v ogromno sobo, v kateri je stala Ana. Obleke so bile na tleh, vsi predali odprti, postelja razmetana, skratka – soba je bila videti, kot bi vanjo treščila bomba. In na sredi je stala Ana, vsa osupla in pretresena. »Kaj se je zgodilo?« je radovedno vprašala Sara. »Ana, so te oropali?« se je oglasila še Maja. Ana je samo izgubljeno prikimala in se odpravila k toaletni mizici. Tam je nekaj sekund postala in nejeverno gledala, nato pa je prebledela in se opotekla nazaj. Prestreglo jo je nekaj prijateljic in jo popeljalo do postelje. »Ana,« je Sara prisedla k njej, »ali kaj manjka? Karkoli?« Ana je samo neodločno odkimala, tedaj pa se je na sceno prebila njena mami. »Odmaknite se! Kaj je zdaj to? Kje pa je Ana? Ali …« Ob pogledu na razdejanje je obnemela, a se je hitro spravila k sebi in spodila goste iz sobe, edino Sara in Maja sta priliznjeno vztrajali, če lahko ostaneta in Ani postavita nekaj vprašanj. »Gospa Florence, to ni tako preprosta stvar,« je s smrtno resnim obrazom dejala Maja. »Ker sva sami priči tega dogodka,« je dodala še Sara, »bi bilo najbolje, če Ano temeljito izprašava …« »… in tako odkrijeva krivca,« jo je dopolnila Maja. Še nekaj sekund sta skrajno resno gledali, za podkrepitev svojih besed je Sara celo izvlekla beležnico in svinčnik. Ko je gospa končno nejevoljno prikimala in odšla iz sobe, pa sta se začeli razburjeno hihitati. »To je najina priložnost!« Sara ni skrivala navdušenja. »Vse knjige Agathe Christie s Poirotom, Doyla s Sherlockom Holmesom in druge se bodo končno obrestovale!« ji je nič manj vesela pritrdila Maja. »Predstavljaj si masten naslov v časopisu,« se je zasanjala Sara. »NAJSTNICI RAZKRINKALI MNOŽIČNEGA VLOMILCA. In pod naslovom slika, na kateri sva z županom, ki nama izroča nagrado …« Povsem sta pozabili na Ano, ki je medtem že dobila nekaj barve v lica. Maja je dregnila Saro v rebra in ta se je zopet zresnila, čeprav ji je tu in tam še zmeraj ušel kakšen smehljaj. »Ana,« je tokrat Maja povzela besedo, »se ti dozdeva, kdo bi lahko to naredil?« Ana je odkimala. »Je kaj odnesel?« je že drugič vprašala Sara. Tokrat je Ana dvije odkimala in zardela. »Si prepričana?« Kimanje. »Kdaj si bila nazadnje v sobi?« »Okoli dvanajstih,« je Ana končno spregovorila. »Se pravi, da je vlomilec prišel med dvanajsto in – koliko je ura? – pol tretjo uro. Aha, je bilo okno odrpto, ko si šla iz sobe?! »Ja. Mislim.« »V redu, nimava več vprašanj.« Dekleti sta vstali in se pomembno odpravili proti vratom. Ko so bila vrata za njima varno zaprta, sta se spogledali. »Nekaj skriva,« je menila Maja. »Kaže že tako,« je pokimala Sara. »Si videla, kako je pobledela, ko je stopila k toaletni mizici?« jo je opomnila Maja. »Pa kako je zardela, ko sva jo vprašali, če kaj manjka?« jo je spomnila še Sara. »Nekaj skriva, zagotovo,« je prepričano ponovila Maja.
AKCIJA uredi
Spet je bil ponedeljek. Učenci so se zbirali pred šolskimi vrati. Kot zmeraj so bili razdeljeni v skupine in v vseh so se pogovarjali o Anini zabavi. No, predvsem o »napadu« na njeno sobo. Nekateri so bili prepričani, da je to storil psihopatski morilec, drugi, da je to maslo njihovega nekdanjega uslužbenca, ki se hoče maščevati, nekaj pa jih je potiho šepetalo, da je to naredila sama.
Maja in Sara sta bili ravno sredi ure angleščine, ko je v zvočniku škrtnilo in se je zaslišal ravnateljev zdolgočaseni glas: »Učence naprošamo, da ostanejo na svojih mestih, učitelji pa naj se zglasijo v zbornici. Hvala.« Učenci so ubogljivo obsedeli, ko pa je učiteljica varno zapustila razred, so se začeli objemati in skakati od veselja, ker jim bo najverjetneje odpadla angleščina. Posedli so po mizah in začeli ugibati, kaj je vzrok odsotnosti učiteljev – odgovor pa so izvedeli že čez nekaj minut, saj se je učiteljica presenetljivo hitro vrnila. Bliskovito so zdrsnili z miz nazaj na stole in pobrali vse aviončke, ki jim jih je uspelo narediti v tako kratkem času. »Nekaj … mm, neprijetnega se je zgodilo,« se učiteljica začuda ni zmenila za nered, »Nekdo je razmetal ravnateljevo pisarno, medtem ko je šel na stranišče.« Minilo je nekaj sekund, da je učencem ta informacija prišla do možganov, nato pa so začeli razburjeno šepetati, da je bilo slišati, kot bi bili v panju., Učiteljica jih je kar pustila, saj je bilo do zvonjenja le še deset minut. Vedela je, da tako ne bo mogla več dobiti njihove pozornosti. Med klopmi se je slišalo predvsem vprašanje – v različnih verzijah -: »Je bil na delu isti človek kot na Anini zabavi?«
Maja je ravno sedela na postelji, brala neko mladinsko revijo in poslušala glasbo, ko ji je z znano melodijo skupine Linkin Park zazvonil mobilni telefon. Na ekrančku se je izpisalo ime Sarlock, kar je pomenilo Sarino ime, križano z imenom Sherlock. Maja se je ravno hotela oglasiti, ko je Sara prekinila. Seveda, to je bila njena stara finta, prekine, preden se oglasi in s tem prihrani denar. Med robantenjem jo je poklicala nazaj. »Ojla, Maja, saj ne zameriš, da sem prekinila, sem popolnoma brez cvenka, pa še dva dneva …« je Sara zdrdrala v slušalko, preden je lahko Maja sploh kaj rekla. »Dobro, no, povej že, minute se odštevajo,« jo je Maja odsekano prekinila. »Okej, no, ne razburjaj se,« je zagodrnjala Sara, »Poglej, kaj pa, če se odgovor na vlom v Anino sobo, ki v bistvu ni bil vlom, ker je bilo okno odprto, skriva pri njej doma? Hočem reči … mogoče pa uslužbenci kaj vedo, na primer kuharica ali pa vrtnar. Mogoče je pa celo kdo od njih krivec!« »In?« je postajala Maja vse bolj nestrpna. Sara je bila slišati presenečena: »Ti res še ni potegnilo? pojdiva tja in jih izprašajva!« »Sara, tebi pa čisto trga!« je odvrnila Maja. »Daj no! Morava v akcijo!« se Sara ni pustila odgnati. »Kdaj pa?« je Maja že nekoliko popustila. »Še danes!« »Si neumna? Nimam časa,« jo je zavrnila Maja. »Zakaj pa ne?« je Sara postala sumničava. »Zato, ker lenarim,« je zvenel odrezan odgovor. »Ob štirih pred Anino vilo,« je določila Sara in prekinila zvezo.
»Pa kje si? Čakam te že celo večnost!« se je pritožila Sara, ko je Maja z nekajminutno zamudo prispela pred Anino razkošno vilo. »Oprostite, vaše veličanstvo, naslednjič bom do sekunde točna,« se je pačila Maja. Sara je zagodrnjala nekaj nerazumljivega in nato vprašala: »In kako zdaj priti noter?« Maja jo je zabodeno pogledala: »To sprašuješ mene? Mislila sem, da imaš najmanj načrt hiše, če ne celo rezervnega ključa!« »Žal nimam,« je skomignila Sara. Maja je nekajkrat globoko vdihnila in nato še sama ponovila: »Kako zdaj priti noter?« Iz razmišljanja ju je zmotila dolga črna limuzina z zatemnjenimi okni, ki se je pripeljala do vhodnih vrat. Dekleti se nista imeli časa skriti, zato jima ni preostalo drugega kot obstati in si nadeti široka nasmeška. »Sara, beležnico!« je siknila Maja in za podkrepitev prijateljico močno sunila med rebra. »Auva! Kakšno be…« Takrat se je limuzina ustavila točno pred njima. Eno od zatemnjenih zadnjih oken se je počasi spustilo. Punci sta se smehljali, da so ju že bolele čeljusti. »Kaj pa vidva tukaj?« je vprašal globok glas iz avtomobila. Maja je vedela, da so jo spet zamenjali za fanta in se je kar težko obvladovala, da ne bi lastniku glasu iz limuzine izpulila nosu. potem pa se je glasu pridružil se obraz. In to obraz ogromnega hrusta s pobrito glavo in, sodeč po ovratniku, v temni obleki. »Anin oče,« je Sari uspelo zašepetati proti Maji. »Pozdravljeni, gospod,« se je ta začela pocukrano cediti kot v kakšni nadaljevanki. »Piševa članek za šolski časopis … em … Novice in bi naju zelo veselilo, če bi lahko z vami naredili kratek intervju. Mislim … glede na vašo slavo …« Sari se je končno posvetilo, o kakšni beležnici je bilo govora. Brž jo je privlekla iz žepa in hitela listati po njej, pri čemer se je držala nadvse resno. Obraz Aninega očeta se je zjasnil. »Ne bi mogla izbrati ustreznejše osebe! Kar naprej,« je pokroviteljsko prikimal. Detektivki sta sicer pričakovali, da ju je povabil v limuzino, a tako daleč na njegovi lestvici priljubljenih očitno še nista prilezli, saj jima je le z daljincem odprl vhodna vrata, nato pa pomignil šoferju, naj pelje naprej. Dekleti sta pohiteli za limuzino. »Veliko je že, da sva noter,« je Maja optimistično potrepljala Saro, ki se je namrdnila: »To ti pa je nadutež!« »Očitno družinska lastnost,« ji je pritegnila Maja. »Tik pred hišo je Sara zaskrbljeno obstala: »kaj pa zdaj? Bojim se, da nama ne bo dovolil, da bi se prosto sprehajali po hiši, torej …« »Kaj pa, če bi se pretvarjala, da te je zvilo in moraš nujno na stranišče, jaz pa ga bom zasula z … intelektualnimi vprašanji?« je malo za šalo malo zares predlagala Maja. »Zmeraj meni podtakneš ponižujoče vloge,« se je Sara presenetljivo hitro vdala. Rešitev se jima je ponudila kar sama. »Gospod« Anin oče je ravno izstopal iz svojega črnega lepotca, ko je zazvonil mobilni telefon. »Ja. Ja. Ne. Ne! Ne! Niti pod razno!« To je bil ves pogovor. Nekaj je še besno mrmral v brado – a je verjetno bolje, da dekleti vsega nista slišali – in se jima nekoliko ponarejeno nasmehnil: »Se opravičujem ampak z intervjujem bosta morala počakati uro ali dve. Gresta lahko domov? Če je daleč, bom naročil šoferju, naj vaju pelje.« Sara je odkimavala, Maja pa kimala – dokler ji Sara ni stopila na prste. »Neee, je že v redu,« se je hitro popravila. »lahko počakava, če vas to seveda ne moti. Vedno sem si želela ogledati notranjost take čudovite vile, kot je vaša.« Aninega očeta se je očitno dalo kupiti s komplimenti, mehčal se je tako hitro, kot bi se maslo v vroči ponvi. »Seveda, ni problema,« je ves srečen prikimaval. »Take vile človek res ne vidi vsak dan. Lahko mi verjameta, da je najlepša daleč okoli!« Uspeli sta obdržati smehljaj na obrazu še tako dolgo, dokler ni odšel. »Če si ne zasluživa oskarja za tele smehljaje …« si je oddahnila Maja. »Taki sva bili kot dvojna Britney Spears pred fotoaparatom.« Sara pa je bila z mislimi že pri »misiji«. »Koga boga najprej napadli? Na voljo so vrtnar, šofer in kuharica. Vsaj kolikor vem.« »Kaj pa, če bi se ločili?« je predlagala Maja. »Ne moreva, pomisli malo,« jo je zavrnila Sara. »Kako se bova izgovorili, če naju dobijo vsako na svojem koncu? Da sva se izgubili? Ne, ne, kar skupaj ostaniva.«
RACA, ROTVAJLER, BUTLER IN PAV uredi
Odločili sta se, da bosta najprej izprašali vrtnarja, če sta že zunaj. Našli sta ga za hišo, ko je obrezoval grm v obliki race – zaenkrat še divje.
»Dober dan,« je tokrat Sara prevzela pobudo. »Pozdravljeni,« je prijazno odzdravil sivolas možakar. Nekaj časa sta ga opazovali pri rezanju, nato pa je Sara zopet spregovorila: »Je težko delati s tako velikimi škarjami, kajne? Ravno take ima tudi moj oče … oziroma jih je imel, zadnjič so mu jih ukradli! Pustil jih je na travniku pred hišo in šel na kosilo, ko se je vrnil, pa jih ni bilo več! Kam gre ta svet …« Vrtnar jo je z zanimanjem poslušal in prikimaval, nato pa spregovoril tudi sam: »Moji ženi so nekoč ukradli novo kolo. Oh, kakšen cirkus je bil …« In že je sledila celotna zgodba; ničesar ni izpustil, še barvo policistovih oči si je zapomnil. Dekleti sta le stežka brzdali silno potrebo po zehanju, ko je naposled le končal. Takrat je Sara prešla k bistvu, seveda s pravo mero vznemirjenja: »Ampak kaj je doletelo Ano! Uboga reva. Vendar ima srečo, da ji niso ničesar ukradli.« Vrtnar ji je zavzeto pritegnil. »Res grozno. Policisti so še mene spraševali vse mogoče. Dobro, da sem bil takrat …« Zarotniško je nadaljeval šele, ko se je prepričal, da »gospe vrtnarjeve« ni v bližini: »… v gostilni in me je videlo najmanj ducat ljudi! je pa čudno, da niso ničesar odnesli, se vama ne zdi?« Še malo so poklepetali oziroma je vrtnar klepetal sam s seboj, saj ga dekleti nista več poslušali, nato pa sta se le uspeli posloviti. Naslednji je bil na vrsti šofer. Ampak, treba ga je bilo najprej najti. »Tamle je!« je zaklicala Sara, ko sta šli mimo garaže. Visokega moža črnih las sta poznali po videzu, saj je Ano vsak dan pripeljal v šolo. Slonel je ob avtu in klepetal z moškim, ki je bil, sodeč po uniformi, sicer njegov kolega, a obenem njegovo popolno nasprotje, vsaj kar se prijaznosti tiče. Videti je bil kot razjarjen rotvajler. »Verjetno je ta prej pripeljal Aninega očeta,« je Maja zašepetala Sari, ki si je že prizadevala ustvariti nov ponarejen nasmešek. »Dober dan,« je začela. Anin šofer se je široko nasmehnil in odzdravil, drugi pa se je v pozdrav le namrdnil, kot bi imel pred seboj kup gnoja. Sara je kljub tej reakciji priliznjeno nadaljevala: »Gospod nama je dovolil, da si ogledava posestvo. Prišli sva pogledat še tole vašo limuzino. Seveda le na zunaj.« Anin šofer je bil tako prijazen, da jima je celo odprl vrata in tudi razkazal notranjost. »Groza, takale limuzina mora stati celo premoženje!« se je Sara čudila in prilizovala še naprej. »Dobro, da vam je zadnjič na Anini zabavi niso ukradli! Čeprav tako ali tako niso ničesar odnesli. »ja, tudi mene čudi,« se je strinjal. »Policisti so me že spraševali, če sem videl kaj sumljivega, a sem jih moral razočarati. Takrat sem ravno loščil avto in sem bil preveč zatopljen v delo. Ampak moj alibi očitno ni dovolj trden, tako da mi ne verjamejo povsem.« Detektivki sta se ozrli še k namrgodenemu rotvajlerju, ki pa njunih pogledov ni opazil ali pa jih niti ni hotel opaziti, in ni izdal ničesar. Zato pa je drugi še naprej govoričil kot navita ura: »upam, da me policija ne bo osumila. Brane ima srečo,« je pomignil proti kolegu, »v času zločina je bil ravno na obisku pri svoji stari mami v domu upokojencev, tako da ga je videlo kar nekaj ljudi, ki lahko potrdijo njegov alibi.« Brane je zavil z očmi, češ, povej jima zdaj še, kako je moji stari mami ime in kdaj se je rodila. »Uf, koliko je že ura,« je vzkliknila Maja. »Če si hočeva ogledati še notranjost vile, se morava kar podvizati. Lepo se imejte!« Odpravili sta se do hišnega vhoda. Ker je bilo zaklenjeno, sta morali pozvonisit. Odprl jima je visok in suh moški v črnih hlačah, beli srajci in zelenkastem telovniku. Imel je tudi nazaj polizane rjave lase, ki so se svetili kot zloščeni lakasti čevlji, ki jih je imel na nogah. Pravi angleški butler. »Želite?« je vzvišeno vprašal. »Gospod je rekel, da si lahko ogledava vilo,« je začela Maja. »Zmenili smo se namreč za intervju za šolski časopis, a so ga prekinile neke obveznosti in morava počakati, da bo dosegljiv.« »Potem pa kar vstopita,« ju je butler z uradnim glasom povabil v hišo. »Ampak prosim, da si obrišeta čevlje v predpražnik.« Dekleti sta res lahko zaznali angleški naglas z vsemi tistimi pogoltnjenimi r-ji in izpljuvanimi t-ji. Vseeno je slovensko govoril lepše kot večina današnje mladine. »Uau, poglej si tole!« je zaklicala Maja, ko je vstopila v vilo in si ogledala razkošno vežo. »Še dobro, da se Anin vlomilec ni sprehodil po hiši. Poglej, koliko stvari bi lahko odnesel! Noro!« Skrivaj je poškilila k butlerju, če se odziva, a se je ta s svojimi šklopotajočimi čevlji že odpravil stran. »Poglej, kaj si zdaj naredila,« je zastokala Sara, »Zakaj nisi počakala, da bi ga jaz hvalila? Ti pa res ne znaš z ljudmi!« »Oprosti, ker živim,« je zamrmrala Maja, a se ni več pritoževala, ker je vedela, da ima Sara prav. Sedaj je bila na vrsti kuhinja. Pol ure sta porabili, da sta jo sploh našli. Kljub napisu na vratih, da je nezaposlenim vstop prepovedan, sta vstopili. Kot vse ostalo v vili je bila neznansko velika. Na stenah je viselo ogromno ponev in zajemalk različnih velikosti, na pultu je stala cela skladovnica nožev in ob stenah so slonele ogromne omare, ki so bile napolnjene z kdove čim. Vendar pa dekleti nista bili edini v kuhinji. O ne, še zdaleč ne, tam je skakalo, cvrlo, pražilo, kuhalo, sekljalo, rezalo ali lupilo najmanj dvajset kuharjev in kuharic. Skoraj bi jima čeljust padla na tla. Prizor je bil približno tak kot v oddajah Jamieja Oliverja. »Krompir! Kje hudiča je krompir?! »Kdo ima nož za sekljanje?« »Kje je ponev za slanino?« In še vrsta podobnih vzklikov se je razlegala po kuhinji. Tedaj pa sta opazili moškega s kuharsko kapo na glavi in z rdečo rutko okrgo vratu. Hodil je naokoli in se šopiril kot pav. »Zagotovo je Francoz,« je zamrmrala Maja, da se je Sara zasmejala. To je bila napaka. Zasmejala se je dovolj naglas, da so jo slišali bližnji vajenci, ki so lupili in rezali zelenjavo. »Šef!« je zaklical eden od njih. Glavni kuhar se je obrnil in presenečeno razširil oči ob pogledu na Saro in Majo. »Mon dieu!« je zaklical. »Kaj pa počneta tukaj? Semkaj navadni civilisti ne smejo! Kako naj delam, če se mi otročaji motajo pod nogami! Ce n'est pas possible! To je nemogoče!« »Khm, dober dan,« je tokrat jecljala celo Sara. »Sta mogoče slepi?« se je še naprej hudoval glavni kuhar. »Na vratih je napis. Sta ga videli? Oui, sta. No, lepo. Pa ga moram mogoče še okrasiti, da ga bosta upoštevali?« Zdaj so utihnili že vsi kuharji in tudi vajenci. »Ce n'est pas possible!« se je še naprej jezil, tako da je bilo Majo in Saro čedalje bolj strah. »No, kaj je zdaj? Kaj bomo pa zdaj naredili?« je zavrtal z očmi v dekleti, da sta morali povesiti pogled, potem pa udaril z nenavadnim vprašanjem: »Sta kaj lačni?« Začudeno sta ga pogledali in prikimali šele, ko sta uvideli, da se ne šali. »Potem pa, če sta že tukaj, morata poskusiti nekaj mojih specialitet!« se je nepričakovano zasmejal. Presenečeno sta se spogledali, a on se na to ni odzval, kr je že skakal od posode do posode in na krožnike nalagal majhne porcije hrane za pokušino. Kmalu je nabral vse, kar je hotil, in ju posadil za mizo. Pred vsako je nenadoma stalo po pet krožnikov. »jejta,« ju je spodbujal. »Dajta, no!« Napeto je zrl vanju, ko sta prijeli vsaka svoje vilice in nabodli nanjo košček nekega neznanega mesa s prvega krožnika. »Goveja jetrca, polnjena s kaviarom in polita z omako iz rožmarina in limone, je povedal. Punci sta se še enkrat spogledali, nato pa nesli vilice v usta. Možak ju je živčno opazoval, ko sta žvečili. »Madamoiselle,« se je obrnil k Sari. »Kako se vam zdi?« »Sara je še malo žvečila, pogoltnila in nato odgovorila: »Slano.« V kuhinji je nenadoma zavladala smrtna tišina. Zaslišal se je grozen vzdih, vsi so s strahom v očeh pogledali šefa, ki je postajal vedno bolj rdeč. »Ups,« se je Sara zavedla svoje napake. Vsi zaposleni so strmeli proti preplašenemu mladeniču, ki je stal ob ponvi, v kateri so se pela goveja jetrca, polnjena s kaviarom in polita z omako iz rožmarina ter limone. Verjetno bi se zgodilo kaj groznega, če ne bi ravno tedaj smrtne tišine prekinil glas: »Kaj pa vidve tukaj?«
MISIJA: VSE MOGOČE uredi
Dekleti sta otrpnili in se počasi obrnili nazaj. Za njima je stal butler, ki je tokrat spominjal na svojega sodelavca rotvajlerja.
»No?« je še naprej zahteval odgovor. »Izgubili sva se,« si je Maja prva upala spregovoriti. »Izgubili, kaj?« jima služabnik ni prav nič verjel. »In zdaj v kuhinji čakata na svojega Tarzana, ki bo prišel od kdove kod in vaju rešil iz te, neprehodni džungli podobne vile?« Že čez pet minut sta stali na cesti. »Poleg tega pa gospod nima časa za trapaste intervjuje, ki jih vodijo trapaste najstnice,« je še pribil in jima zaprl vrata pred nosom.
»Za človeka z diplomo je tale Anin oče prav zabit,« je v varnem zavetju svoje postelje zagodrnjala Sara. »In kako se Ana vedno hvali z njo! Kot bi sama naredila najmanj doktorat!« »Zabit je še mila beseda,« je odvrnila detektivka številka dve. »K njej lahko prišteješ tudi besede nadut, vzvišen, pokroviteljski, važen, razvajen in prekleto ponosen na svoje bogastvo. Prav zanima me, koliko ljudi je moral podkupiti, da so mu izdali diplomo.« Sara je nadaljevala s tarnanjem. »Kako si zamočila pri butlerju!« Maja je bila ogorčena: »Oprosti, ker se ne znamo vsi prilizovati kot ti učiteljici za kemijo! Sicer si me pa tako ali tako ti zvlekla tja. In kaj imava od tega? Nič!« »Izvedeli sva vsaj to, da se večini osebja zdi skrajno sumljivo, ker ni bilo nič ukradenega,« se je izmotavala druga. »To se je že nama zdelo!« jo je zavrnila Maja. »Poleg tega pa se zdaj verjetno nikoli več ne bova mogli prikazati v tistem dvorcu, ko naju vsi poznajo. Morali bi pregledati še Anino sobo, tako pa … Misliš, da bom sredi noči plezala po drevesu ali kaj?«
»Ne morem verjeti! Sredi noči plezava po drevesu!« je sopla Maja. »Pssst!« je zasikala Sara. Majo je res zagrabila za besedo in jo nekako prisilila, da sta se vrnili nazaj pred dvorec – pravzaprav jo je izsiljevala, da bo celemu razredu izdala ime njene ljubezni. Tako Maji ni preostalo drugega, kot da se sredi noči odtihotapi iz hiše in v mislih preklinja Saro. Pred dvorcem se je začela pritoževati: »No, in kaj zdaj, gospodična Genialna? Mogoče še nisi opazila, da naju od Anine sobe loči tri metre visok zid, dolg drevored in Ana sama?« Sara pa je bila tokrat pripravljena: »Zadnjič sem videla ob ograji zelo visoko drevo, na katerega se da zlahka splezati. Kako so nečimrni! Potem se morava pa samo sprehoditi po zidu – saj vidiš, kako je širok! – do drevesa, ki rase na drugi strani, in tam splezava dol. Čisto preprosto. Drevored in Ana pa nista problem. Danes jih sploh ni doma, ker so šli v kazino v Avstrijo. Saj si jo v šoli slišala, kako se hvali na vsa usta. Osebje pa tako ali tako spi.« Maja se je morala vdati, a kljub temu ni zdržala brez pripomb in je ves čas nekaj godrnjala. Splezali sta na zid, na drevo in na drugi strani dol. Čeprav sta nosili temna oblačila, sta se vseeno tihotapili po drevoredu v senci dreves, saj je tisto noč luna svetila kot reflektor. Splazili sta se do garaže, da bi se pomenili, kako naprej. »Tamle je okno Anine sobe,« je zašepetala Sara. »Uau, to si si pa celo zapomnila,« jo je zbodla Maja. Njuno tiho prerekanje je nepričakovano zmotil šum. kot na povelje sta obe utihnili in Maja je svojo prijateljico hitro potisnila v grmovje. Videli sta dva para v črne čevlje obutih nog. Obstali so točno tam, kjer sta prej stali detektivki. V strahu, da bi ju odkrili, si nista upali niti dihati. »Kje je zdaj?« sta zaslišali nestrpen glas. »Pomiri se, Brane, saj že gre,« ga je potiho miril drugi glas. Dekleti sta se spogledali. Očitno sta bila to šoferja. Le kaj sta počela tam sredi noči, so govorile njune oči. Maja bi se skoraj naglas zasmejala – to si mislita tisti dve, ki se v trdi temi kobacata čez trimetrski zid. Še bolj sta našpičili ušesa, Brane je namreč nadaljeval: »Sem vedel, da jima ne bi smela zaupati. Zdaj gre lahko cela akcija po vodi!« Ob besedi akcija sta še bolj pozorno prisluhnili. »«Ne zganjaj panike, Brane,« se je spet zaslišal glas, ki je pripadal Aninemu šoferju. »Družine ni, kuharji gredo tako ob osmih domov, vrtnar je v gostilni, butler je šel na obisk k očetu, sobarica ima pa danes prosti. Kaj se sploh lahko zgodi?« V tistem pa so pred velikimi železnimi vhodnimi vrati zasvetile avtomobilske luči. vrata so se samodejno odprla, saj sta imela šoferja očitno daljinec. Zdaj sta si dekleti lahko podrobneje ogledali prihajajoči avto. Pravzaprav je bil kombi bele barve. Zadaj ni imel oken pa tudi popisan ni bil. Ustavil se je pred vilo, iz njega pa sta izstopila dva moška. Ko sta prišla nekoliko bliže, sta detektivki takoj razumeli, zakaj je bil brane tako nezaupljiv. Prišlekoma se je namreč že na obrazu bralo, da sta po obsegu možganov podobna junakoma iz filma Butec in butec. Tisti neumen pogled in na široko razpotegnjena režeča se usta. »Čao, Brane,« je rekel eden od njiju in šoferja boksnil v ramo, da je preteče zarenčal, drugi pa je hitel razpredati: »Uau, tole pa bo biznis, kaj? Poglej, Čiči, kakšno palačo imajo tukaj!« »Čiči?« se je začudil Brane. »Skrajšano od Frančišek,« mu je razložil Čiči in nato pokazal na svojega kolega, podobnega zobotrebcu: »On pa je Biceps.« Sedaj se je vmešal Anin šofer. »No, dovolj, lotimo se posla, nič se ne bo samo odneslo v kombi.« V kombi? Odneslo?! Dekleti sta se zgroženo spogledali. Pravkar sta priči velikemu zločinu! Moški so se oddaljili, tako da sta lahko, kolikor se je dalo potiho, zlezli iz grmovja in se prihulili za garažo. »Pokličiva policijo!« je razburjeno zašepetala Maja, ob pogledu na Sarin zamišljen obraz pa vzkliknila: »O ne, Sara, ne greva noter! Na-a! Niti pod razno! Saj vem, da hočeš biti pogumna najstnica in vse štiri zmikavte stolči s palico za bejzbol, ampak to se dogaja samo v filmih! Poklicali bova »kapsarijo« in konec!« Tokrat je obveljala Majina. Sara je vedno prebirala tiste srhljive ameriške drame v reviji Lady, zato ni hotela izzivati usode in še sama pristati v tej rubriki. Maja je na svojem mobilnem telefonu hitro vtipkala številko 113. Policistu je v nekaj stavkih razložila situacijo. Minute so se vlekle kot ure pri biologiji in bali sta se že, da jima ni verjel, ko sta končno zaslišali zvok približujočih se siren. Tatovi so ravno prenašali neko, celo premoženje vredno staro zofo iz hiše, ko so zaslišali zanje poguben ton – v paniki so jo spustili na tla in se razbežali vsak na svoj konec. A na nesrečo detektivk se je Brane odločil zbežati za garažo, točno tja, kjer sta stali. Bil je že nevarno blizu, ko se je iz niča pojavil visok policist, oblečen v popolno opremo specialcev, in skočil na bežečega šoferja. Ta je še nekaj mikastil okoli sebe, a je kaj kmalu odnehal, saj ga je policaj obvladal, mu nataknil lisice in zrecitiral pravice. Maja in Sara sta si oddahnili, a le za kratek čas. Od zadaj so ju namreč zagrabile močne roke. Srce jima je zaledenelo. V nekaj sekundah so se jima v glavi z vratolomno hitrostjo odvrteli vsi filmi, kjer so zločinci za pobeg uporabili talce. Pred očmi so se jima prikazovali najbolj grozni prizori, kako ju mučijo kot v filmu Smrtonosno orožje. Prestrašeno sta se obrnili, a si takoj zatem že drugič to noč oddahnili. Za rame sta ju namreč prijela dva specialca, ki sta ju vprašujoče gledala. »Midve sva poklicali policijo,« je razložila Maja. Spregovoril je večji in močnejši specialec: »Aha. Vseeno pa morata z nami na postajo, da bosza podali zapisnik in kot priči potrdili, da smo zajeli prave osebe.« Preostalo jima ni drugega, kot da jima pohlevno sledita. Posadili so ju v pravi pravcati policijski avtomobil. Za volanom je sedel zelo prijazen mlad policist. Med vožnjo je nekajkrat prižgal sireno in jima dovolila uporabiti megafon. Na postaji je bilo tako, kot sta pričakovali. Zataknilo se je edino pri pojasnjevanju, kaj sta sploh počeli na posestvu Aninih staršev. Takrat so postali zelo strogi in jima pol ure predavali o nevarnostih v mestu in o tem, da sta Novohlačnike že prerasli. Po dveh urah so ju končno odpeljali domov.
DVOJNI A uredi
»No, pa se nama je spet izmuznila priložnost za slavo!« se je Sara jezila v telefon. Starši so ju namreč nagradili s tedenskim hišnim priporom – zaradi nočnega potepa, seveda. Lahko sta šli v šolo in potem takoj nazaj domov. Zato sta komunicirali le po telefonu, pa še to samo po mobitelu, da je bila cena višja, ker so jima prepovedali uporabljati stacionarnega.
»Veš kaj, pa že raje nisem v časopisih, kot da mi čez deset let sledi tolpa psihopatskih zločinskih maščevalcev,« jo je zavrnila Maja. Sara je še zmeraj jezno nadaljevala: »In najin prvi primer sva izgubili!« »O ne, nisva ga,« jo je z odgovorom presenetila Maja. »Šoferja namreč nimata nobene zveze z Anino razmetano sobo in ravnateljevo pisarno. Na policijski postaji so ju izprašali in za tisti čas imata res trdne alibije, so preverili. No, sicer Aninemu šoferju zadnjič res niso popolnoma verjeli tistega o loščenju avtomobila, a so našli neko pričo, ne vem sicer katero, ki pravi, da ga je v tistem času videla. V času napada na ravnateljevo pisarno sta bila pa oba v Italiji z Aninim očetom. Ne skrbi, še zmeraj nama ostaneta Ana in ravnatelj.« Sara se je namrdnila: »Koga pa briga za sobo razvajene barbike in za nekaj razmetanih papirčkov. Me pa zanima, koliko so morali Anini uporabiti zveze, da niso prišli na naslovnico časopisa.« Naslednji dan namreč nikjer ni bilo objavljeno nič o nočnem dogodku. Maji ni preostalo drugega, kot da je zavzdihnila in spremenila pogovor na Sarino najljubšo temo: kako je bil tisti dan v šoli kdo oblečen.
Sreda. Sara in maja sta imeli radi srede. V bistvu srede zvečer, ko so bile po televiziji oddaje o plastičnih operacijah. »Če preživim do srede zvečer, je hujši del tedna že za mano,« je imela navado reči Maja. Tisti dan je bila Sara že boljše volje. Pogovor prejšnjega dne na temo oblačil jo je očitno sprostil. Zanjo ni večjega užitka, kot zmrcvariti in opljuvati vsak kos oblačila, ki si ga je kakšna uboga žrtev upala nositi. Med matematiko sta se uspeli tiho pogovoriti. Pobudo je dala Sara: »Misliš, da sta primera povezana?« »Kaj pa vem,« je skomignila Maja. »Način je enak: oba, Ana in ravnatelj sta imela sobo razmetano, tako da bi bil na delu lahko isti človek.« »Koga pa sumiš?« je še naprej vrtala Sara. »Hmm, čakaj, od dveh milijonov Slovencev imam pa enega res v mislih,« je sarkastično odgovorila Maja. »Daj no, saj veš, kaj mislim.« V redu, no. Veš, kdo je po mojem glavni osumljenec? Ana. Mislim, da ni tako blond, kot se zdi na prvi pogled in je zrežirala dobro predstavo.« »Motiv?« Maja se je popraskala po bradi. Da to počnejo detektivi med razmišljanjem, je prebrala v neki knjigi. »No, ja, moj motiv je res že malo oguljen, ampak po mojem se ji je malo strgalo, to je vse. verjetno hoče pritegniti ŠE VEČ pozornosti.« »Hmm, dobro razmišljaš, čeprav bi bil potemtakem lahko kdorkoli. No, res se veliko ljudi ne kopa v denarju, tako kot se Ana, ampak kakšen »razredni odpadnik« bi pa tudi lahko poskušal opozoriti nase.« »Prav imaš.« Učiteljica ju je strogo pogledala in za svojo naslednjo žrtev pri spraševanju izbrala Saro.
Zadnja ura tisti dan. Ni se še začela, bil je odmor, ko je v razred 8. a prispela novica: v ravnateljevo pisarno je zločinec prinesel listek, na katerem je pisalo: Namig: sem iz 8. a. V razredu je že drugič v tem tednu završalo. »Ta človek pa prav hoče biti odkrit!« je vzkliknila Maja. »Kdo na svetu je drugače še tako neumen, da na listke piše namige.« »Saj pravim, amater,« se je namrdnila Sara. Ko je zazvonilo konec odmora in je v razred vstopila učiteljica kemije, se učenci še zmeraj niso umirili. Šele ko je učiteljica uresničila svojo grožnjo o spraševanju in je k tabli poklicala Antona, so kričanje znižali na sobno jakost in sedli na svoja mesta. »Ups, vprašan bo,« je Maja šepnila proti Sari. Anton je mečkal pri tabli in učiteljici podarjal odgovore, ki niso imeli prav dosti zveze s kemijo. Nihče mu ni pomagal in mu prišepetaval, saj ni bil preveč priljubljen. Učiteljica mu je v redovalnico prilepila mogočen cvek. Njena velika napaka pa je bila, da je oceno povedala naglas, saj je s tem takoj skalila razredni mir. Veš, kaj sem pomislila? je Maja napisala na rob zvezka in ga pomolila proti Sari, česar učiteljica ni mogla opaziti, saj je ravno zmerjala enega od učencev. Po mojem bi bil krivec lahko tudi Anton. Glede na to, da ni ravno razredni ljubljenec … Sara je preletela sporočilo in odpisala: Prav imaš. Ana je osumljenec št. 1, takoj za njo pa bi bil lahko Anton. Vseeno morava delovati kot Poirot: ne smeva izključiti nikogar.
Po uri kemije je bilo pouka torej konec. Sara in Maja sta na šolskem dvorišču padli v detektivsko debato. »Še dobro, da nas je v našem razredu samo dvajset,« je rekla Sara. »Še naju odštejeva, pa jih je le osemnajst,« je preračunala Maja, nato pa ponarejeno sumničavo dodala: »Ups, pa te lahko odštejem?« Odgovor je prebrala v Sarinem pogledu, zato je hitro nadaljevala: »Sošolci so: Bor, Janez, Samo, Dani, Rok, Maks, Andrej, Aleks in Anton, od punc pa Ana, Marija, Daša, Neva, Julija, Darja … In kdo še? Aja, še Zala, Mojca in Suzana. Uf, še vedno jih je kar precej!« »Blagor Poirotu iz Agathe Christie, ki jih je imel ponavadi maksimalno deset,« je zavzdihnila Sara. »No, ja, bolje nama je že kot Sherlcoku Holmesu, ki je moral preiskati ves London,« je Maja skomignila z rameni. »Zaenkrat sta glavna osumljenca prav gotovo Ana in Anton.« »Dvojni A,« je zamrmrala Sara. »Torej se osredotočiva nanju,« je predlagala Maja. »Strinjam se,« je pokimala Sara. »Poglej, tamle gre Ana. Kje pa je njena limuzina? Me prav zanima, če so v tako kratkem času že dobili nova šoferja!« »Poglej, kako prestrašeno se ozira okrog sebe,« se je Maja sumničavo namrščila. »Tu nekaj smrdi.« »Ja, šolska kanalizacija,« se je zahihitala Sara. »Ne, resno. Poglej, kako se ozira naokoli in se počasi pomika proti igrišču. Saj veš, da ne gre nikoli tja.« »Seveda ne gre, če se pa boji, da se bo na njene čudovite čeveljčke prilepil kakšen žvečilni gumi,« se je pačila Sara. »Pojdiva za njo!« »Kaj pa pripor?« se je zbala Maja. Sara je odmahnila z roko: »En teden gor ali dol, saj je vseeno!« Tako sta jo tiho zasledovali. Kadar je Ana pogledala nazaj, sta se pretvarjali, da sta dve drevesi, oblečeni v roza krilo in oranžno majico. Strašno nevpadljivi barvi, res. Ko se je Ani zdelo, da ni nikogar – Sara se je namrdnila, da bi bila lahek plen za kakšnega roparja -, je stekla v gozdiček poleg šole, če majhni površini s petimi drevesi lahko tako rečemo, in nato k peskovniku, ki je bolj kot na prostor za zidanje peščenih potičk in gradov spominjal na odlagališče odpadkov, ter živčno pogledala na uro. S prostim očesom se s tako velike razdalje tega seveda ni dalo videti, a Maja je vedno s seboj nosila majhen daljnogled. Čez nekaj minut se je Ani, ki se je ves čas vznemirjeno ozirala okrog sebe, z druge strani gozda nekdo približal. »Anton!« je kriknila Sara, nato pa tišje dodala: »Kaj pa on počne tukaj?« »Poglej, poglej!« jo je Maja potegnila za rokav. »Nekaj ji razlaga. Izgleda, da pri tem … uživa. Znaš brati z ustnic?« »Maja, zdaj si me pa dobila! Že osem let sem agentka FBI in med drugim so me tudi naučili brati z ustnic,« je Sara zavila z očmi. »Uf, pazi, Ana gre nazaj!« se je Maja hitro skrila za bližnji grm, ne da bi se zmenila za Sarin komentar. »Hitro se skrij, no!« Nerodno je potegnila Saro za gost grm, da je tej z noge zdrsnil čevelj. Ni ga imela časa pobrati, saj se je Ana hitro približevala. In namenjena je bila v njuno smer! Na srečo pa je bila preveč zamišljena, da bi opazila čevelj in ga je samo brcnila stran. Ko se je oddaljila, je Sara razkačeno stopila izza grma in pobrala čevelj, napolnjen z listjem. »Poglej, kaj je naredila!« je zajavkala. »Uničila mi je čisto nov čevelj! Pa tako dolgo sem prosila mami, naj mi jih kupi …« Maja jo je postrani pogledala: »Saj moraš samo listje pobrati ven.« »Kaj pa, če je v njem če kakšen žužek?« se je vseeno skremžila. »Tolaži se, da je šlo za dobro stvar,« ji je predlagala Maja. »Zdaj vsaj veva, da imata Ana in Anton nekaj med sabo. Tu res smrdi. In to ne šolska kanalizacija.«
O ROLERJIH, KOKOŠIH IN ŠPANSKIH NADALJEVANKAH uredi
»Bojim se, da ste osumljenci vsi,« je rekla Sara in korakala po šolski knjižnici gor in dol. Z Majo jima je namreč uspelo spraviti na kup vse sošolke in sošolce, da bi jih zaslišali glede teh čudnih zločinov. Vsi so prišli, saj jih je hudo mučila radovednost, kdo je glavni osumljenec, poleg tega pa so prišli tudi zato, da ne bi sami izpadli sumljivi.
Najprej sta se osredotočili na fante, saj ti zaradi športnih treningov niso imeli časa. Razen Antona, seveda, on je imel zmeraj čas. Prvi je bil Rok. »No, Rok, kaj misliš o vsem skupaj?« ga je napadla Maja. »Hmmm,« se je ta ponarejeno zamislil. »Mogoče se je E. T. vesoljček vrnil na Zemljo in je v Anini sobi iskal svoj leteči krožnik.« Ostali fantje so padli v krohot. »Rokec,« se je Maja začuda sladko nasmehnila. »Ti znaš rolati?« Rok je pobuljil, a nato navidez neprizadeto prikimal. Maja je v nadaljevanju vsako besedo siknila bolj strupeno: »No, potem pa se lahko zgleduješ po rolerjih, ker imajo več koleščkov kot ti v tej prazni glavi!« Tokrat so se fantje znova krohotali, a za spremembo Roku, ki je užaljeno povesil nos in ni hotel več odpreti ust. Od ostalih pa tudi nista izvedeli nič pametnega. Večinoma sta poslušali samo režanje in zgodbice o raznih psihopatih, ki za pasom nosijo sekiro in pobijajo nič hudega sluteče žrtve. Vseeno pa jima je med precej dolgim mučenjem – samih sebe, ne fantov – uspelo izvedeti nekaj pomembnega: šest fantov od osmih – Antona namreč še nista spraševali, ker sta ga obravnavali posebej – je menilo, da je vse skupaj zakuhala Ana. Seveda sta jih potem vprašali, zakaj, pa so menili, da je Ana živi primerek tiranozavra, ki so ga oživeli leta 1991, a se je poskus izjalovil … Usmilili sta se jih in jih poslali na njihove treninge. Naj trenirajo vsaj mišice v rokah in nogah, če že tistih v glavi ne morejo. Nato so prišle na vrsto punce. In Anton, ta je še ostal od prej. Najprej sta izprašali njega. »Kje si bil v času Anine zabave?« »Misliš, da bi me vzvišena važička povabila na rojstni dan?« Na vprašanje odgovarja z vprašanjem da bi naju zmedel, je pomislila Maja. »Odgovori!« mu je strogo zabičala. »Bil sem doma.« »In v času razdejanja v ravnateljevi pisarni? Si bil v razredu?« »Ja.« »Kdo, misliš, bi lahko zagrešil ta dva zločina?« »Ne bi vedel.« »Zakaj, meniš, da so oziroma je to sploh storil?« »Nisem psihiater.« »Daj, no!« »Mogoče zaradi potrebe po pozornosti? Ne vem, ali pa … imajo drugi prav in je to naredil nekdo, ki ni razumen.« Sara je zastokala: »Pa ne da tudi ti misliš, da je to storil psihopat!« »Nisem tega rekel,« je mirno odgovoril. »V redu, lahko greš,« je obupala Sara. »Naslednja, prosim!« Zraven nje je prisedla Mojca, prijetno in ljubko dekle z do pasu dolgimi ognjeno rdečimi lasmi, kakršnih ni imela nihče drug na šoli, a z, milo rečeno, bolj počasnimi možgani. »Mojca,« je resno rekla Sara. »Isto vprašanje zastavljam tebi: kje si bla v času vdora v Anino sobo?« »Pogovarjala sem se z Andrejem,« je odgovorila, zaradi česar se je Sara ljubosumno namrščila. »Aha. V času drugega primera pa si bila v razredu, tega se spomniva. Ali veš karkoli o tem nenavadnih vlomih? Karkoli? Vsaka najmanjša podrobnost je lahko pomembna!« Mojca je nekaj trenutkov počakala, da je to dolgo vprašanje prispelo v njene možgane, nato pa je počasi odgovorila: »Ne, ne spomnim se ničesar sulj … mus … smuljivega … čudnega. Ali pa – čakaj malo! Aha, ja, zelo čudno se mi je zdelo prejšnji petek, ko je Marija kupila v trgovini oranžno barvo za lase. Pa tako lepe svetle lase ima! Ne pa ta moja oranžna …« Sara in Maja sta zavili z očmi, češ, kaj pa nas to briga, a Maja si je podatek vseeno zapisala v zvezek, ki sta mu s Saro pravili zapisnik. Nato je sledilo še nekaj drugih deklet. Neresnih. Nobena ni povedala nič pametnega, samo spakovale so se in melodramatično – špansko hlipale: »Omedlela bom! Mislim, da bom omedlela!« Nobena ni hotela povedati, koga sumi. Večinoma so samo pogledale stran in s ponarejeno tresočim glasom odgovorile: »Nič ne bom rekla, ker nočem nikogar izdati, ampak jaz nisem bila.« Čez mučne pol ure sta Sara in Maja poslali dekleta domov, ker sta se hoteli z Ano pogovoriti na samem. Vendar je ta vztrajala pri tem, da mora biti njena najboljša prijateljica Marija poleg, sicer ne bo niti odprla ust. »Pa saj ne potrebuješ nobenega »bodigarda«,« jo je sprva zavrnila Sara. Ampak Ana se ni vdala in je zagrozila, da bo odšla. Dekleti sta popustili. Tako ali tako sta morali izprašati tudi Marijo. »V redu,« je že stotič tisti dan zavzdihnila Sara. »Torej, Ana, pa začnimo od začetka, z zabavo. Zakaj bi kdo hotel vdreti v tvojo sobo? Je kaj odnesel? Si imela v sobi kaj vrednega?« »Vse, kar je v moji sobi, je dragoceno,« je ta vzvišeno odgovorila. »Odnesel pa ni ničesar. Mogoče je bil samo kakšen pijanec, ki pa se niti ne spozna na to, kaj je vredno truda.« »Aha. Hja, se ti kaj dozdeva, kdo bi to lahko naredil?« »Ne,« je Ana hitro odgovorila in rahlo zardela, da bi prekrila rdečico, pa hitro nadaljevala: »Lahko bi bila moja sobarica.« Maja je pomislila, da je Ana res slaba igralka. Sara je vrtala naprej: »Si prepričana? Nisi nama odgovorila, zakaj bi kdorkoli sploh hotel vdreti v tvojo sobo. Torej?« Ana se je spet zbrala in odgovorila vzvišeno kot princesa dežele Barbieland: »Halooo? Živim v milijone vredni vili!« »Kaj pa ravnateljeva pisarna? Mogoče veš kaj o tem?« je Maja preslišala njen ton. »Ne spuščam se tako nizko, da bi kdaj prestopila prag ravnateljeve pisarne.« »Misliš, da je vse skupaj povezano?« »Pustita jo že pri miru!« se je vmešala Marija. »Ves čas jo sprašujeta eno in isto! Pustita jo domov, dovolj ima že vsega!« »Ja, res je,« je hitela prikimavati Ana. »Marija, si ti slučajno njen odvetnik?!« je bilo zdaj tudi Sari že vsega dovolj. »Tebe nisem ničesar vprašala!« Marija ji je pokazala jezik, Sara pa je zavila z očmi. »Dobro, no, pa pojdita domov k tateku in mamici,« se je spačila. Ana in Marija sta pobrali svoji torbi in se hitro napotili iz knjižnice, ko se je oglasila Maja: »Marija, pridi, prosim, nazaj, tebe še nisva izprašali.« Marija je nekaj trenutkov postala, nato pa naročila Ani: »Kar pojdi in me počakaj pred vhodom.« Vrnila se je nazaj. Malo je počakala z odgovorom, nato pa prepričano izjavila: »Mislim, da je kriva Ana.« »Res? Zakaj pa tako misliš?« je zanimalo Saro. »Hočem reči, vsi dokazi kažejo nanjo, kajne?« je prepričano nadaljevala. »Bogata je, ampak hoče še več pozornosti. Nič ni bilo ukradeno v njeni sobi. Tudi ravnatelju niso ničesar vzeli. Saj vidita, kako z veseljem uživa v tej slavi. Čeprav res slabo laže. Kako je prejle zardela!« »V redu, lahko greš,« je prikimala Maja. »O čem razmišljaš?« je izmučeno vprašala Sara, ko je Marija zapustila knjižnico. Maja je zavzdihnila: »Prilegla bi se mi riba na žaru,« in se ob Sarinem zmedenem obrazu zasmejala ter odgovorila: »Zaenkrat se strinjam z Marijo.« »Ampak ni kaj prida prijateljica, če je Ano takole grdo očrnila,« je Sara zmajala z glavo. »Jaz tebe zagotovo ne bi zatožila in te opravljala kot kakšna stara kokoš.« Zmajala je z glavo: »Ne morem verjeti, da je Poirot lahko rešil primer samo zaradi trnov!« »Kaj?« jo je zmedeno pogledala Maja. Sara je ogorčeno vzkliknila: »Se ne spomniš tiste zgodbe, ko je ena izmed osumljenk rekla, da se je nabodla na trne na grmovju pred hišo, pa je Poirot ugotovil, da tista vrsta grmovja sploh nima trnov?« »Aja, to,« je Maja končno razumela. »Okej, analiza. Rok ima slamo v glavi, ostali tipi imajo preveč domišljije, Anton je psiho, punce preveč gledajo španske nadaljevanke, Ana je ena vzvišena koza in Marija je opravljiva prijateljica.« »Vse to sva vedeli že prej,« je zagodrnjala Sara. »Samo nekaj mi ne gre v glavo,« se je zamislila Maja. »Zakaj …« Njeno premišljevanje je v tistem hipu zmotilo zvonjenje Sarinega mobilnega telefona, ki se je oglasila: »Prosim? Andrej! Živijo …« Ob tem je od veselja skakala po knjižnici kot nora, Maja pa je prislonila še svoje uho k mobitelu in navdušeno poslušala Andrejevo govorjenje. Ob tem je pozabila, kaj je premišljevala.
PRI RAVNATELJU uredi
V ponedeljek je šolo preplavila nova pretresljiva novica: nekdo je popolnoma počečkal vse stene v stranišču, in sicer z žaljivimi opazkami na račun šole in učiteljev. Nekdo je še dodal, da je baje neka čistilka videla storilca, ampak naj ne bi smela o tem govoriti. Seveda je njeno 'skrivnost' uro kasneje vedela že cela šola.
Novica je hitro prispela tudi do Maje in Sare. Med prvim odmorom sta takoj oddrveli do zbornice in milo prosili učiteljico, če jima lahko zaupa ime te čistilke. Pri tem sta naredili bambi oči. »Mirjam,« je učiteljica končno zašepetala, ko so Sari in Maji od milega zavijanja oči skoraj padle iz jamic. Divje sta se pognali po stopnicah v spodnje nadstropje, pri čemer je Sara skoraj umorila nekega osmošolca in ga malodane porinila čez ograjo. »Sori!« je zavpila nazaj in poskušala ujeti Majo. Imeli sta le še pet minut, natanko toliko ju je namreč ločilo od zvonjenja, ki bi naznanilo začetek ure. Imeli sta srečo, Mirjam sta našli v pritličju, kjer je pometala hodnik in si nekaj mrmrala v brado. »Mirjam!« jo je zasoplo ogovorila Sara. »Mirjam!« je še Maja skoraj izkašljala pljuča. Sari je dala znak, naj ona nadaljuje. Sara je še enkrat globoko vzdihnila in previdno vprašala: »Koga si... videla, uh … v stranišču? Saj veš, keh, v ta počečkanem stranišču? Fej, koliko stopnic imamo na šoli! Hočem dvigalo!« Mirjam se je takoj razgovorila: »Ja, ravno sem prišla iz učilnice za angleščino, ke je kar naenkrat iz stranišča šinilo dekle. Presenetili so me njeni čudoviti oranžni lasje. Oblečena je bila v roza majico in v kavbojke. Mislim, da je jokala, ker si je zakrivala obraz. Šla sem na stranišče, da bi izpraznila koše in do zadnjega koščka! In vrata tudi! Krivca sta bila še zmeraj tam.« »Krivca? Sta bila dva?« se je začudila Sara. Mirjam je ponosno nadaljevala: »Ja, in oba sem zagrabila in po mobiju takoj poklicala ravnatelja. Hitro se je pripeljal nazaj, bil je namreč že doma, ker se je to dogajalo okli štirih popoldne. Preiskala sva vse kote v stranišču, celo v kotličke sva pogledala, pa ni bilo nikjer spreja, s katerim so bile porisane stene. Preiskala sva tudi oba storilca, a ga nista imela. Verjetno sta ga vrgla skozi okno. Čeprav bi bilo to čudno, ker je zamreženo...« »In? Kaj je bilo potem?« sta dekleti razburjeno vprašali. Pravkar se jima je namreč nakazoval nov primer! Mirjam je malo zavlačevala, pometala po tleh, nato pa se ni mogla več zadrževati in je važno nadaljevala: »Poklicala sva njune starše in jih obvestila o tem škandalu. Prišli so ju iskat in so se dogovorili, da se danes sestanejo v ravnateljevi pisarni, in sicer ...čez dve minuti.« Sara in Maja sta se spogledali. Zahvalili sta se snažilki, ki si je še zmeraj nekaj brundala v brado, in stekli po stopnicah navzgor v prvo nadstropje. Ustavili sta se pred pisarno. Preden bi si premislila, je Sara hitro potrkala na vrata. Maja jo je prebodla s pogledom. No, ja, če bi pogledi to zmogli, bi naredila še kaj drugega. Vseeno je Sara odprla vrata in že zajela sapo, da bi ravnatelju postregla s kakšnim izgovorom, a v pisarni ni bilo nikogar. Vrata je odprla do konca in vstopila.
Soba je bila zdaj lepo pospravljena, nič več razdejana. Za pisarno je bila precej domača, bolj je spominjala na kakšno dnevno sobo. Eno steno je zasedla čudovita omara iz temnega lesa s steklenimi vratci, tako da sta lahko videli številne knjige na policah, ki pa so bile predvsem kakšni slovarji in leksikoni. Drugo steno je zapolnjevalo veliko okno, na katerem je bila prilepljena velika pikapolonica. Na okenski polici je stala čudovita orhideja ter nekaj lončkov ciklam. Ob tretji steni je stal majhen kavč in zraven nje mizica, na kateri je ležala knjiga. »Harry Potter!« se je zahihitala Sara. Maja pa ji ni odgovorila, saj je ravno občudovala veliko mizo iz prav tako temnega lesa, kot je bila omara. Stala je na sredi pisarne in je bila zares lepa. Videti je bila zelo stara. Saj ne, da ni bila Maja še nikoli v tej pisarni, ampak prej ni bila takšna, ampak navadna, pusta pisarna s staro mizo v kotu in z veliko omaro ob steni. Ravno je razmišljala, kako da jo je ravnatelj popolnoma prenovil, ko so se zaslišali hitro bližajoči se koraki. Maja je hitro potegnila Saro za omaro. Že čez nekaj sekund se je zaslišal ravnateljev glas: »Kar tule, v mojo pisarno gremo. Kako pa, da so vrata odprta? Oh, saj je vseeno. Bolj pomembno je, da razrešimo početje vašega sina oziroma hčerke.« Zaslišalo se je drsenje stolov po tleh. Če bi se ravnatelj s stolom pomaknil s stolom pol metra nazaj, bi bili dekleti razkrinkani. A za beg je bilo že prepozno, tako da jima ni preostalo drugega, kot zadržati sapo in napeti ušesa. »Takole,« je začel ravnatelj, »me morem verjeti, da sta otroka sposobna narediti kaj takega. Ana in Anton! Nikoli si ne bi mislil.« »Ana in Anton!« je Sara z usti oblikovala vprašanje proti Maji. »Ne morem verjeti, da je bil Anton storil kaj takega,« sta zaslišali neznan glas, verjetno je pripadal Antonovi mami. »Pa je. In verjetno veste, kaj sledi. Za zdaj sta začasno izključena iz šole. Ana, dokazi so na dlani. Čudi me le, da si sprej skrila v torbo! Lahko bi ga vrgla v smeti!« »Saj ni moj!« sta dekleti prvič slišali Anin glas. »Tega sploh nisem naredila! Grafiti se mi gabijo!« »Zakaj si bila potem na stranišču? In to z Antonom?« je z nepričakovano strogim glasom v pogovor posegla gospa Florence. Dekleti sta jo takoj prepoznali. »Jan … jaz … morala sem na stranišče,« je jecljala Ana. Maja bi stavila, da je zardela. »In Anton te je moral spremiti?« »Sa … samo za mano je prišel, da bi mu posodila zvezek,« je na robu joka odgovorila Ana. »Aha,« se je v pogovor spet vmešal ravnatelj. »Ana, vsi dokazi kažejo proti vama z Antonom ! Bila sta na stranišču, pa še sprej so našli v tvoji torbi!« »Kaj pa, če je bila Mojca?« je še zadnjič obupano poskusila Ana. »Mojca? Katera Mojca?« je postal pozoren ravnatelj. »Videla sva jo steči iz stranišča in mislim, da to lahko potrdi snažilka!« »No, s tem se bomo ubadali kasneje,« jo je utrujeno zavrnil ravnatelj. »Zaenkrat sta začasno izključena iz šole, saj gre za veliko poškodbo šolske lastnine, a obljubim vama, da bomo preiskali tudi to zadevo z Mojco. Pouku se bosta zopet lahko pridružila, ko bodo zadeve popolnoma jasne.« Sara bi ob teh zadnjih, tako strokovno izrečenih besedah skoraj prasnila v smeh. Maja jo je dregnila med rebra in uspelo se ji je zadržati. Spet se je zaslišalo premikanje stolov in odpiranje vrat ter poslovilne besede. Približno čez minuto je vse potihnilo. Sara je stopila izza omare in ravno hotela reči, kakšno srečo imata, da ju niso odkrili, ko je ugotovila da je stopila naravnost za ravnateljev širok hrbet! Mislila je, da je že odšel! Zadržala je sapo in počasi stopila nazaj. To je naredila zadnjo sekundo, saj je ravnatelj vstal in odprl vrata omare, za katero sta se skrivali. Vanjo je očitno spravil neke papirje, saj se je slišalo šelestenje listov. Čez nekaj sekund je omaro zaprl in se z dolgimi koraki odpravil iz pisarne. Tokrat Je Sara vseeno najprej previdno pokukala izza vogala omare in preverila, če se tam slučajno ne zadržuje še kakšen ravnateljev dvojček. Nikogar ni bilo in olajšano je zadihala. »Ti koza!« jo je nadrla Maja, ko sta bili varno v stranišču. »Kaj, če bi naju dobil? In to samo zaradi tebe! Ves trud bi bil zaman! Srce mi je padlo v hlače, ko si kar stopila izza omare!« »No, glavno je, da naju ni dobil,« je preprosto odvrnila Sara- »Zdaj pa se pretvarjaj, da si zbolela, saj morava učiteljico prepričati, da ti je slabo in da si bruhala.« Maja je naredila užaljen obraz. »Rekla sem slaboten obraz, ne pa takega, kot bi pogolnila limono,« jo je še zbodla Sara.
ENA IN ENA JE DVE uredi
»Kaj misliš o vsem skupaj?« je Maja vprašala Saro po napornem pouku. Učiteljico sta uspeli prepričati, da je bilo Maji slabo in sta zaradi tega zamudili začetek ure – uspešno, saj jo je hotela poslati domov in sta jo potem komaj prepričali, da se počuti bolje.
»Veš, kaj mislim? Mislim, da ...Mah, še enkrat bi rada vse skupaj premislila doma, da bom lahko potem stoprocentno prepričana.« »Daj, no, povej mi, saj ti bom jaz tudi!« »Ne,« je Sara ostala trdna. »Prav, no. Povej i samo, se ti zdi, da je vpletena tudi Mojca?« »Mojca je gotovo v ožjem krogu osumljenih,« je le izdala Sara.
Naslednji dan, v torek, sta se domenili, da bosta pregledali pokracano stranišče. Tu sta naleteli na eno samo težavo: še vedno sta bili v hišnem priporu. Vendar sta imeli na srečo tisti dan pevski zbor, ki sta obiskovali obe, in sta se odločili, da ga bosta prešpricali ter uresničili zamisel. O pol štirih sta se dobili pred šolo. Skrili sta se za gosto grmovje ter nekaj minut počakali, da so tudi zadnji zamudniki prispeli na uro pevskih vaj. Potem sta se počasi napotili iz svojega skrivališča. Čeprav je za mizo v šolski avli sedel varnostnik, ju je vseeno spustil naprej, saj so bili že stari znanci. Po stopnicah sta odšli v prvo nadstropje, od tam pa do stranišča. Njuno odločnost je nekoliko omajal velik napis: VSTOP PREPOVEDAN! Nekaj trenutkov sta postali pred zaprtimi vrati, a jih na koncu le odprli. Pred njima se je razkril zares grozljiv prizor: sicer lepo urejeno stranišče je bilo do zadnjega kotička popisano in porisano. Prebrali sta nekaj besed, ki so jima skoraj zaprle sapo, ker so bile zares žaljive. Stavki kot Kemarca je krava! in Kema sucks! so bili še strašno mili, ob njih so bili napisani tudi strašno hujši. Pregledali sta vrata in stene in prišli do zanimive ugotovitve: več kot dvajset stavkov in tudi slik žalilo Ano. Ravno sta si ogledovali sliko goreče šole, ko je v stranišče butnila čistilka. Vendar to ni bila Mirjam, ampak najstrožja, najzlobnejša in najnesramnejša čistilka na vsej šoli, Vlasta. Marsikateremu učencu je že zagrenila dan in tudi strašna špeckahla je bila. Vsakega, ki je šprical pouk in ji je slučajno prekrižal pot, je zatožila pri ravnatelju, če je imela dober dan, pa samo pri učiteljici. Dekleti sta se torej upravičeno ustrašili kot zajklji pred sestradano lisico. »Kaj pa počneta tukaj?« je sitno vprašala, čeprav niti ni pričakovala odgovora. O ne, slab dan ima, je pomislila Maja. Premerila je prostor med čistilko in vrati, nato pa brez pomisleka švignila mimo razjarjene čistilke. Očitno sta s Saro premišljevali isto, saj je tudi ta ucvrla za njo.
»Mojca, videli so te, kako si tekla iz stranišča!« ji je že tretjič tisti dan obupano poskušala dopovedat Sara. »Kdo je to rekel?« je Mojca jezno vprašala. »Saj ni pomembni,« jo je Sara zavrnila. »Imamo pa kar tri priče, ki so te videle!« Detektivki sta nekako zvlekli Mojco v mestno knjižnico na zaslišanje, čeprav ju je kar trikrat poklicala in vprašala, kako se pride tja. Očitno ni bila še nikoli tam. »Ni me bilo tam in pika!« je trmasto vztrajala Mojca. »Kje si pa bila?« »Na babičinem rojstnem dnevu,« je prepričano odgovorila. »Nimaš možnosti proti takim dokazom, ki jih imamo! Samo ti imaš dolge oranžne lase na tej šoli in kar tri priče so jih videle!« »Pa nisem bila jaz!« je že skoraj zavpila Mojca. »So tisto osebo videli v obraz?« »Ne,« je presenečeno odgovorila Sara. »Samo lase in obleko.« »Mogoče se je pa kdo zamaskiral vame!« je še vedno vztrajala Mojca. »Ja, ampak kdo?« se je nad njeno začuda pametno idejo zamislila Sara. Kakšno minuto so bile vse tiho: Mojca zato, ker je trmasto stiskala ustnice, Sara je premišljevala, Maja pa je po spominu brskala za nekim podatkom, ki ga je imela na koncu jezika, a se ga nikakor ni mogla spomniti. »Čakaj, čakaj, čakaj!!!« je vzkliknila, ko ji je vendarle uspelo sešteti ena in ena. Iz žepa je potegnila beležnico in jo hitro prelistala. Kmalu je našla želeni zapisek in slovesno naznanila: »Mojca, nisi ti kriva, lahko greš!« »Ah, končno,« je ta hitro vstala. »Že tako zamujam k frizerju!«
KOCKA JE PADLA uredi
»No, no, čemu ves ta cirkus?« je nemirno spraševal ravnatelj. Sara in Maja sta namreč izprosili petkovo razredno uro, na katero sta povabili tudi ravnatelja. Za to je bilo potrebno veliko truda, a splačalo se je. Prišli so vsi učenci, učiteljica in ravnatelj, poleg tega pa jima je uspelo privleči tudi Ano in Antona, ki zaradi začasne izključitve nista bila prisotna pri pouku.
»Khm, khm,« se je odkašljevala Sara, da so vsi utihnili, Maja pa je začela: »Kot prvo se oproščava, ker sva vas potegnili iz vašega težko prigaranega spanca.« Pomislila je, da je ta stavek še kar v redu izpadel. Saj je moral, ker ga je doma najman desetkrat ponovila. »Misliva pa, da se vam je izplačalo priti, saj sva odkrili krivca za vso to zmešnjavo. Krivca sta pravzaprav dva.« Razred je osuplo zajel sapo in večina jih je s pogledom ošinila Ano in Antona. Dekleti sta pustili, da se je ozračje še nekoliko bolj zaostrilo, nadaljevala pa je Sara: »Prvi krivec je tisti, ki je povzročil škandal, ko je razmetaval ravnateljevo pisarno in popisal stene v stranišču. Ana in Anton nimata nič s tem kracanjem po stenah. Hočem reči, kje je logika, da sta gospod ravnatelj in Mirjam preiskala sleherni kotiček v stranišču in nista našla spreja, s katerim je bil povzročen zločin v stranišču, drugi dan pa je bil kar v Anini torbi? Misli, halo? Prvič, ne bi ga mogla pretihotapiti iz stranišča, ker sta ju snažilka in gospod ravnatelj temeljito preiskala, in drugič, če bi jima to uspelo, čeprav je možnost ena proti tisoč, zakaj bi ga Ana obdržala v svoji torbi? Ne, ne, misliva, da ji je bil podtaknjen.« »Možni osumljenec bi bila lahko še Mojca,« je bila zdaj za govor spet na vrsti Maja. »Videli naj bi jo, ko je tekla s stranišča. A Mojca ima trden alibi, ki ga lahko potrdi vso njeno sorodstvo, saj je bila v Prekmurju na rojstnem dnevu svoje mame, poleg tega pa so priče videle le lase in obleko, po katerih so sklepale, da gre za Mojco. In prav Mojca nama je dala izvrsten predlog: kaj pa, če se je krivec zamaskiral v njo? V minuti sva povezali koščke v celoto in uspelo nama je razvozlati uganko, kdo bi to lahko bil.« »Uspelo nama je!« je še enkrat ponosno dejala Sara. »Spomnili sva se namreč dveh zelo čudnih izjav, ki sva ju na srečo tudi uvrstila v svoj zapisnik.« Besedo zapisnik je izgovorila s skrajno pomembnim glasom. »Ob vsej tej zmešnjavi sva na ti dve izjavi čisto pozabili, prav tako na zapisnik,« je priznala Maja. »A vseeno sva se ju spomnili in ugotovili, da je krivec ...« Sara in Maja sta zopet naredili dramatičen premor: »Marija.« V razredu je bilo nekaj sekund tiho, nato pa se je zaslišalo lahko škripanje stolov, ko so se sošolci počasi začeli odmikati od Marije. »Ne!« je ta protestirala. »Nisem bila jaz! Res ne! Lažnivki!« Tokrat je mirno nadaljevala Maja: »Prva izjava je Mojčina, rekla je, da se ji je zdelo čudno, ker je Marija v trgovini kupovala oranžno barvo za lase. Najprej sva bili začudeni, saj naslednji dan po zločinu Marija v šolo ni prišla s pobarvanimi lasmi. Poleg tega pa se še spomnim, kako jo je zadnjič Suzana spraševala, zakaj ima čisto oranžne roke, pa je rekla, da od flomastrov in to ravno dan po zločinu v stranišču! Potem pa se je Sara spomnila, da verjetno nisi našla lasulje z oranžnimi lasmi, saj je že zdavnaj konec pustne sezone! Torej je pobarvala tisto blond lasuljo, ki jo je imela letos za pusta kot vilinka. In lasje te lasulje so dolgi približno tako kot Mojčini! Ter druga izjava,« je ostro nadaljevala z nekoliko povzdignjenim glasom, saj je Marija že odprla usta, da bi spet protestirala, »je prav tvoja, Marija. Ne vem, kako si bila lahko tako nepazljiva! Po koncu najinega prvega zaslišanja razreda v knjižnici, ko sem te poklicala nazaj in te vprašala za mnenje, si brez pomislekov rekla, da se ti zdi, da je kriva Ana. Ne, malo manj kot prepričevala si naju! Poleg tega si naju opomnila, da je zardela, kar je sicer bilo res, a le ob omembi napada na njeno sobo, ne pa na ravnateljevo pisarno, saj se ti dve stvari popolnoma ločujeta. In že takrat nama ni bilo jasno, kako lahko tako napadeš svojo najboljšo prijateljico, ki bi jo po vseh prijateljskih pravilih morala opravičevati v dobrem in slabem!« Čeprav je govorila nekoliko robinhudovsko, so jima, po obrazih sodeč, verjeli vsi sošolci, kljub temu da so bili njuni dokazi le na treh, pa še to bolj trhlih nogah. Marija je le odpirala in zapirala usta, nato pa srborito vstala, da je stol odneslo nazaj, srepo gledala in začela jezno vpiti: »Seveda sem to naredila! Mislim, zakaj pa ne bi?! Ves čas vsi govorite samo o Ani! Ana, Ana, Ana! Kaj sem pa jaz? Samo njen okrasek? Vi sploh ne veste, kako sem uživala, ko ni nihče vedel, da sem razmetala pisarno in da sem JAZ popisala stene! Nekateri so tistega, ki si je to upal, celo občudovali! MENE!!! Vse skupaj pa je postalo še slajše, ko so osumili Ano! Bilo je tako lepo, še bolje kot sem si predstavljala … Potem pa prideta vidve, dve postavljački, ki mislita, da sta detektivki, in vse uničita! Aaah!« Pognala se je proti njima, a je ravnatelj skočil pokonci in jo še pravi čas zadržal. »Psiho,« je Sara zamrmrala proti Maji, ki je le resno prikimala. Bisli sta precej zadovoljni, čeprav tega na zunaj še nista upali pokazati, saj se je Marija vdala precej hitreje, kot sta pričakovali, sploh, ker so bili dokazi res šibki. Ravnatelj ju je sprva nekoliko nejeverno gledal in gotovo razmišljal samo o napovedanem nedeljskem obisku njegove tečne tašče, a Marijin izbruh ga je zbudil iz zamišljenosti in je detektivkama takoj verjel. Skupaj z Marijo, ki jo je čvrsto držal, je nameraval oditi, pa ga je Sara zadržala z besedami: »Počakajte, prosim, mislim, da boste morali odpeljati še nekoga.« Takoj so se vsi napeto zazrli vanjo, ta pa je pogledala Ano, ki je že ves sestanek tiho sedela v svoji klopi, kar zanjo ni bilo običajno. Med klopmi so se slišali razburjeni: »Saj sem vedel, da je Ana razmetala svojo sobo!« in »Sem rekla, pa mi niste verjele!« ter »Saj, to so pa vzvišeni bogati ljudje!« Sara se ni zmenila zanje in je nadaljevala: »Ana? Bi nam mogoče želela kaj povedati! Mogoče kaj o … Antonu?« Zdaj so se vse oči usmerile v Ano in Antona, kar ni bilo preprosto, kar sta sedela na popolnoma različnih koncih razreda, tako da jih je nekaj pričelo škiliti. Ana je prestrašeno pogledala Antona in prebledela, Sara pa ji je z mehkim glasom spet prigovarjala: »Daj, no, Ana, saj je tako ali tako vse jasno!« Ta je pa nekaj časa gledala v mizo, ko pa je grozilo, da bo vanjo izvrtala luknjo, je nekaj zamomljala. »Prosim?« je rekla Maja. »Anton me izsiljuje,« je Ana nekoliko bolj razločno odgovorila. V razredu je završalo, a zaslišal se je glasen: »Kaaaaj?« Sara in Maja sta nekoliko preveč navdušeno kimali. Super, vse gre po načrtu. Ana je vidno bledela. »Bi lahko šli, prosim, ven?« je ravnatelj razumel Anino stisko. Tako so sošolci počasi pobrali svojo šolsko kramo in odšli. Pri tem so se strašno obirali in se na vse kriplje trudili, da bi slišali vsaj kakšno iztočnico, iz katere bi potem lahko naredili napol izmišljene trače. A razred so zapustili razočarani, saj ni nihče odprl ust, dokler se ni polegle še zadnji hrup v šolski avli. Tako so ostali le še Ana, Anton, ravnatelj, Sara in Maja. Ter seveda Marija. Še nekaj časa je vladala tišina. Maja je potrpežljivo čakala na Anino pripoved, Sara pa se je še komaj zadrževala, da je ni nadrla, kaj tako dolgo mečka. Po nekaj minutah pa je Ana zbrala pogum in kljub Antonovim grdim pogledom začela pripovedovati: »Doma imam dnevnik, v katerega zapišem čisto vse. Zaradi vsega, kar izpovem vanj, ga seveda skrbno skrivam, ker ne sme priti v napačne roke. Ko sem imela zabavo na svoj rojstni dan, so mi vlomili v sobo. No, ne ravno vlomili, okno je bilo namreč odprto.« Halooo, vse to že vemo, je Sara zavila z očmi, imelo jo je, da bi Ano nadrla. A je ni, pač pa je samo neopazno zavila z očmi. Ana k sreči tega ni opazila in je nadaljevala: »Ko sem šla v svojo sobo, da bi prijateljicam nesla pokazat darilo, ki sem ga dobila od očija in mami, sem videla, da je razmetana. Najprej sem preverila toaletno mizico – tja sem namreč tik pred zabavo zaklenila dnevnik – in ugotovila, da je predal odprt, ker je bilo vanj vlomljeno. Na mizi sem videla lasnico. Takoj sem zakričala. Ko so vsi prinoreli v sobo, sem opazila, da dnevnika ni več v predalu.« Naredila je kratek premor in bridko zavzdihnila. »Že naslednji dan sem dobila pismo, v katerem je pisalo, da nekdo ve vse moje skrivnosti in da moram kupiti njegovo molčečnost. Ceno naj bi mi zaupal tri dni kasneje, v sredo.« »In ta nekdo je Anton,« se Sara ni mogla več zadržati. »Tako je.« Zopet je zavzdihnila. »V sredo po pouku sem torej sem prišla na kraj, ki ga je določil – tisti zapuščeni peskovnik v gozdičku. Tam me je dolgo časa mučil s pripovedovanjem o raznih zapletih, ki bi se lahko zgodil, če bi izdal mojo skrivnost, in mi grozil. Bilo me je zares strah in sem bila pripravljena plačati še tako visoko odkupnino, saj je moja žepnina precej bogata. Živčno sem se ozirala naokoli in gledala, če je že prišel moj šofer, ko sem zaslišala šumenje listja. Anton se je odpravil stran in tako cene nisem izvedela. Naslednji se dobila še eno pismo in tokrat je bil dogovorjeni kraj stranišče v prvem nadstropju. Antona sem srečala že pred straniščem in ko sva vstopila, se je vame zaletela Marija, za katero sem zaradi las mislila, da je Mojca. Ostalo pa že veste.« »Aha,« je nekoliko pretreseno izjavil ravnatelj, čez nekaj sekund pa vprašal: »Zanima me samo še, kakšna je ta tvoja skrivnost?« »Ah,« je Ana sklonila glavo, »ne bi rada govorila o tem.« »Tatica je!« se je prvič oglasil Anton. »Da, navadna tatica! V svojem dnevniku pravi, da krade že, odkar je shodila in da se tega nikakor ne more odvaditi! Začelo se je s sladkarijami, nato se je nadaljevalo z igračami in oblekami, njena zadnja kraj pa je bila najbolj grozna: svoji bolni babici je ukradla dragocene smaragdne uhane! Da! Babica jih ni nikoli nosila, ker jo nanje vežejo preveč lepi spomini in ni hotela tvegati, da bi jih izgubila, zato jih še nihče ni videl! Poleg tega pa je še zbolela za boleznijo, zaradi katere se ne spolni ničesar več iz preteklosti, tako da se Ana ni bala, da bi jo kdo dobil!!!« Anton je sedaj že tako vpil, da je kar pljuval in tako glasno, da so sošolci zagotovo slišali vse do zadnje besede o Anini skrivnosti, ki zdaj ni bila več skrivnost. Ravnatelj je zaprepadeno gledal enkrat Antona, drugič Ano. Končno se je zbral in mirno rekel: »Prosim, da gresta z mano v mojo pisarno. Mislim, da bo treba še enkrat obvestiti vajine starše in se o vsem pogovoriti. Odlično sta opravili,« je še pohvalno pokimal proti Sari in Maji, ki sta ponosno zrasli za nekaj centimetrov. Z eno roko je trdno prijel Marijo, z drugo Antona, Ana pa mu je pohlevno sledila. Sara mu je odprla vrata. Trojico je takoj obkrožila gruča učencev, celo iz drugih razredov, da so bili kot sitni novinarji. Sara in Maja nista šli z njimi, ampak sta se po hodniku sprehajali kot dva pava in vzvišeno odgovarjali na vprašanja svojih radovednih sošolcev. Sara je zadovoljno zabrundala: »Jap, priljubljenost nama je gotovo zrasla za nekaj stopenj!«
SARA IN MAJA – BACK AGAIN uredi
»Sara, daj no, saj nisva kakšna vrhunska in svetovno znana detektiva!« je Maja pregovarjala svojo prijateljico, ki je imela nos povešen do ta in besno pihala kot mačka: »Nehvaležnost! Kakšna nehvaležnost! Kam bomo še prišli s tem svetom!«
Sara je bila namreč prepričana, da bosta za rešeni primer od župana ali pa od kogar koli drugega dobili denarno nagrado, ki bi jo izkoristili za potovanje na Novo Zelandijo. Na skrivaj je že pripravljala prtljago! A iz tega se ni izcimilo nič. Razen ravnateljevih pohvalnih besed nista dobili ničesar, še pouka nista bili tisti dan opravičeni. »Pojdiva dol, gledat DVD, zdaj, ko pri nas ni nikogar doma,« je predlagala Maja. Sarin izraz na obrazu je bil še vedno tak, kot bi izvedela, da so bili Slovenci sramotno poraženi v rokometu. Maja je vseeno spekla majhne pice in na hitro naredila sadno kupo. Sarin obraz se je sedaj skrajšal tako, kot bi izvedela, da so izgubili samo za dva gola. Namestili sta se na kavč in zagrizli vsaka v svojo pico. Sara je bila zdaj že normalne dobre volje, tako da je radovedno vprašala: »Povej mi, ali mogoče veš, kako je Anton sploh vedel za dnevnik? In za Anino skrivnost? Moral je vedeti že prej!« Maja se je zamislila in nato počasi odgovorila: »Ni nujno, da je vedel že od prej. Mogoče je pa prišel krast in je na koncu vlomil še v tisti predal z dnevnikom. Mogoče je kdaj slišal, kako je Ana zaupala Mariji, da piše dnevnik in ga ne sme nihče odkriti. Veliko je možnosti, samo on pa pozna tisto pravo in ...« »Dosti za danes,« jo je prekinila Sara. »Nočem se več pogovarjati o tem. Raje glejva film. Kakšen nehvaležni ljudje!« Še vedno ni mogla pozabiti, da nista dobili nobene nagrade. Tako sta se udobno namestili na kavč. V videoteki sta si zbrali srhljivko Znamenja. Uživali sta v dobri hrani, filmu in igri Mela Gibsona.
V ponedeljek ni v šoli nikogar več zanimal primer, ki sta ga razrešili dekleti. Življenje v tem mučeniškem poslopju je potekalo tako kot ponavadi: fantje so sredi hodnika igrali nogomet, dekleta so tičala v stranišču, prestrašeni mulčki so starejšim izročali svoje malice. Nihče se ni več zmenil za pogumni, inteligentni, skrivnostni, strah in trepet povzročajoči detektivki. »Spokaj stran!« je zagodrnjala Maja in sošolca mahnila po nosu. Po končanem pouku sta se počasi odpravili domov, obe besni – Maja je bila vprašana kemijo, Sara pa fiziko, obe najbolj zatežena predmeta na vsej šoli. Ko sta se nekoliko pomirili, sta pogovor razjarjenega pihanja spremenili v običajno klepetavost. »Greva danes v kino?« je predlagala Sara. »Mislim, da ob devetih vrtijo Oceanovih dvanajst. Morava si jih ogledati!« Maja je prhnila: »Si neumna? Pod nobenim pogojem me ne spustijo ob devetih zvečer ven. Domov bi prišla šele ob polnoči!« »Saj mene tudi ne bi,« se je strinjala Sara. »Ampak sem morala reči kasnejšo uro, ker je šel ravno Oliver mimo.« »Oliver – kdo?« je zmedeno pobulila Maja. Sara je zavila z očmi: »Daj, še bolj na glas me to vprašaj, zdaj ko stoji deset metrov stran od naju.« Tišje je nadaljevala: »Saj veš, tisti klavirski virtuoz z naše šole. V osmi razred hodi.« »Kaj pa Andrej?« je vprašala Maja. »Kateri Andrej?« je Sara odsotno odgovorila. Maja je spremenila temo pogovora, saj je vse skupaj ni preveč ganilo: »Kaj bova pa zdaj?« »Kaj zdaj?« je zmedeno vprašala Sara. »Saj veš, no, glede teh detektivskih primerov!« Sara je odmahnila z roko: »Nič, pozabili bova na vse skupaj. Ali pa ne; čez dvajset let, ko bova zelo znani zasebni detektivki, bova povedali, da so bili skrajno nehvaležni, ko sva razrešili primer.« »Kako se bova pa imenovali?« je zanimalo Majo. »Tajna agencija SarMa zagotovo ne,« je odločno pribila Sara. Nekaj trenutkov sta bili tiho, nato pa je tišino presekala Maja: »Veš kaj sem razmišljala? Tole glede Ane in Antona, kdo ve koliko ...« Prekinilo jo je zvonjenje Sarinega mobilnega telefona, ki ga je poiskala iz globin svojega žepa in ob pogledu na ekranček razburjeno zacvilila: »Andrej! Andrej je!« Staknili sta glavi in zadrževali hihitanje ob Andrejevem priliznjenem govorjenju, hkrati pa pozabili na vso izkazano ravnateljevo nehvaležnost in na onemogočen polet na Novo Zelandijo. Življenje se je vrnilo na stari tir.